Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da namen zakonodajalca v ureditvi posebnega poenostavljenega postopka razlastitve ni bil izključitev občin kot razlastitvenih zavezancev, temveč je želel s postopkom po 19. členu ZJC-B urediti situacijo, ko obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah v lasti drugih oseb, kot pa tistih, čigar so javne ceste. Po mnenju pritožbenega sodišča 1. odstavek 19. člena ZJC-B tako velja za primere, ko »obstoječa državna cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti države oziroma ko obstoječa občinska cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti občine«. Na navedeno je mogoče sklepati tudi iz prvotnega besedila navedenega člena.

Izrek

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom sklenilo, da predlagateljici pripada pravica do odškodnine za razlaščene nepremičnine s parc. št. 1246, 1797/5, 1222/2, 1801/5, 1807/4, 1912/4, 316/3, 333/3 in 488/3, vse k. o. X. 2. Zoper izpodbijani sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma naj vmesni sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice zavrne. V pritožbi trdi, da predlagateljici odškodnina oziroma nadomestilo za razlaščene nepremičnine ne pripada. Navaja, da so bila zemljišča že v času dejanske uporabe za avtocesto družbena lastnina v upravljanju pravnega prednika predlagatelja S. L. – Š. in so bila parcelirana za potrebe AC N. Š., zaradi česar predlagateljice ni mogoče šteti za dosedanjega lastnika, ki bi mu šla pravica do odškodnine, temveč gre le za prejšnjega imetnika pravice uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini in zakonito lastninjenje družbene lastnine. Nasprotna udeleženka nadalje trdi, da je nesporno in tudi splošno znano dejstvo, da so vse nepremičnine, ki so bile predmet postopka razlastitve, del avtocestnega odseka L.-N.-V. Ker so navedene nepremičnine že del sistema oziroma del javnih cest, je nasprotna udeleženka njihova lastnica že na podlagi 39. člena Zakona o cestah, ki določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije. Gre torej za zakonito lastninjenje, sam razlastitveni postopek pa je bil potreben izključno zaradi ureditve lastništva v zemljiški knjigi, saj je za vpis v zemljiško knjigo potrebna listina. Nasprotna udeleženka poudarja tudi, da so bile predmetne nepremičnine že pred izgradnjo avtoceste opredeljene kot javne ceste in poti in so bile kot take izvzete iz javnega prometa. Predlagateljica z njimi ni mogla prosto razpolagati in se zato tudi ne more sklicevati na izgubo upravičenja razpolaganja z njimi. Nazadnje pa nasprotna udeleženka trdi, da je Republika Slovenija kot investitor ob izgradnji obravnavanega odseka avtoceste zgradila tudi nove nadomestne ceste in poti, ki so v upravljanju predlagateljice. Slednja je na ta način pridobila nadomestne nepremičnine, kar kot možnost opredeljuje tudi sedmi odstavek 19. člena Zakona o javnih cestah, pravica do odškodnine pa ji zato ne pripada. Sodišče prve stopnje se s tem sploh ni ukvarjalo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Predlagateljica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena.

5. Predlagateljica v tem postopku zahteva določitev odškodnine za zemljišča, ki so ji bila razlaščena na podlagi odločbe o razlastitvi Upravne enote Ljubljana, št. 352-44/2012-6 z dne 6. 12. 2012. Postopek razlastitve je bil opravljen na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC-B), ki na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1) še vedno velja.

6. Prvi odstavek 19. člena ZJC-B ureja poenostavljen postopek razlastitve za primere, ko je ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta že potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC).(1) Lastninska pravica se lahko v navedenem postopku odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi. Namen ureditve je v tem, da se lastnikom nepremičnin, na katerih je bila že zgrajena oziroma rekonstruirana javna cesta, zemljiškoknjižno stanje na teh zemljiščih pa ni bilo ustrezno urejeno, v zakonsko predpisanem postopku določi odškodnina ali nadomestilo v naravi. Gre za poseben, enostavnejši postopek razlastitve takšnih nepremičnin v razmerju do splošnih določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1), ki je bil uveden po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 (2). Ustavno sodišče je z navedeno odločbo razveljavilo 85. člen ZJC in pojasnilo, da po 69. členu Ustave RS zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov ter da bi bila vsaka ex lege zakonska razlastitev v nasprotju s tem členom, ne glede na to, da bi zakonodajalec tak odvzem lastninske pravice v zakonu izrecno določil. 7. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je nasprotna udeleženka že na podlagi 39. člena Zakona o cestah, ki določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, postala lastnica obravnavanih nepremičnin in da gre torej za zakonito lastninjenje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bilo takšno lastninjenje protiustavno, prav tako pa v takšnem primeru sprejem 19. člena ZJC-B, ki ureja ravno situacijo razlastitve pri nepremičninah, po katerih že poteka javna cesta, sploh ne bi bil potreben, saj bi Republika Slovenija že na podlagi 39. člena ZCes-1 postala lastnica vseh državnih cest. Nasprotna udeleženka na obravnavanih nepremičnin ni pridobila lastninske pravice že na podlagi zakona in postopek razlastitve je bil tako za pridobitev njene lastninske pravice na teh nepremičninah nujen.

8. Po presoji pritožbenega sodišča predlagateljici zaradi razlastitve pravica do odškodnine pripada, vendar na delno (drugačni) materialnopravni podlagi, kot jo navaja sodišče prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz stališča, da noben veljaven predpis posebej ne ureja situacije glede razlastitve zemljišč, na katerih je obstoječa javna cesta in so v lasti občine, ter navedlo, da 19. člen ZJC-B iz uporabe izrecno izključuje državo in občino, vendar to ne drži. Besedilo 19. člena ZJC-B se namreč glasi: »Če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona (op. ZJC), se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu.« Prvi odstavek 3. člena ZJC pa določa naslednje: »Državne ceste so v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin.« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da namen zakonodajalca ni bil izključitev občin kot razlastitvenih zavezancev iz ureditve posebnega poenostavljenega postopka razlastitve, temveč je želel s postopkom po 19. členu ZJC-B urediti situacijo, ko obstoječe javne ceste potekajo po nepremičninah v lasti drugih oseb, kot pa tistih, čigar so javne ceste. Po mnenju pritožbenega sodišča prvi odstavek 19. člena ZJC-B velja za primere, ko »obstoječa državna cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti države oziroma ko obstoječa občinska cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti občine«. Na navedeno je mogoče sklepati tudi iz prvotnega besedila navedenega člena, ki se je glasilo: »Če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb kot je s prvim odstavkom 3. člena Zakona o javnih cestah določeni lastnik javne ceste, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu.«(3) Postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B tako ureja tudi situacije razlastitve zemljišč, na katerih je obstoječa javna cesta in so v lasti občine, razlastitvena upravičenka pa je država. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da gre pri postopku razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B za poenostavljen postopek razlastitve v razmerju do splošnih določb ZureP-1 (4), ta pa izrecno določa, da je lahko razlastitveni zavezanec tudi občina (94. člen ZureP-1). (5) Nobenega razloga ni, da bi zakonodajalec iz ureditve posebnega postopka razlastitve, ki je namenjen predvsem lažji pravni ureditvi razlastitve nepremičnin, po katerih že potekajo obstoječe javne ceste, izključil občine, ki so sicer po splošnem razlastitvenem postopku lahko razlastitveni zavezanec, kaj takega pa tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča, kot že pojasnjeno, ne izhaja iz besedila 19. člena ZJC-B. Zakonsko določbo 19. člena ZJC-B je torej treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru (6), saj gre za situacijo, ko obstoječa državna cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti države (temveč v lasti občine). Ker zakon izrecno predvideva odškodnino za razlaščena zemljišča, predlagateljici pravica do odškodnine pripada.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse preostale navedbe, ki jih v pritožbi podaja nasprotna udeleženka, nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj nasprotna udeleženka ni verjetno izkazala, da teh trditev ni mogli navesti že prej. Tekom postopka je nasprotna udeleženka sicer navedla, da so bile obravnavane nepremičnine že v času dejanske uporabe za avtocesto družbena lastnina v upravljanju pravnega prednika predlagatelja S. L. – Š. in so bile parcelirane za potrebe A. N. Š., vendar pa ni ob tem ni trdila, da zaradi tega predlagateljice sploh ni mogoče šteti za dosedanjega lastnika teh nepremičnin in da je bila le imetnica pravice uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini. Dejstvo, da gre za zakonito lastninjenje družbene lastnine, je tako prvič navedla šele v pritožbi, kar je prepozno. Nasprotna udeleženka je v pritožbi tudi prvič navedla, da so bile obravnavane nepremičnine že pred izgradnjo avtoceste opredeljene kot javne ceste in poti in da se zato predlagateljica ne more sklicevati na izgubo upravičenja razpolaganja z njimi, ter da je predlagateljica že pridobila nadomestne nepremičnine, kot to omogoča sedmi odstavek 19. člena ZJC, zaradi česar pravice do odškodnine nima. Ker so vsa navedena dejstva podana prepozno, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesni sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1) Prvi odstavek 3. člena Zakona o cestah določa: »Državne ceste so v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin.«

(2) Poročevalec DZ, št. 54 z dne 21. 7. 2005. (3) Poročevalec DZ, št. 54 z dne 21. 7. 2005. Besedilo je bilo nato preoblikovano v Dopolnjenem predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah, vendar sprememba ni bila vsebinske narave.

(4) Poročevalec DZ, št. 54 z dne 21. 7. 2005. (5) Janez Čebulj in ostali: Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) s komentarjem, GV založba, Nova Gorica 2005, str. 576. (6) Rezervna podlaga bi bile lahko tudi splošne določbe ZUreP-1 o razlastitvi. Navedeni zakon ureja situacijo prevzema objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture (prva točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1), za kar gre v obravnavanem primeru, prav tako pa izrecno določa, da je lahko razlastitveni zavezanec tudi občina (94. člen ZUreP-1). Tudi po ZUreP-1 pripada razlastitvenemu zavezancu odškodnina, zaradi česar bi bila predlagateljica tudi v tem primeru upravičena do odškodnine za razlaščene nepremičnine.