Jedro

Med tožnikom in tožencem ni bila sklenjena posojilna pogodba. Pogodba je bila sklenjena med tožnikom in družbo po posredovanju toženca kot finančnega svetovalca zakonitega zastopnika družbe.

Toženec je bil posrednik in ne vlagatelj v družbo. Posrednik si prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.

Šlo je za dogovor med pogodbenima strankama posredniške pogodbe (tožencem in družbo) o plačilu za posredovanje v obliki prepisa polovičnega deleža družbe v zameno za toženčev angažma pri iskanju investitorja – tožnika, ki pa se je izjalovil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajst dni po prejemu te sodbe tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 838,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2016 ter tožencu naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 4.479,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude.

2. Tožnik vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1 in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Stališče sodišča, da posojilna pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama, pač pa med tožnikom in družbo B. – Podružnica B. (v nadaljevanju: B.), toženec pa je preko tožnika le preskrbel kapital navedeni družbi, sam bi pa pri tem dobil 50 % delež v družbi, nima opore v dokaznem gradivu. Napačno in v nasprotju z navedbami tožnika in toženčevo izpovedbo je ocenjena izpovedba priče C. C., da ni bila prisotna pri predaji denarja. Napačna je dokazna ocena priče Č. Č. (o namenu posojila; potrdil je, da je od obeh pravdnih strank slišal, da naj bi tožnik tožencu posodil denar z namenom, da bi toženec dobil delež v družbi), priče D. D. (ki je vendarle vedel nekaj povedati o poslu med tožnikom in tožencem, življenjsko je, da je zamešal lokacije, kjer naj bi bil denar izročen), priče E. E. (ker se ni spomnil podrobnosti posojilne pogodbe, kar je logično). Brez konkretne obrazložitve je sodišče odklonilo vero vsem navedenim pričam, češ da ne dokazujejo trditev tožnika, da je tožencu posodil denar, kar ne drži. Napačno je kot kontradiktorna ocenjena izpovedba priče odvetnika F. F. Bistveno je, da so vse priče izpovedale, da je tožnik posodil denar tožencu, da je bil denar posojen z namenom vložka v podjetje, da bi toženec postal solastnik družbe. Sodišče je v celoti verjelo tožencu, kar naj bi bilo podprto z listinskimi dokazi. Notarski zapis s sporazumom med tožnikom in družbo B. o vračilu 80.000,00 EUR tožniku nima nobene neposredne povezave s posojilom, danim tožencu. Vztraja, da je posodil 100.000,00 EUR tožencu, da ga je ta z namenom, da postane 50 % družbenik, vložil v družbo B. in da se je slednja naknadno zavezala tožniku izplačati 50.000,00 EUR, ker se je čutila moralno zavezana. Napačna je ocena kronskega dokaza – elektronskega sporočila z dne 27. 10. 2016, ki ga je toženec poslal tožniku ter ga seznanil z vsebino, poslano zakonitemu zastopniku družbe B. Ponovno izpostavlja posamezne izseke elektronskega sporočila, ki po pritožnikovem prepričanju kažejo na to, da je tožnik denar posodil tožencu, ki je imel poglavitni interes, da postane 50 % družbenik podjetja. Tožnik ne bi imel interesa za tak dogovor. Iz elektronskega sporočila in zaslišanja prič jasno izhaja, da je bil prejemnik izposojenega zneska 100.000,00 EUR toženec in ne družba B. Drugačen zaključek sodišča in njegova interpretacija elektronskega sporočila sta nejasna. Sodišče se tudi ni v celoti opredelilo do tega poglavitnega dokaza. Izseke iz sporočila pa je napačno interpretiralo le v korist toženca. Vztraja pri svoji dokazni oceni, da je bil denar posojen tožniku za pridobitev lastniškega deleža v družbi. Dodaja, da je sodišče napačno oprlo svojo odločitev na izjavo osumljenca G. G. v predkazenskem postopku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povračilo njegovih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je tožbeni zahtevek opiral na zatrjevano ustno sklenjeno posojilno pogodbo s tožencem v novembru in decembru 2015 za znesek 100.000,00 EUR in z rokom plačila do 1. 12. 2016. Trdil in dokazoval je, da je bila sklenjena s tožencem kot posojilojemalcem z namenom, da bi toženec prejeti posojeni znesek kot svoj vložek v vložil v družbo B. in postal njen 50 % družbenik, v zameno za posojilo pa bo v družbi zaposlil tožnika za nedoločen čas in mu izplačeval 2.000,00 EUR bruto mesečne plače. Ker toženec posojila ni vrnil v dogovorjenem roku, se je tožnik po zapadlosti dogovoril za delno plačilo (50.000,00 EUR) z družbo B., preostanek posojila, to je vtoževani znesek 50.000,00 EUR, pa terja od toženca v tej pravdi.

6. Toženec se je branil z ugovorom pasivne legitimacije, češ da posojilna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, pač pa je tožnik po posredovanju toženca svoj denar kot investitor vložil in izročil družbi B. 7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče pravilno izhajalo iz materialnopravnih izhodišč o posojilni pogodbi. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa na drugi strani, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (569. člen OZ2 in naslednji). Posojilna pogodba je konsenzualna pogodba. Lahko je sklenjena (le) ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma z izročitvijo denarja. Stranke voljo lahko izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim dejanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ).

8. Ni bilo sporno, da o sklenitvi zatrjevane posojilne pogodbe med pravdnima strankama ni nobenih listin (npr. pisne posojilne pogodbe ali pogodbe o zavarovanju plačila, poroštva, niti potrdil o izročitvi zatrjevanega zneska), čeprav gre za visok znesek za posojilo, dano med fizičnimi osebami. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje bi morebitne listine nedvomno omogočile lažje dokazovanje zatrjevanega posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, je obstoj posojilne pogodbe dokazoval s pričami in elektronskim sporočilom z dne 27. 10. 2016 toženca zakonitemu zastopniku družbe B. Tudi v pritožbi to listino šteje za „kronski dokaz“ o sklenitvi posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki naj bi dokazoval, da si je toženec pri tožniku izposodil denar za svoj vložek v podjetje B. z namenom, da bi s tem kupil polovični delež družbe. Vztraja, da je s temi dokazi dokazal obstoj in sklenitev posojilnega razmerja ter izročitev posojila tožencu kot posojilojemalcu. Nasprotno dokazno oceno izpodbija kot zmotno in obremenjeno z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP in trdi, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje o vsebini pogodbenega razmerja.

9. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izpovedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, česar v obravnavanem primeru ni. Povzetki tožbenih navedb v točki 1 in 3 sodbe ter vsebine izpovedbe priče C. C. v točki 10 sodbe so pravilni in skladni z navedbami tožnika v tožbi.3 V resnici so protispisne pritožbene navedbe, da tožnik ni trdil, da je bil pri prodaji posojila C. C. sploh prisoten.

10. Dokazna ocena izvedenih dokazov je natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov in ne le (delov) tistih, ki bi utegnili biti tožniku v korist. Tožnik opozarja na dele izpovedb prič in dele elektronskega sporočila, iztrgane iz celote, s tem pa dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Sodišče je namreč natančno povzelo in analiziralo izpovedbe vseh v pritožbi izpostavljenih prič (priče C. C., Č. Č., brata D. D. in E. E. v točki 10, priča F. F. v točki 12) in obeh strank, jih primerjalo s trditveno podlago obeh strank in listinskimi dokazi. Po umiku tožnikovega dokaznega predloga za neposredno zaslišanje zastopnika družbe je na predlog tožene stranke pravilno izvedlo posredni dokaz (sklep ODT o zavrženju ovadbe zoper zakonitega zastopnika) in to odločitev s pravilnimi razlogi obrazložilo v točki 15. Po oceni celotnega procesnega gradiva je s prepričljivimi, jasnimi in življenjsko logičnimi razlogi v točkah 13 do 16 pojasnilo, zakaj je verjelo tožencu, da je bil le posrednik za družbo B. in ne njen vlagatelj za vtoževani znesek (ker je bila njegova izpovedba podkrepljena z listinami), ne pa tožniku in njegovim pričam, da si je pri tožniku izposodil vtoževani znesek, da bi ga sam kot vlagatelj vložil v navedeno družbo (razlogi v točki 9, točki 10 in točki 12). Ugotovitve in dokazna ocena o vsebini elektronskega sporočila z dne 27. 10. 2016 pa so jasne in dovolj obrazložene v točkah 13 in 17 sodbe. Vsi očitki o pomanjkljivostih v sodbi in nelogičnih razlogih so torej neutemeljeni, očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Zgolj pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne zadošča za očitke o kršitvah postopka, pa tudi za očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ne.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, saj tega ne potrjuje noben izvedeni dokaz. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila posojilna pogodba sklenjena med tožnikom in družbo B. Na podlagi listin je namreč ugotovilo, da je tožnik zakonitemu zastopniku družbe po posredovanju toženca dne 30. 10. 2015 kot posojilo izročil 30.000,00 EUR, 11. 12. 2015 še 50.000,00 EUR za nujno dobavo – nakup blaga (to je v času, ko sicer zatrjuje, da je predmetne zneske izročil kot posojilo tožencu); da mu je družba približno eno leto plačevala 2 % mesečne pogodbene obresti v obliki mesečne plače; da sta pogodbeni stranki (tožnik in družba) 10. 2. 2017 sklenili še pisni sporazum v notarski obliki, v katerem sta potrdili sklenitev navedene ustne posojilne pogodbe in na podlagi katere tožnik od družbe v izvršilnem postopku izterjuje zapadle neplačane pogodbene obveznosti. Tožnik z ničemer ne omaje ugotovitev sodišča, da je bila navedena posojilna pogodba med tožnikom in družbo sklenjena zgolj po posredovanju toženca (kot finančnega svetovalca zakonitega zastopnika družbe). Toženec je tožnika pripeljal k zakonitemu zastopniku družbe kot investitorja za investiranje (dokapitalizacijo) družbe za nujno dobavo – nakup blaga. Oporo za tak zaključek je imelo v pravilno ocenjenih izpovedbah toženca, tudi prič (ki so izpovedovale o srečanjih s tožencem in pogovorih o vlaganjih v posel), zlasti pa prav v zapisu elektronskega sporočila, na katerega se opira pritožnik. Pritožbeno sodišče ne sledi njegovi razlagi, pač pa soglaša z ugotovitvami in dokazno oceno sodišča o toženčevi vlogi, da je bil toženec posrednik in ne vlagatelj v družbo. Posrednik si prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Presoje, da ni šlo za posojilo tožencu zaradi vložka v družbo (njegova lastna in bistveno manjša vlaganja v družbo so bila listinsko dokumentirana, zatrjevano posojilo pa ne), pa ne omaje niti v pritožbi izpostavljena navedba v elektronskem sporočilu glede pridobitve 50 % lastniškega deleža v družbi. Gre za dogovor med pogodbenima strankama posredniške pogodbe (tožencem in družbo) o plačilu za posredovanje v obliki prepisa polovičnega deleža družbe B. v zameno za toženčev angažma pri iskanju investitorja – tožnika, ki pa se je izjalovil (ugotovitve sodišča v točki 13 sklepa).

12. Pritožnik tudi v pritožbi z ničemer ne uspe omajati pravilne dokazne ocene in dejanskih ugotovitev, da tožniku ni uspelo dokazati posojilnega razmerja s tožencem. Glede na take ugotovitve pa je tožbeni zahtevek za izpolnitev posojilne pogodbe pravilno zavrnjen.

13. Pritožbeni razlogi niso podani. Ker je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z očitanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Zaradi svojega neuspeha mora povrniti tožencu njegove stroške pritožbenega postopka. Priglašeni in odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 242 spisa, upoštevaje OT4 in vrednost 0,6 EUR v času odločanja. Nanašajo se na sestavo odgovora na pritožbo in pripadajoči DDV (skupaj 838,87 EUR). Tožnik jih mora povrniti v roku petnajst dni od prejema te sodbe, sicer bo dolgoval še zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.5 Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. istega zakona.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. List RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Primerjaj točka I tožbe in točka IV pripravljalne vloge na red. št. 20 ter zapisnik o izpovedbi priče na list. št. 176 spisa. 4 Odvetniška tarifa, Ur. list RS, št. 2/2015 s spremembami. 5 Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravno mnenje I/2006, stran 7.