Jedro

Ker gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, je imetnik vodne pravice dolžan plačevati za rabo vode vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda.

Tožnik je ribiška družina, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu. V javnem interesu se izvajajo vse naloge, razen izvajanja ribolova. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto sprejeti z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne z zakonom opredeljene razlike.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Direkcije Republike Slovenije za vode št. 42601-1473/2017-9 z dne 15. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v skupni višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija Republike Slovenije za vode, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo št. 42601-1473/2017-9 z dne 15. 1. 2018 odločil, da se zavezancu, A. A., za posebno rabo vode v letu 2016, ki jo izvaja na podlagi vodne pravice, odmeri vodno povračilo v višini 12.482,44 EUR in določil rok in način plačila odmerjenega vodnega povračila.

2. Odločitev temelji na določbah Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), podatkov iz vodnih dovoljenj ter upoštevanju Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2016 (v nadaljevanju Sklep) ter vsebini napovedi po vodnem dovoljenju št. 35504-824/2004, v kateri zavezanec ni navedel količine za obračun, ampak se je skliceval na vsebino pritožbe št. 42602-2762/2016-2. 3. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je A. A. zavezanec za plačilo vodnega povračila na podlagi pridobljene vodne pravice podeljene z vodnim dovoljenjem št. 35504-824/2004, za neposredno rabo vode za vzrejo vodnih organizmov - avtohtonih vrst rib za repopulacijo in športni ribolov na akumulaciji ... jezero, površine 1.130.000 m2; da je bilo obravnavano vodno dovoljenje izdano na podlagi vloge zavezanca za posebno rabo vode, skladno z določili 108. člena ZV-1, pri čemer samo mnenje zavezanca, da ribolov ne presega splošne rabe, ne more biti relevantno, ker ribolov ni vključen v pojmovanje splošne rabe vode (105. člen ZV-1); in da zavezanec zavrača plačevanje vodnega povračila iz razloga, da je bilo o vodni pravici odločeno z delno odločbo iz katere izhaja, da bo o plačilu za vodno pravico določeno z dopolnilno odločbo.

4. Tožena stranka je pojasnila, da sta vodna pravica in vodno povračilo dva različna pojma, ker je vodna pravica plačilo za podelitev izključne pravice do rabe vode (123. člen ZV-1), o plačilu te pa še ni sprejetega predpisa, zato je zavezanec prejel delno vodno dovoljenje. Vodno povračilo pa je plačilo za rabo vode po podeljeni vodni pravici (124. člen ZV-1), ki ga je Vlada RS uredila z Uredbo.

5. Zavezanec ima sklenjeno tudi koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu (55. člena Zakona o sladkovodnem ribištvu, v nadaljevanju ZSRib). Vse naloge koncesionarja, ki so naštete v 28. členu ZSRib, se izvajajo v javnem interesu, razen ribolova. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, št. II 178/2016-10 z dne 7. 2. 2017. Zatrjuje, da je imetnik vodne pravice dolžan plačevati vodno povračilo na podlagi prvega odstavka 124. člena ZV-1, ne glede na pridobljeno koncesijo po ZSRib.

6. V nadaljevanju je prvostopenjski organ pojasnil način izračuna vodnega povračila in pri tem upošteval vir podatkov (Zavod za ribištvo Republike Slovenije, v nadaljevanju ZZRS). Pred izdajo odločbe je upravni organ seznanil zavezanca z obvestilom pred izdajo odločbe o odmeri vodnega povračila za leto 2016 št. 42601-1030/2017-5 z dne 27. 11. 2017 in ga pozval k izjasnitvi, skladno z 9. členom Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz zavezančevega odgovora, ki ga je prejel upravni organ 5. 12. 2017 pa izhaja mnenje tožeče stranke, da gre za materialno pravno zmotno in napačno ter v celoti utemeljeno tudi na podlagi popolnoma napačno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjski organ je povzel navedeno odgovora in se opredelil do vseh ugovorov.

7. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

8. Tožnik v tožbi, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), predlaga, da sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi oziroma razveljavi in s sodbo nadomesti izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka oziroma podrejeno, da tožbenemu zahtevku ugodi, tako da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki in ji naloži plačilo stroškov postopka.

9. V tožbi povzema podatke iz obrazložitve, tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe in navaja, da ima poleg veljavnih vodnih dovoljenj sklenjeno tudi koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu in deluje v javnem interesu. Ni zavezanec za plačilo vodnega prispevka in mu posledično ni treba predložiti napovedi oziroma plačevati akontacije za vodno površino. Res je leta 2005 prejel delno vodno dovoljenje za rabo vode za vzrejo vodnih organizmov in športni ribolov na akumulaciji ... jezero, kjer je bilo določeno, da bo o plačilu vodne pravice določeno z dopolnilno odločbo, vendar te do danes ni prejel. Konec leta 2016 je prejel odločbo Direkcije Republike Slovenije za vode, o odmeri vodnega povračila za podeljeno vodno pravico za izvajanje športnega ribolova tudi za leto 2015, v višini 16.567,60 EUR. Na podlagi pritožbe je bila ta odločba odpravljena. Izrecno izpostavlja, da v tako arbitrarnem in enostranskem določanju višine vodnega povračila ni prav nobenega varstva in predvidljivosti. O vodnem povračilu za posebno rabo vode v letu 2016 in enako 2015, bi se lahko odločilo z delno oziroma dopolnilno odločbo, ne pa samostojno odločbo, ker osnovo za obračun vodnega povračila predstavlja podeljena vodna pravica, to je vodno dovoljenje.

10. Ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, prav tako bi tožniku moral biti okvirni obseg njegovih finančnih obveznosti znan vnaprej. Tožnik bi torej moral biti vnaprej seznanjen z obveznostjo plačila vodnega nadomestila oziroma vodnega povračila in ključem izračuna. Ker tožnik s temi podatki ni bil seznanjen, bi že iz tega razloga morala tožena stranka postopek vodnega povračila za leto 2016 in 2015 ustaviti in tožniku povrniti vsaj do sedaj nastale stroške postopka. Ker tega ni storila, mora to storiti sodišče v tem upravnem sporu.

11. Kljub vsem tem navedenim razlogom, ki jih v celoti utemeljujejo odpravo sporne odločbe in povrnitev stroškov pa v nadaljevanju iz previdnosti tožnik poudarja, da mu je bilo z odločbo MOP - ARSO z dne 31. 1. 2005 izdano delno vodno dovoljenje za vzrejo vodnih organizmov - avtohtonih vrst rib za repopulacijo in športni ribolov, vendar gre za odločbo, ki ne določa finančnih obveznosti, niti meril, ki so za izdajo vodnega dovoljenja predpisana v 128. členu Zakona o vodah. Prav tako je od izdaje tega delnega vodnega dovoljenja minilo več kot 18 let, v tem času pa tožnik ni prijel nobene odločbe. Vodno dovoljenje iz leta 2005 tožniku ne zagotavlja pravne varnosti, dodatno pa izpostavlja, da je bilo to delno vodno dovoljenje v letu 2005 izdano še pred sprejemom ZSRib v letu 20106, ki pojem oziroma vsebino športnega ribolova uporablja samo v kontekstu z komercialnim ribolovom. Poleg tega je nesporno, da je bilo ribiško upravljanje na ... jezeru, v okvir katerega sodi tudi izvajanje ribolova, v letu 2008 s koncesijskim aktom Vlade RS št. 34200-6/2008/51 z dne 14. 10. 2008, podeljeno Ribiški družini ..., ki je pozneje še s koncesijsko pogodbo z dne 14. 1. 2009, sklenjeno z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, prevzelo obveznosti, ki jih izvaja kot javne naloge oziroma naloge v javnem interesu.

12. Oblike ribolova, ki se izvaja na podlagi podeljene koncesije nikakor ni mogoče enačiti s športnim ribolovom v komercialnem ribniku. Uporaba analogije za obračunavanje vodnega povračila po 13. alineji 16. člena Uredbe in cene v višini 0,0194 EUR iz prve točke sklepa Vlade RS, ki se nanašata na naravo vode v komercialnem ribniku je nedopustna. Toženka tako pri odmeri potencialnega vodnega povračila v letu 216, enako kot za 2015, nima prav zakonske podlage samoiniciativno in arbitrarno tolmačiti sodnih odločb in sklepati, da se določena ureditev zaračunavanja vodnega povračila za komercialni ribolov po analogiji uporabi tudi za primere športnega ribolova, kot naj bi ga izvajala tožnica.

13. Izpodbijana odločba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo pravil postopka, ker odločba ne vsebuje zahtevane obrazložitve, ampak temelji na golem sklepanju tožeče stranke in na podlagi enostransko pridobljenih podatkov. Ker je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava in posledično do nepravilnega izračuna višine obveznosti.

14. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni posredovala.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba je utemeljena.

16. V obravnavani zadevi je sporen izračun vodnega povračila v višini 12.482,44 EUR, ki ga je prvostopenjski organ tožeči stranki odmeril z odločbo št. 42601-1473/2017-9 z dne 15. 1. 2018, za posebno rabo vode v letu 2016. 17. Pravna podlaga, ki ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalimi zemljišči je ZV-1, na katerega je tožena stranka oprla izračun spornega vodnega povračila za posebno rabo vode v letu 2016. Slednji predpis določa, da upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči obsega varstvo voda, urejanje voda in odločanje o rabi voda (prvi in drugi odstavek 1. člena ZV-1), raba vodnega dobra pa je lahko splošna ali posebna. Za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, se plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo skladno z določbami tega zakona (6. člen ZV-1). To sta okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin.

18. Sodišče povzema relevantne določbe na katerih temelji izpodbijana odločitev, to je izračun vodnega povračila. Tako splošna raba obsega zlasti rabo vodnega ali morskega dobra za pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav (vodne črpalke, natege ipd.) ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti dovoljenje, skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov (drugi odstavek 105. člena ZV-1). Za rabo vode, ki presega meje splošne rabe, za rabo naplavin in podzemnih voda pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, koncesije oziroma posebno rabo vode evidentirati (prvi odstavek 108. člena ZV-1). Vodno pravico za posebno rabo vode je torej mogoče pridobiti na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu z ZV-1 (prvi odstavek 119. člena ZV-1).

19. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik razpolaga z vodnim dovoljenjem št. 35504-824/2004 za neposredno rabo vode za vzrejo vodnih organizmov - avtohtonih vrst rib za repopulacijo in športni ribolov na akumulaciji ... jezero, površine 1.130.000 m2, sporno pa ni niti, da ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu, na podlagi 55. člena ZSRib.

20. Ob upoštevanju zgoraj navedenih nespornih dejstev, sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožnik ni dolžan plačati vodnega povračila. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da obveznost plačila vodnega povračila, ki predstavlja odmeno za uporabo vode in vodnih zemljišč glede na obseg, ki ga določa vodna pravica temelji na le tej. Tako tožnikova obveznost temelji na vodnem dovoljenju št. 35504-824/2004. Primere, ko je treba pridobiti vodno dovoljenje, določa ZV-1 v 125. členu. Te je treba pridobiti za neposredno rabo vodo v primerih naštetih od 1. do 11. točke prvega odstavka tega člena, med temi pa ni upravljanja z ribolovnimi viri po ZSRib. V 6. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1 je sicer navedeno izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih, vendar pa po dejanski ugotovitvi upravnih organov tožeča stranka ne upravlja s komercialnimi ribniki. Za obravnavano zadevo je zato relevantna 12. točka prvega odstavka 125. člena ZV-1, po kateri je vodno dovoljenje treba pridobiti za vsako drugo rabo vode, ki ni našteta v 1.-11. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1, ki presega splošno rabo po ZV-1, pa zanjo ni treba pridobiti koncesije po ZV-1, če ne gre za posebno rabo, za katero v skladu s petim odstavkom 108. člena tega zakona pridobitev vodne pravice ni potrebna.

21. Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za rabo, ki presega splošno rabo, zanjo pa ni treba pridobiti koncesije po ZV-1, torej koncesije za rabo vode iz 136. člena ZV-1. Ta namreč določa, da je koncesijo po ZV-1 treba pridobiti za proizvodnjo pijač, potrebe kopališč, proizvodnjo električne energije ali odvzem naplavin, to pa niso dejavnosti tožeče stranke.

22. Glede na zgoraj citirano v drugem odstavku 105. člena ZV-1 navedeno opredelitev splošne rabe vodnega dobra (pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti upravno dovoljenje), pri tožeči stranki ne gre za takšno rabo. To pa pomeni, da gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Pri tem je dodati, da tožeča stranka nima koncesije po ZV-1, ampak koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja po ZSRib.

23. Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1). Tožbeni ugovori, da tožeča stranka ni dolžna plačati vodnega povračila, ker tudi vodnega dovoljenja ne potrebuje, so tako neutemeljeni. Z vodnima dovoljenjema je bila tožeči stranki dana vodna pravica, to je pravica do posebne rabe vodnega javnega dobra (35. točka 7. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice.

24. Glede tega je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo in kot posledica tega napačno ugotovljeno dejansko stanje. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda, ki so primeroma našteti v drugem odstavku 124. člena ZV-1. Določanje višine vodnega povračila predpiše vlada (peti odstavek 124. člena ZV-1), ki je to storila z Uredbo o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba). Ta določa, da se vodno povračilo plačuje za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v lasti države (2. člen Uredbe).

25. Obračunavanje vodnega povračila se opravi na podlagi meril za določitev vodnega povračila iz 5. člena Uredbe na način določen v 9. členu Uredbe. Tožnik ima vodno dovoljenje št. 35504-824/2004 za neposredno rabo vode za vzrejo vodnih organizmov - avtohtonih vrst rib za repopulacijo in športni ribolov na akumulaciji ... jezero, takšna raba vode pa v prvem odstavku 9. člena Uredbe, ki opredeljuje obračunavanje vodnega povračila, ni navedena. Za tovrstne primere tretji odstavek 9. člena Uredbe določa, da za rabo vode, ki ni zajeta v prvem in drugem odstavku tega člena, določi višino vodnega povračila za obračun Agencija RS za okolje z upoštevanjem meril iz 5. člena te Uredbe.

26. Izpodbijana odločitev temelji na 13. alineji 6. člena Uredbe, ki določa, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila v komercialnih ribnikih površina vodnega dobra, namenjenega komercialnemu ribolovu, izražena v m2. Po presoji sodišča (enako stališče je zavzelo Upravno sodišče v zadevi št. II U 255/2016-15 z dne 10. 10. 2018), je takšno materialnopravno stališče napačno. Komercialni ribnik je stoječa voda, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katere je naravno ali s tehničnimi ukrepi preprečena migracija rib v druge vode. Za komercialni ribnik ni treba izdelati ribiškogojitvenega načrta (37. člen ZSRib). Iz navedenega sledi, da je komercialni ribnik v celoti in izključno namenjen športnemu ribolovu v zasebnem interesu in gojitev rib ni omejena z nikakršnim ribiškogojitvenim načrtom.

27. Tožnik je ribiška družina, ki ima, kot je že bilo pojasnjeno, sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu, in deluje v javnem interesu (55. člen ZSRib). Njegova naloga je priprava in sprejem letnega programa; izvajanje ribolova; izvajanje elektro ribolova za sonaravno vzrejo, intervencijske odlove rib in za potrebe znanstveno raziskovalnega dela; aktivnosti za ohranjanje ugodnega stanja rib; izvajanje nalog in aktivnosti ob poginih rib; vodenje predpisanih evidenc; poročanje; strokovno usposabljanje ribičev; izvajanje nadzornih nalog ribiško čuvajske službe in druge naloge povezane s koncesijo. V javnem interesu se izvajajo vse naloge razen izvajanja ribolova (28. člen ZSRib).

28. Tožnik torej nima komercialnega ribnika, ampak je izvajalec ribiškega upravljanja na akumulaciji ... jezero, kot to zahtevajo določne ZSRib. Vsebino ribiškega upravljanja določa 4. člen ZSRib. Ribiško upravljanje obsega: programiranje, izvajanje ukrepov za ohranjanje ugodnega stanja rib, trajnostno rabo rib, vodenje predpisanih evidenc in poročanje, strokovno usposabljanje ribičk oziroma ribičev, izvajanje nadzornih nalog ribiškočuvajske službe, izvajanje nalog in aktivnosti ob poginih rib ter druge, za ribiško upravljanje pomembne naloge. Trajnostna raba rib je izvajanje ribolova v obsegu, na način in v času, da se z naravnim samoobnavljanjem ali z določenimi ukrepi ribiškega upravljanja dolgoročno ohranjajo ribe ter se pri tem ne poslabšuje ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst (14. člen ZSRib).

29. Načrt ribiškega upravljanja v ribiškem območju je obvezna strokovna podlaga za celovito ribiško upravljanje posameznega ribiškega območja in mora biti odraz specifičnih ekosistemskih značilnosti ribiškega območja. V načrtu se določijo temeljne usmeritve za ohranitev in trajnostno rabo rib v ribiškem območju, načela posegov v populacije posameznih ribjih vrst, usmeritve za poribljavanje in gojitev rib ter usmeritve za varstvo tistih delov ribiškega območja, ki so zavarovani po predpisih o ohranjanju narave (11. člen ZSRib).

30. Ribiškogojitveni načrt je podlaga za ribiško upravljanje v posameznih ribiških okoliših. Pri tem se upoštevajo ekološke značilnosti in razširjenost ribjih vrst ali populacij, ki so pomembne za ohranjanje ugodnega stanja, ter režimi po predpisih o ohranjanju narave in voda, ki bi lahko vplivali na izvajanje ribiškogojitvenega načrta (prvi odstavek 12. člena ZSRib). Ribiškogojitveni načrt med ostalim vsebuje tudi ureditev: revirjev in njihove namembnosti, poribljavanja, sonaravne gojitve rib, ribolovnih režimov, števila ribolovnih dni, količine ulova rib, ribiških tekmovanj in tekmovalnih tras in drugo (drugi odstavek 12. člena ZSRib). Ribiška tekmovanja lahko potekajo samo v skladu z zakonom določenih okvirih na tekmovalnih trasah, ki jih posebej za ta namen opredeli in označi izvajalec ribiškega upravljanja v skladu z ribiškogojitvenim načrtom (27. člen ZSRib).

31. Sodišče soglaša s toženo stranko, da se izvajanje ribolova, ki je tudi ena od nalog koncesionarja – izvajalca ribiškega upravljanja, ne opravlja v javnem interesu (četrti odstavek 28. člena ZSRib v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 28. člena ZSRib), vendar pa ima tožeča stranka pri tem zgoraj navedene omejitve, določene z ZSRib, posebej ribiškogojitvenim načrtom in koncesijsko pogodbo o ribiškem upravljanju, ki jih pri komercialnih ribnikih ni.

32. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto opreti na 13. alinejo 6. člena Uredbe z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne zgoraj navedene z zakonom opredeljene razlike.

33. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe glede višine odmerjenega vodnega povračila napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem bo treba ugotoviti obseg izvajane vodne pravice, ponovno odločiti o zadevi.

**K točki II izreka:**

34. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Priglašene stroške za tožbo ji je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 385 EUR, povečano za 22 % DDV, torej skupaj 469,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.