Jedro

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin obtožencu pravilno izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo primerno kazen ter primerno dolgo preizkusno dobo.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je s citirano sodbo spoznalo obtoženega I. P. za krivega zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl.302/1 in 4 KZ v zvezi s čl. 22 KZ, mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen petih mesecev zapora ter preizkusno dobo dve leti in odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka NN zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z izrekom nepogojne zaporne kazni.

Višja državna tožilka svetnica MM je v pismenem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenih navedb ocenilo obtožencu izrečeno kazensko sankcijo in ocenilo, da ji ni mogoče odreči zakonitosti in tudi smotrnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse olajševalne okoliščine, pri tem utemeljeno upoštevalo, da obtoženec v času storitve kaznivega dejanja še ni bil kaznovan, saj mu je bila šele 16.1.1997 izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja po čl. 133/I KZ, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil 21.12.1996, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, češ da naj bi bil že obsojen zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja ter da naj bi storil očitano kaznivo dejanje celo v preizkusni dobi. Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o večkratnem kaznovanju obtoženca pri sodniku za prekrške, kajti iz teh podatkov je razvidno, da je bil zaradi kršitev ZJRM pravnomočno kaznovan enkrat v letu 1993, enkrat pa v letu 1996. Glede na navedeno ter upoštevajoč, da ima obtoženec družino in dva otroka ter časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo le opozorilno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo tudi primerno kazen in primerno dolgo preizkusno dobo.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo zatrjevane nepravilnosti, niti takih kršitev kazenskega postopka in kazenskega zakona, na katere mora v skladu s čl. 383/I ZKP paziti v korist obtoženca po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.