Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT). Odškodnino je odmerilo v višini 4.590,21 EUR in od tega zneska odštelo že izplačani del akontacije odškodnineĆ z zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 dalje. Višji tožbeni zahtevek glede odškodnine za nepremoženjsko škodo je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odslej toženka dolžna plačati tožnici iz tega naslova 1.460,52 EUR (prej 350.000 SIT). Odškodnino je odmerilo v višini 4.381,57 EUR in od tega zneska odštelo že izplačani del akontacije odškodnineĆ z zamudnimi obrestmi od 12.11.2003. V ostalem delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo je zavrnilo pritožbo toženke in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s pripadajočimi obrestmi ter vse pravdne stroške. V reviziji povzema ugotovitve nižjih sodišč in meni, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišči tudi nista uporabili teorije o adekvatni vzročnosti, saj bi morali posledice predhodno klinično nemih degenerativnih sprememb v ledvenem delu hrbtenice pripisati škodnemu dogodku, ker jih je ta po ugotovitvah izvedenca demaskiral. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišči nista uporabili teorije o adekvatni vzročnosti, saj bi morali posledice predhodno klinično nemih degenerativnih sprememb v ledvenem delu hrbtenice pripisati škodnemu dogodku, ker jih je ta po ugotovitvah izvedenca demaskiral. Tožnici je na enak (takrat pritožbeni) očitek odgovorilo že pritožbeno sodišče v prvem odstavku na četrti strani pritožbene sodbe. Ob tem je treba poudariti, da je izvedenec le dopustil možnost, da je nezgoda demaskirala poprejšnjo manjvrednost ledvenega dela hrbtenice, ne pa, da jo je demaskirala, kot navaja tožnica v reviziji. S tem revizijskim očitkom tako tožnica delno posega tudi v ugotovljeno dejansko stanje, kar je neupoštevno, saj je revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji nanj vezano (370. člen ZPP). Po oceni revizijskega sodišča pa tudi ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti navedena možnost, da je nezgoda demaskirala poprejšnjo manjvrednost ledvenega dela hrbtenice, ne zadošča za obstoj vzročne zveze med nezgodo in tožničinimi težavami z ledvenim delom hrbtenice. Vsaka vzročna zveza mora biti dokazana, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Mejni prag zadostne verjetnosti je običajno 50% in tega praga zgornja izvedenčeva ugotovitev ne dosega.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine tožnice v višini 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT), za strah v višini 625,93 EUR (prej 150.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do peti strani prvostopenjske sodbe in na tretji ter četrti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejšo dejansko ugotovitev, in sicer, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnino hrbta. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah, strahu in zmanjšanju življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine (ki jih revizija po nepotrebnem ponavlja) in je tožnici zmanjšalo odškodnino iz naslova strahu, glede odškodnine iz naslovov telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je potrdilo odmero prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 4.381,57 EUR (prej 1.050.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6,1 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).