Jedro

Pristojni organ lahko prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec (1) zavaja oziroma zlorablja postopek, kar je podano tudi s tem, da vlogo utemeljuje na podlagi napačne istovetnosti in lažne predstavitve razlogov, na katere se sklicuje; (2) če mu v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.12.2005; s sklepom (2. točke izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) v povezavi s 1. in 2. alineo 36. člena ZAzil in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. alinea 1. odstavka 34. člena ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopno sodišče pritrdilo razlogom, zaradi katerih je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, pri čemer teh razlogov ni ponavljalo, pač pa se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je, da mora prosilec za azil, ki za svoje trditve nima dokaza, podati jasno, natančno in konsistentno izpoved o vseh okoliščinah v zvezi z njegovo prošnjo. Ker ta izpoved ni takšna, so njegove izjave neverodostojne, na podlagi neverodostojnih izjav pa ni mogoče izdati ugodne odločbe. V obravnavanem primeru po presoji prvostopnega sodišča tožnik ni izkazal potrebne verodostojnosti. Tožnik se je ob podaji prošnje in na zaslišanju lažno predstavljal kot L.S., čeprav je dejansko K.K., in mu je bila na to ime izdana tudi vstopna viza za Republiko Slovenijo. Tem ugotovitvam tožene stranke tožnik v tožbi niti ni ugovarjal. Ob podaji prošnje za azil ni navedel, da ima poleg imena, pod katerim je vložil prošnjo, še kako drugo ime ali vzdevek. Izvorno državo je zapustil s potnim listom in je na podlagi vize prišel v Slovenijo preko Madžarske in Egipta v skupini nogometašev, sam pa je navajal, da je v Slovenijo pripotoval brez dokumentov iz G. preko Senegala in Egipta, ves čas skrit na tovornjaku, zato se tožena stranka utemeljeno sklicuje na 3. odstavek 29. člena ZAzil, ki določa obveznosti prosilcev za azil, ki pa jih tožnik v obravnavanem primeru ni upošteval, kljub temu, da je bil s svojimi pravicami in obveznostmi v azilnem postopku izrecno seznanjen. Sodišče prve stopnje je odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, kot je to v tožbi predlagal tožnik. Njegove tožbene navedbe in razlogi za opravo glavne obravnave so se nanašali na dokazovanje tega, da so ga oblasti v izvorni državi preganjale, kar pa je v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS nedopustna tožbena novota. Konkretnih argumentov, ki bi kazali na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z določbo ZAzil, na katero je svojo odločitev oprla tožena stranka, pa niti ni navedel. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZPP ter napačne uporabe materialnih predpisov. Poudarja, da navedena dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, saj je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države, zato bi ga moralo sodišče zaslišati in bi se prepričalo, da ne zlorablja azilnega postopka in da je vložil prošnjo takoj po prijetju. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih azilnih zadevah pojasnilo, da pristojni organ po ZAzil odloča o prošnjah za azil v dveh vrstah postopka, in sicer v rednem azilnem postopku, v katerem se ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena Zazil, v tem primeru se odloča na podlagi 34. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 35. člena ZAzil; ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki ga ureja 2. odstavek 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne odloča o tem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ugotavlja se le, ali je izpolnjen kateri izmed pogojev za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene. To pa je možno le, če je izpolnjen eden od navedenih pogojev: če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea); če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea); če je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev vstopa niso spremenili (3. alinea). Za namerno zavajanje oziroma zlorabo postopka se po 36. členu ZAzil šteje: utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea); lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea); namerno uničenje potnega lista, kakršnega drugega dokumenta, listine ali vozovnice, ki bi bil pomemben za odločanje o prošnji (3. alinea); prikritje, da je že pred tem prosilec vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če je pri tem uporablja napačno istovetnost (4. alinea); oziroma vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 2. odstavku 35. člena ZAzil zadošča že obstoj enega od navedenih razlogov.

V obravnavanem primeru je tožena stranka, čemur je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, tožnikovo prošnjo za azil zavrnila zaradi tega, ker temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), kar je podano s tem, da je utemeljeval prošnjo na podlagi napačne istovetnosti, saj jo je vložil pod imenom L.S., tožena stranka pa je na podlagi uradnih dokumentov (Uprave uniformirane policije, Sektor mejne policije, dopis z dne 2.11.2005, ki mu je priložena tudi fotografija pogrešanih nogometašev) ugotovila, da je tožnik v resnici K.K., ki mu je bil dne 5.10.2005 s strani Veleposlaništva Republike Slovenije v Egiptu izdan vizum za vstop v Republiko Slovenijo za desetdnevne priprave mlade nogometne reprezentance G. na R., kar pomeni, da utemeljuje svojo prošnjo na podlagi napačne istovetnosti (1. alinea 36. člena Zazil); in da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alinea 36. člena ZAzil), saj je na Policijski postaji L.Š. izjavil, da je izvorno državo zapustil zato, ker ga je hotel bratranec prodati za sužnja, v prošnji za azil, podani na predpisanem obrazcu, pa je izjavil, da mu s smrtjo grozi bratranec, ki je član ene politične stranke, medtem ko je tožnik član druge politične stranke. Poleg tega je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila tudi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je na podlagi teh izjav sklenila, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, kar je očitno iz njegove prošnje za azil in predhodnih izjav na policiji.

Ker za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadošča že eden od navedenih razlogov, pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da so za zavrnitev tožnikove prošnjo kot očitno neutemeljene podani vsi razlogi, ki jih je navedla tožena stranka.

Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je glede na dejanske okoliščine tožnikova prošnja očitno neutemeljena in so torej izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka. Ta ni podan niti s tem, ker sodišče kljub tožnikovemu predlogu v tožbi ni razsodilo po opravljeni glavni obravnavi, temveč na seji. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je prvostopno sodišče ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odstavka 35. člena ZAzil, torej da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena iz prej navedenih razlogov. Tožnik pa niti v tožbi niti sedaj v pritožbi ne pove, v čem bi lahko z opravo glavne obravnave predstavil nove okoliščine in dejstva, ki bi lahko spremenila dejstvo, da je prošnjo za azil podal pod lažnim imenom; da je lažno predstavil razloge za zapustitev izvorne države, čeprav je bil pred tem opozorjen na obveznost, da predstavi resnične in popolne okoliščine za zapustitev izvorne države, ki bi lahko vplivali na odločitev; in da so njegove izjave glede preganjanja v izvorni državi, ki so povsem različne na Policijski postaji v Š. in v prošnji za azil, tako neverodostojne, da iz njih ni mogoče sklepati, da mu v izvorni državi grozi kakršnokoli preganjanje. Glede na to po presoji pritožbenega sodišča opustitev glavne obravnave na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe ni vplivala (4. odstavek 72. člena ZUS).

Kot nedopusten pa pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog je v pritožbi v upravnem sporu dopustno uveljavljati le, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.