Jedro

Pravica delavca do plačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta, ki jo delavec v skladu s 57. členom ZDR pridobi z nepretrganim delom, ki traja šest mesecev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj tožničine terjatve, t.j. pravice do izplačila regresa za letni dopust. Ugovor dejanske neizrabe letnega dopusta je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je pravica do izplačila regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe dopusta, ne pa na dejansko izrabo dopusta.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki sodbo izpodbija zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnica letnega dopusta objektivno ni mogla izrabiti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, kajti delavec ne more pridobiti pravice do regresa na podlagi teoretične pravice do dopusta. Predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Odgovora na tožbo tožnica ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno odločilo na podlagi 44. člena Splošne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93), ki določa, da je pravica delavca do izplačila regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Pravico do izrabe letnega dopusta pa delavec v skladu z 57. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) pridobi z nepretrganim delom, ki traja šest mesecev.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki vse do uvedbe stečaja tožene stranke. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejstvo prenehanja delovnega razmerja spregledalo. Dejstvo je, da je tožnici z dnem uvedbe stečaja, t.j. 18.8.1994, prenehalo delovno razmerje, s tem pa so ugasnile vse njene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa je bilo v sporu odločilnega pomena, da je bila tožnica v letu 1994 pred uvedbo stečaja več kot šest mesecev nepretrgoma v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj je ta doba zakonski pogoj za pridobitev pravice do izrabe letnega dopusta.

Pritožba ni dokazala utemeljenega dvoma v pravilnost oziroma popolnost tako ugotovljenega dejanskega stanja, zato glede tega pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi nespornega dejstva, da je bila tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja v letu 1994 v delovnem razmerju nepretrgano dobo šestih mesecev, ne more biti dvoma, da ima v skladu s 57. členom ZDR pravico do izrabe letnega dopusta. Sodišče je nadalje pravilno razlagalo Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, ko je štelo, da izplačilo regresa za letni dopust ni vezano na dejansko izrabo letnega dopusta za koledarsko leto, temveč na pravico do izrabe letnega dopusta. Nenazadnje gre po zakonu pravica do izrabe letnega dopusta tudi delavcem na bolniškem oziroma porodniškem dopustu (1. odst. 58. člena ZDR). Tisti, ki ima tako pravico do izrabe letnega dopusta, ima posledično tudi pravico do regresa za letni dopust. Zato pritožba tudi v delu, v katerem napada sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni utemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišča pa tudi ni ugotovilo takšnih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava, na kar je dožno paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.