Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj poslovnega razloga, vendar je svojo odločitev, da tožnica ni bila izbrana iz diskriminatornih razlogov, oprlo na izpoved zakonitega zastopnika. Teh dejstev pa tožena stranka v postopku določno ni zatrjevala, zato je utemeljena pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, in sicer je to bistvena kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane s strani tožene stranke dne 27. 11. 2014 in vročene tožnici dne 29. 12. 2014, in njeno razveljavitev; tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2007 ni prenehalo po poteku 60-dnevnega odpovednega roka z dnem 23. 7. 2015, temveč ji še vedno traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in z njo nadaljevati delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2007 in da jo je dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od dne 23. 7. 2015 dalje, do dneva reintegracije, prijaviti v zdravstveno ter invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter ji za nazaj obračunati mesečne osebne dohodke, ki bi ji v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 2. 2007 pripadali, če bi delala, v vsakokratnem mesečnem bruto znesku, po plačanih davkih in prispevkih pa izplačati osebni dohodek v vsakokratnem mesečnem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 16. dne v mesecu za vsak tekoči mesec dalje do plačila, za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tem postopku kot bistveni razlog za nezakonitost odpovedi navajala kršitev 4. odstavka 83. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1. Odpoved je bila podana iz diskriminatornih razlogov, to je zaradi pogostih bolniških staležev, zaradi sebe in treh otrok, treh zaporednih porodniških dopustov in dopustov za nego in varstvo otrok. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je število bolniških odsotnosti tožnice presegalo število bolniških odsotnosti njenih treh sodelavk skupaj, je vseeno zaključilo, da to ni bil razlog za odpoved. V zvezi s tem je storilo bistveno kršitev procesnih pravil, nepravilno je ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, s katero bi ovrgla očitke o diskriminaciji in utemeljila obstoj zatrjevanega poslovnega razloga, ki bi utemeljevali prenehanje potrebe ravno po tožničinem delu. Razlogi v odpovedi so splošni. Navedbe o vrednostnem in količinskem zmanjšanju prodaje ter posledično proizvodnje ter o znatnem upadu naročil in posledično zmanjšanem številu opravil v okviru prodajne funkcije so povsem splošne in lahko veljajo za celotno poslovanje tožene stranke. Tožena stranka ni pojasnila, v čem konkretno so taki splošni poslovni razlogi vplivali na to, da je postalo nepotrebno ravno delo tožnice. Na podlagi tako pomanjkljivih navedb ter očitku tožnice, da je šlo za diskriminacijo, bi moralo sodišče zaključiti, da tožena stranka ni zmogla utemeljiti, kaj šele dokazati, da ni šlo za diskriminacijo tožnice v primerjavi z ostalimi sodelavkami, in to ne glede na morebitni dejanski obstoj splošnih okoliščin pri toženi stranki, ki lahko utemeljuje obstoj poslovnega razloga za odpoved. Pomanjkljivosti v trditveni in dokazni podlagi ni mogoče odpraviti z naknadnim zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in s strani tožene stranke predlaganih prič, za katere tožena stranka niti ni pojasnila, o čem naj bi izpovedale. Sodba, ki se opira na izpovedi prič, podane izven trditvene podlage, je obremenjena z relativno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Gre tudi za absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način kršena pravica tožnice, da se izjavi o tovrstni trditveni podlagi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotavljalo številna dejstva, ki jih tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, kršilo razpravno načelo (1. odstavek 7. člena ZPP, kljub omilitvi iz 1. odstavka 34. člena ZDSS-1). Podredno in iz previdnosti tožnica še dodaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo dopisa sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2014 v zadevi opr. št. I Pd 243/2014, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v času od 1. 12. 2013 do 1. 10. 2014 na novo zaposlila 48 delavcev ter dopisa ZZZS z dne 17. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 1. 5. 2014 do 1. 3. 2015 zaposlila 26 novih delavcev. Sodišče se je opredelilo zgolj do dopisa ZZZS. Napačno je zaključilo, da nobeden od novo zaposlenih delavcev ni bil zaposlen na tožničino delovno mesto. Tožena stranka je odpoved tožnici utemeljevala, da je potrebno zaradi upada dela zmanjšati delovno silo oz. stroške dela. Tožnica bi bila lahko prezaposlena tudi na drugo delovno mesto, lahko bi opravljala delo na drugem geografskem trgu. Tožena stranka bi pri podaji odpovedi morala opraviti primerjavo med delavkami na primerljivem delovnem mestu v smislu presežnih delavcev. O tem se je izrekla tudi že sodna praksa, tožnica primeroma navaja sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 324/2012. Sodišče prve stopnje pa se je pri odločanju zadovoljilo z neupoštevnim kriterijem, kako bo delo najlažje nadaljevati. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo neutemeljeno oprlo na izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A., B.B. in C.C., saj so bile njihove izpovedbe prilagojene tej pravdi, pri čemer so kot zaposleni pri toženi stranki zainteresirani za izid pravde. Zakoniti zastopnik tožene stranke ni znal pojasniti, zakaj je postalo nepotrebno delo ravno tožnice, hkrati pa je priznal, da so gledali na to, kako bodo z najmanj problemi nadaljevali delo. To pa ni skladno z zakonsko zahtevo po obstoju resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Izpovedi prič so bile neskladne o tem, kdo je sprejel odločitev, da se pogodba o zaposlitvi odpove ravno tožnici. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih navedb, da sta ji nadrejeni delavki očitali njene pogoste odsotnosti z dela. Nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica skrbela za najmanjši trg z največjim padcem, saj je iz izpovedbe C.C. razvidno, da je ta skrbela za še manjši trg - le za Bosno. Priglaša stroške pritožbe.

3. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločilo, in sicer je pritožbo tožnice s sodbo opr. št. Pdp 1190/2015 z dne 19. 5. 2016 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnica je vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 223/2016 z dne 4. 4. 2017 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 11. 2014, ki ji jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alinee prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13 in naslednji), ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo.

7. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. Po 3. odstavku tega člena sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli osebne okoliščine iz 1. odstavka tega člena. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora po 6. odstavku delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

8. Tožnica je trdila, da je bila diskriminirana pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožena stranka ravno njej odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav so delo na istem oddelku (prodaja PC4 - lesni premazi) poleg nje opravljale še tri delavke. Pri tem je poudarila, da je bila v času od oktobra 2007 do dneva odpovedi nadpovprečno veliko odsotna z dela zaradi lastnih bolniških odsotnosti, zaradi odsotnosti zaradi nege otrok, porodniških dopustov ter dopustov za nego in varstvo otrok. Kljub temu, da je imela tožnica drugi najdaljši staž pri toženi stranki t.j. 19 let, daljšega je imela le sodelavka C.C. (21 let), imela pa je najdaljši staž na tem oddelku in najmanj ugodne socialne razmere, ker ima edina tri mladoletne otroke, je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala le njej. Pravilno opozarja pritožba, da tožena stranka na te njene trditve ni določno odgovorila, ampak je trditev, da ni ravnala diskriminatorno povezovala le z obstojem odpovednega razloga. Tožena stranka je trdila, da je tožničino delo postalo nepotrebno in da na to bolniška ali porodniška odsotnost ni vplivala, da je bil izključni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog, da obžaluje situacijo na strani tožnice in da na njeno mesto ni zaposlila drugega delavca. Predlagala je zaslišanje zakonitega zastopnika D.D., ki bo o spornih okoliščinah vedel povedati več. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj poslovnega razloga, vendar je svojo odločitev, da tožnica ni bila izbrana iz diskriminatornih razlogov, oprlo na izpoved zakonitega zastopnika. Teh dejstev pa tožena stranka v postopku določno ni zatrjevala, zato je utemeljena pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, in sicer je to bistvena kršitev po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti. V kolikor bi ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker je bila tožnica diskriminirana, bi moralo odločiti tudi o utemeljenosti predloga tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. O tem bi pritožbeno sodišče odločalo prvič, zato bi moralo samo pridobiti ustrezne dokaze in jih tudi izvesti. S tem bi se podaljšal čas odločanja, strankama pa bi bila odvzeta pravica do pritožbe v zvezi z dejanskim stanjem, ki bi ga pritožbeno sodišče ugotovilo glede predloga o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP)

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer naj upošteva trditve tožene stranke, ki jih je ta podala v zvezi s trditvami tožnice o diskriminaciji. Če bo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, naj odloči tudi reintegracijskem in reparacijskem zahtevku, o predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo po 118. členu ZDR-1 in morebitnem denarnem povračilu.

11. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).