Jedro

V izvršilnem naslovu mora biti določno navedeno, za kakšno obveznost dolžnika gre, v primeru denarne obveznosti, koliko mora dolžnik plačati upniku in kdaj ter tudi kako je s stranskim delom terjatve. Obravnavana sodna poravnava ustreza temu principu določnosti in opredeljenosti denarne terjatve, s tem, ko izrecno določa, koliko mora plačati dolžnik upnici in kdaj. Pri tem ni govora o nobenih odbitkih in o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska, določeno je le koliko mora dolžnik plačati upnici.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tako v danem primeru pravilno izhajalo iz načela formalne legalitete, ki velja za izvršilni postopek, saj mora izvršilno sodišče le izvršiti sodno odločbo oziroma drug izvršilni naslov, ne da bi se bilo dolžno ali upravičeno spuščati v pravilnost in zakonitost takšne odločbe oziroma naslova. Vse to bi morali imeti v vidu tudi stranki postopka in ob sklepanju takšne poravnave zahtevati tudi obdelavo vprašanja plačila davkov in prispevkov ter nosilca bremena v zvezi s tem. Sklicevanje dolžnika na kogentne predpise, ki določajo obveznost plačila davkov in prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja, na dolžnost upoštevanja izvršilnega naslova ne more imeti vpliva, sodna poravnava, ki določa le dolžnikovo denarno obveznost nasproti upnici v točno določenem denarnem znesku, je izvršilni naslov, ki še vedno velja z vsemi svojimi pravnimi učinki in to je bistveno za postopanje izvršilnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, izdan v zadevi dne 8. 5. 2009 kot neutemeljen zavrne in da je dolžnik dolžan upnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 165,24 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zahtevek upnice za povrnitev stroškov pa da se zavrže. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da ugovor dolžnika, ki ga je ta smiselno opiral na 8. točko prvega odstavka člena 55 Zakona o izvršbi in zavarovanju(v nadaljevanju ZIZ) ni utemeljen, saj dolžnik svoje obveznosti iz sodne poravnave kot izvršilnega naslova ni izpolnil. 2.Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje dolžnik, ki uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni napadeno odločitev tako, da ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodi in tega razveljavi, z ustreznim vplivom na stroškovno odločitev. Dolžnik vztraja na svojem v ugovoru izraženem stališču, da v sodni poravnavi kot izvršilnem naslovu naveden znesek predstavlja bruto znesek, saj je od tega potrebno odvesti davke in prispevke, kar je dolžnik tudi storil, upnici pa izplačal preostali neto znesek dogovorjenega izplačila.

3.V vloženem odgovoru na pritožbo upnica oporeka navedbam dolžnika in se zavzema za ohranitev prvostopenjskega sklepa v veljavi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izvršilni naslov v danem primeru predstavlja sodna poravnava, sklenjena pred Delovnim sodiščem v dne 3. 9. 2008 Pd ..., kot je to pravilno imelo v vidu sodišče prve stopnje, tekst te sodne poravnave, kot izvršilnega naslova (A1 listinskih prilog) kaže, da se je tožena stranka – dolžnik iz te zadeve zavezala izplačati tožeči stranki – upnici znesek 12.000,00 EUR najpozneje do 11. 10. 2008 do tedaj brezobrestno sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in s tem, da sta obe potrdili, da je s tako sklenjeno sodno poravnavo sporno razmerje med strankama iz tega delovnega spora v celoti urejeno in drug do drugega nimata nobenih zahtevkov več. V izvršilnem naslovu mora biti določno navedeno, za kakšno obveznost dolžnika gre, v primeru denarne obveznosti, koliko mora dolžnik plačati upniku in kdaj ter tudi kako je s stranskim delom terjatve. Obravnavana sodna poravnava ustreza temu principu določnosti in opredeljenosti denarne terjatve, s tem, ko izrecno določa, koliko mora plačati dolžnik upnici in kdaj. Pri tem ni govora o nobenih odbitkih in o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska, določeno je le koliko mora dolžnik plačati upnici.

6.Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča tako v danem primeru pravilno izhajalo iz načela formalne legalitete, ki velja za izvršilni postopek, saj mora izvršilno sodišče le izvršiti sodno odločbo oziroma drug izvršilni naslov, ne da bi se bilo dolžno ali upravičeno spuščati v pravilnost in zakonitost takšne odločbe oziroma naslova. Vse to bi morali imeti v vidu tudi stranki postopka in ob sklepanju takšne poravnave zahtevati tudi obdelavo vprašanja plačila davkov in prispevkov ter nosilca bremena v zvezi s tem. Sklicevanje dolžnika na kogentne predpise, ki določajo obveznost plačila davkov in prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja, na dolžnost upoštevanja izvršilnega naslova ne more imeti vpliva, sodna poravnava, ki določa le dolžnikovo denarno obveznost nasproti upnici v točno določenem denarnem znesku, je izvršilni naslov, ki še vedno velja z vsemi svojimi pravnimi učinki in to je bistveno za postopanje izvršilnega sodišča. 7.Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, ko je zavrnilo dolžnikov ugovor in ocenilo, da dolžnik celotne obveznosti po navedeni sodni poravnavi ni izpolnil. Pritožbeno sodišče tudi samo zavrača nasprotna pritožbena izvajanja kot neutemeljena in pri tem tudi povzema izčrpne in sprejemljive razloge sodišča prve stopnje k obrazložitvi napadanega sklepa.

8.Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 353 Zakona o pravdnem postopku v povezavi s členom 15 ZIZ.

9.Stranki postopka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka glede na to, da dolžnik s pritožbo ni uspel, v zvezi s pritožbenim odgovorom pa upnica ob ponavljanju prejšnjih trditev ni bistveno prispevala k razjasnitvi razmerja in v zvezi s pritožbenim odgovorom nastali stroški niso potrebni izvršilni stroški, ki jih bi bilo mogoče naprtiti v breme druge stranke.