Jedro

Sodišče lahko v ponovnem sojenju vprašanje prekluzije presodi drugače, kot je to storilo sodišče v prvem sojenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune stroške odgovora na revizijo v višini 534,4 EUR v 15 dneh od prejema te odločbe, od takrat dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Oporočna dediča, sedanja tožnika, sta bila s sklepom Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. D 474/2011, napotena na pravdo proti sedanjemu tožencu z zahtevkom za ugotovitev, da spada v zapuščino pokojne A. A. kupnina od prodane hiše v Celju, vrednejši predmeti, zlato, denarna sredstva zapustnice v višini 179.000,00 takratnih SIT, ki so bila dvignjena dne 30. 4. 2001, devizna sredstva zapustnice, vsebina sefa zapustnice pri Banki Celje, kupnina za prodani osebni avtomobil, kupnina za prodano meščansko spalnico in denarna sredstva, ki so hranjena na hranilni knjižici zapustnice v Avstriji in se glasijo na geslo.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da v zapuščino pokojne A. A., rojene ... in umrle ..., spada a) kupnina za v jeseni leta 2000 prodani osebni avtomobil Opel Kadet v znesku 1.251,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2002 dalje, b) kupnina v znesku 1.669,17 iz prodaje meščanske spalnice v Celju z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2002 dalje, c) kupnina iz prodane hiše v višini 67.927,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2002 dalje, d) evrska protivrednost za dvignjenih 558.150 ATS (44.719 EUR) z devizne hranilne knjižice Banke Celje in obresti od tega zneska od 2. 12. 2002 dalje.

Pod točko II. izreka sodbe je razsodilo, da je toženec dolžan vse prej našteto v 15. dneh vrniti v zapuščinsko maso.

V presežku je, glede 20.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zakonskih zamudnih obresti, zahtevek zavrnilo (točka III izreka).

Pod točko IV izreka sodbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan po pravnomočnosti dednega sklepa na poziv dedičev omogočiti vsakemu dediču, da iz tako oblikovane zapuščine prejme svoj alikvotni dedni delež, izplačan v denarju.

Odločilo je še o stroških postopka (točka V izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je napačen zaključek višjega sodišča, da je toženec šele v pritožbi navedel, da je bil dokaz tožnikov glede postavitve izvedenca medicinske stroke pavšalen in nesubstanciran ter navaja argumente, ki dokazujejo nasprotno. V zvezi s tem se sklicuje tudi na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo pred sodiščem prve stopnje. Nadalje navaja, da je višje sodišče neutemeljeno zavrnilo pritožbo revidenta v zvezi z izvedbo dokazov z zaslišanjem prič M. T., I. B., R. S., B. G. in L. G., opravičljivo podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazloži, zakaj je napačen zaključek višjega sodišča, da je bil predmet spora od vsega začetka psihično stanje pokojne. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do vseh pritožbenih očitkov revidenta v zvezi s pomanjkljivostjo in nestrokovnostjo izvedenskih mnenj. Neutemeljeno pa je kot prepozne zavrnilo tudi pritožbene navedbe revidenta, kakšno naj bi bilo stanje pokojne. Ker revident ni bil edini, ki je posloval s pokojno, kar podrobneje obrazloži, tudi ni dolžan vračati nečesa, česar ni nikoli prejel. V dokaznem postopku je bilo dokazanih le deset dvigov (in ne štirinajst) s hranilne knjižice pri Banki Celje, tožniki pa po njegovem mnenju tudi niso zmogli trditvenega bremena glede prejema 9 milijonov SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge (in prve) stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge (prve) stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje, podredno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojna A. A., rojena ..., teta tožnikov, toženca in priče M. B., bila stanovalka Doma starejših ... od 2. 11. 2000 do 22. 1. 2001, ko je bila hospitalizirana v celjski bolnišnici, kjer je 27. 4. 2001, stara 84 let, umrla. Zapustnica je pred odhodom v dom živela sama, nato pa tega ni več želela. Pred odhodom v dom je kratek čas (10 dni) živela najprej pri M. B. nato pa pri tožencu. V zapuščinskem postopku po pokojni se je izkazalo, da po pokojni zapuščinska masa ne obstaja, saj je tožnica od jeseni leta 2000 do svoje smrti razdala vse svoje premoženje. Sedanja tožnika sta bila v zapuščinskem postopku napotena na pravdo (z zahtevkom kaj vse spada v zapuščinsko maso po pokojni).

7. Predmet spora je tako zelo hitro postalo vprašanje psihičnega stanja pokojne. Že iz tožbe z dne 2. 12. 2002 izhaja, da sta tožnika v trditveni podlagi navedla, da od jeseni leta 2000 zdaj pokojna A. A. ni bila več sposobna skrbeti zase in odločati o svojem premoženju, da je bila „duševno (ne)sposobna do te mere, da ni več dosegala kvalitete opravilne sposobnosti“. Za dokazovanje svoje navedbe sta tožnika predlagala zaslišanje strank, poimensko navedenih prič (tudi iz Zdravstvenega doma Celje ter Doma upokojencev ...), vpogled v medicinsko dokumentacijo pokojne ter po potrebi postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bo napravil izvedensko mnenje o opravilni sposobnosti A. A. za čas od jeseni 2000 do njene smrti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 4. 2006 prav tako izhaja, da sta tožnika tožencu očitala, da je izkoristil demenco pokojne in ravnal dolozno. Ker je tožena stranka navajala, da je pravne posle za pokojno opravljala na podlagi veljavnega pooblastila, je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne trditvene podlage tožnikov ter predlaganih dokazov za razjasnitev okoliščine mentalnega stanja pokojne v času razpolaganj (ter posledično vprašanja veljavnosti danih pooblastil) pravilno odredilo dokazovanje z izvedencem medicinsko-psihiatrične stroke in v zvezi s tem ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ne more biti nesubstanciran, saj se je predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke (kar je določno opredeljen dokazni predlog) za razjasnitev vprašanja opravilne sposobnosti pokojne v času od jeseni 2000 do dneva njene smrti, kar izhaja tako iz tožbenih navedb, kot tudi navedb tožnikov na glavni obravnavi 26. 4. 2006. Tako se vprašanje pravočasnosti oziroma upoštevanja toženčevega ugovora o postavitvi izvedenca izkaže za pravno neodločilno.

V zvezi z dokazovanjem opravilne sposobnosti pokojne, tudi ni utemeljen revizijski očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu sodišča. Uporaba materialnega procesnega vodstva ne pride vedno v poštev, ampak le takrat, ko je to potrebno. Ker sta tožnika postavila trditve o opravilni nesposobnosti pokojne in predlagala dokaze zanj, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo, je imela tožena stranka ob zastopanju po pooblaščencu vse potrebne podatke, da bi lahko (pravočasno) predlagala dokazovanje nasprotnega še z dokazi, ki jih je sodišče zavrnilo (kot prepozne). Pri tem je treba poudariti, da tožencu ni bilo onemogočeno dokazovati, da je bila pokojna v času razpolaganja s svojim premoženjem opravilno sposobna. S tem v zvezi je sodišče zaslišalo toženo stranko ter pričo M. B., prav tako pa je bilo vprašanje opravilne sposobnosti pokojne predmet treh izvedenskih mnenj, katerim je imel toženec tudi možnost ugovarjati.

8. Zatrjevana procesna kršitev v zvezi z neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič M. T., I. B., R. S., B. G. in L. G. ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve sodbe obrazložilo, da je dokazne predloge obeh pravdnih strank, ki so bili podani po opravljenem prvem naroku zavrnilo, saj bi jih stranki ob potrebni skrbnosti lahko predlagali pravočasno. Sodišče druge stopnje se je s takšno presojo sodišča prve stopnje strinjalo, kar je obširno obrazložilo v točkah 9-11 sodbe. Takšni obrazložitvi se Vrhovno sodišče pridružuje in se nanjo, v izogib ponavljanju, sklicuje. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tretjem odstavku 302. člena določa, da se, če se narok opravi pred spremenjenim senatom, glavna obravnava začne znova. Vendar je glede na smisel določb o prekluzijah in glede na smisel zahteve po vnovičnem začetku obravnave utemeljen sklep, da se - glede učinka prekluzije - vnovičen začetek obravnave pred spremenjenim senatom ne šteje za prvi narok (in torej ne izniči že nastale prekluzije)(1). Navedeno pomeni, da lahko sodišče v ponovnem sojenju vprašanje prekluzije presodi drugače, kot je to storilo sodišče v prvem sojenju. Iz povzetega tudi izhaja, da je sodišče iz upravičenih razlogov zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Ker je sodišče zavrnilo izvedbo prepozno predlaganih dokazov obeh pravdnih strank, je očitek o diskriminatorni uporabi prekluzije očitno neutemeljen.

9. V pravdnem postopku so bila glede zapustničine sposobnosti za razsojanje pridobljena mnenja treh izvedencev psihiatrov. Iz mnenj vseh treh izvedencev je izhajalo, da je bila diagnoza demenca pri zapustnici postavljena 19. 10. 2000. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je sledilo izvedencema dr. P. in dr. T., ki sta pri zapustnici ugotovila demenco takšne stopnje, da zaradi tega ni bila opravilno sposobna. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedb prič M. G., F. Č., C. M. o zapustničinem psihičnem stanju od sprejema v dom dalje in na podlagi mnenj izvedencev dr. P. in dr. T. zaključilo, kar je prestalo tudi pritožbeni preizkus, da zapustnica od 2. 11. 2000 dalje, zaradi demence, ni imela sposobnosti razsojanja in je bila zato poslovno nesposobna. Glede na to, da so bila izvedenska mnenja predmet pripomb in dopolnitev s strani obeh pravdnih strank, da je sodišče izdelana mnenja korektno povzelo, primerjalo in na podlagi le-teh celovito in logično argumentiralo svojo presojo, očitki o napačni presoji sodišča, ter očitki o nestrokovnosti izdelanega mnenja s strani dr. P. ter dr. T. ne predstavljajo očitka procesne kršitve, temveč nedovoljeno izpodbijanje sprejete dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Iz pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je zapustnica 19. 12. 2000 sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je prodala hišo z zemljiščem na naslovu ... prodajalcema D. in L. E. za 190.000,00 DEM. Rok za plačilo kupnine je bil 27. 12. 2000. Del kupnine (15.000.000,00 SIT) sta se prodajalca zavezala plačati zapustnici na njeno hranilno vlogo pri Banki Celje d. d., razliko pa na roke njenemu pooblaščencu - tožencu. Zapustnica je namreč za prodajo omenjene nepremičnine 22. 11. 2000 notarsko pooblastila (svojega nečaka) toženca, istega dne pa je bil pri notarki ... overjen zapustničin podpis na pooblastilu. Iz potrdila z dne 27. 12. 2000 je bilo razvidno, da je toženec potrdil prejem celotne kupnine za nepremičnino. Iz fotokopije hranilne knjižice pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila 27. 12. 2000 opravljena dva dviga, od 28. 12. 2000 dalje pa še 12 dvigov. Iz fotokopij pri banki predloženih listin o dvigih je bilo razvidno, da je toženec denar iz te hranilne vloge dvignil 10-krat, v skupnem znesku 11.073.178,00 SIT. Za štiri dvige, ki so bili razvidni iz hranilne knjižice, pa ni bilo dvižnih listkov, iz katerih bi bila razvidna oseba, ki je dvig opravila.

11. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na podlagi pooblastil za prodajo hiše, hranilnih knjižic, kupoprodajne pogodbe, izpovedbe toženca in priče M. B. ter listin o bančnih dvigih zaključilo, da je premoženjske zadeve zapustnice od njene namestitve v dom dalje urejal toženec. Izvedel je tako prodajo hiše kot urejal denarne posle. Toženec je posedoval tudi hranilno knjižico, saj je fotokopijo le-te predložil v zapuščinski spis. Glede na dejanske ugotovitve, da je toženec posedoval hranilno knjižico in imel pooblastilo za dvige, je po prepričanju Vrhovnega sodišča tako logičen zaključek sodišč, da je on opravil tudi tiste dvige s hranilne knjižice, za katere ni dvižnih listkov. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da iz izpovedbe priče M. B. izhaja nasprotno, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo pritožbeno sodišče. V dokaznem postopku se je namreč izkazalo, da je bil toženec tisti, ki je opravil sporne posle in je zato tudi dolžan vrniti v izreku prvostopenjske sodbe opredeljena sredstva v zapuščinsko maso.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo toženca na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, stroškovniku na l. št. 881 in Odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Glej A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 603, GV Založba, Ljubljana 2006.