Jedro

Ker v konkretnem primeru na kraju škodnega dogodka ni nobenega križišča ali dovoza za stanovanjsko hišo, od voznika vozila ni mogoče zahtevati, da naj bo pozoren tudi na morebitni promet iz leve (napačne) strani vožnje. Na tej strani se je namreč nahajal robnik in živa meja, prvi toženec pa bi z napačno vožnjo trčil v kakršnokoli oviro, ki bi se nahajala na trasi njegove vožnje po klancu navzdol. Do prometne nesreče je tako prišlo izključno zaradi ravnanja mladoletnega prvega toženca, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se tudi ni mogel izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem na račun tožnice naložilo solidarno plačilo odškodnine v višini 453,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 3. 2013 dalje do plačila. Tožencem je naložilo tudi solidarno plačilo pravdnih stroškov v znesku 285,4 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Nasprotuje zaključku sodišča, da sta starša (drugi toženec in tretja toženka) opustila dolžni nadzor nad njunim mladoletnim sinom (prvim tožencem). Prvi toženec je namreč imel opravljen kolesarski izpit, kar pomeni, da je bil poučen o pravilih varne vožnje kolesarja. Neživljenjsko je zato pričakovati, da bodo starši vsak trenutek nadzorovali skoraj 10 let starega otroka. Poudarja, da je do nesreče prišlo v popoldanskem času v ulici znotraj strnjenega naselja, zato ne more biti podan ekskulpacijski razlog po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Škoda namreč ni nastala zgolj zaradi izključnega dejanja oškodovanca, ki je tožnica ne bi mogla pričakovati oziroma se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Sklicuje se na okoliščine konkretnega primera, v katerih bi voznik vozila moral pričakovati, da na cesto lahko zapelje otrok. Tudi sicer bi toženkin sin moral voziti s prilagojeno hitrostjo in bi se nastali nesreči lahko izognil. Sklicuje se tudi na sodno prakso, po katerih sodišča v primerljivih primerih priznavajo deljeno odgovornost voznika motornega vozila in kolesarja. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za postopek po tar. št. 2200 Odvetniške tarife.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica kot imetnica motornega vozila, ki ga je v času škodnega dogodka vozil njen mladoletni sin, zahteva povrnitev preostanka premoženjske škode, ki ji je nastala v zvezi s popravilom vozila. Toženci plačilu odškodnine nasprotujejo z ugovorom, da za vtoževano škodo ni podana njihova odškodninska odgovornost oziroma, da tožnica zanjo odgovarja sama, in sicer po načelu objektivne odgovornosti imetnika motornega vozila.

6. V skladu s 458. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sodba v postopku v sporu majhne vrednosti sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je tako vezano na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki so bile ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede samega poteka prometne nesreče je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da se je prometna nesreča zgodila v nepreglednem ovinku, ob katerem se nahaja živa meja. Prvi toženec, takrat star 9 let, je s kolesom BMX brez čelade vozil po klancu navzdol po skrajnem levem delu cestišča, tj. v napačno smer. Ker zaradi prevelike hitrosti ni mogel obvladati svoje vožnje, je s prednjim kolesom in s svojim telesom trčil v prednji del osebnega vozila, ki ga je iz nasprotne smeri pravilno vozil sin tožnice. Ob tem gre za cesto, ki poteka skozi naselje in je na kraju škodnega dogodka široka 4,30 m, pri čemer niti na levi niti na desni strani cestišča ni nobenega križišča oziroma dovoza v stanovanjsko hišo. Med strankama ni bilo sporno, da je voznik vozila vozil v skladu z omejitvami in da pri vožnji ni kršil cestno prometnih predpisov. Sporno pa je, ali so v konkretnem primeru podane takšne okoliščine, ki lahko izključijo objektivno odgovornost voznika motornega vozila.

7. Premikajoče se osebno vozilo velja za nevarno stvar, zato je odgovornost voznika motornega vozila neodvisna od protipravnosti ali krivde (149. člen OZ). Ob tem tako ni pomembno, da voznik motornega vozila ni kršil nobenega tedaj veljavnega cestnoprometnega predpisa. Imetnik stvari je lahko prost odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z navedbami pritožbe, da je potrebno nepričakovanost škodnega dogodka presojati po merilu skrajne skrbnosti. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju, ki ga je sprejelo na občni seji leta 1987 posebej poudarilo, da je oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila izjema, ki jo je potrebno razlagati ozko. Navedlo je tudi, da mora voznik običajno v naselju računati z otroki vseh starosti in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti. Sprejelo je stališče, da so vozniki motornih vozil dolžni prilagoditi hitrost vožnje predvsem tipu naselja kot celote, še posebej pa tudi bližini posameznih hiš in podobnim posebnostim delov naselja (npr. strnjenost, bližina hiš glede na cesto, urejenost in predvsem preglednost obcestnega zemljišča nasploh, zlasti pa v širšem krogu okoli kraja prometne nesreče) (1).

8. Bistveno vprašanje v konkretnem primeru tako je, ali bi voznik vozila lahko pričakoval nalet prvega toženca in ali bi lahko škodni dogodek preprečil. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je voznik ravnal z naloženo posebno pozornostjo do otrok opozorilo na razliko med tem, ali voznik otroka vidi in lahko spremlja njegovo gibanje, od primerov, ko otroka kljub pazljivi in skrbni vožnji sploh ne more zaznati (primerjaj razlago pod tč. 8 sodbe) (2). Ob tem je ocenjevalo tudi druge okoliščine, in sicer, da je voznik pri vožnji navzgor imel ozek pregled na cesto, saj je peljal v blag desni ovinek, pogled na višje cestišče pa mu je zakrivala živa meja. Ob tem je ocenilo, da je voznik avtomobila vso pozornost moral posvetiti cestišču pred sabo, pri čemer je utemeljeno pričakoval in pazil na morebitni promet iz nasprotne smeri. Ker v konkretnem primeru na kraju škodnega dogodka ni nobenega križišča ali dovoza za stanovanjsko hišo, od voznika vozila tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče zahtevati, da naj bo pozoren tudi na morebitni promet iz leve (napačne) strani vožnje. Na tej strani se je namreč nahajal robnik in živa meja, prvi toženec pa bi z napačno vožnjo tudi po oceni pritožbenega sodišča trčil v kakršnokoli oviro, ki bi se nahajala na trasi njegove vožnje po klancu navzdol. Do prometne nesreče je tako prišlo izključno zaradi ravnanja mladoletnega prvega toženca, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se tudi ni mogel izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti. Posebnosti kraja, kjer je prišlo do prometne nesreče tako vozniku niso narekovale drugačne vožnje. Nasprotno, do nesreče bi prišlo tudi, če se vozilo sploh ne bi premikalo.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede zmotne uporabe materialnega prava glede krivdne odgovornosti drugega toženca in tretje toženke za nastalo škodo. Ob tem pritožniki ne nasprotujejo dejanskim ugotovitvam, da je imel prvi toženec opravljen kolesarski izpit in je bil kot tak usposobljen za vožnjo s kolesom (prvi tožnik je bil tako v času nesreče zmožen razsojati v smislu drugega odstavka 137. člena OZ in kot tak odgovarja za nastalo škodo). Menijo pa, da starši za njegovo nepremišljeno ravnanje (vožnja po napačni strani cestišča brez čelade) ne morejo biti odgovorni, saj na otrokovo početje niso imeli vpliva.

10. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo četrti odstavek 142. člena OZ, ki predvideva, da starši vselej odgovarjajo za škodo, ki jo drugemu povzroči njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krive. Starši namreč niso uspeli zadostiti obrnjenemu dokaznemu bremenu in dokazati, da so v konkretnem primeru ravnali z dolžno skrbnostjo. Vožnja prvega toženca je bila povsem nepremišljena in neprilagojena pravilom cestnega prometa. Opravljen kolesarski izpit tako konkretnemu prvemu tožencu ni zadoščal, da bi ravnal v skladu z naučenim, zato je bila na starših še dodatna odgovornost, da svojega otroka ustrezno pripravijo na vožnjo s kolesom ter ob tem vztrajajo pri spoštovanju pravil in nošenju čelade v cestnem prometu. Ker poleg staršev za škodo (nesporno) odgovarja tudi otrok, je sodišče prve stopnje nadalje pravilno štelo, da je njihova odgovornost solidarna (143. člen OZ).

11. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka v delu, ko je sodišče priznalo tožniku stroške po tar. št. 2200 Odvetniške tarife. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala, to pa tudi dokazala s predložitvijo odškodninskega zahtevka pred pravdo (priloga A6), da je drugemu tožencu predložila odškodninski zahtevek, v katerem je opisala višino škode in postavila konkreten zahtevek. Ker je hotela pred pravdo rešiti spor, ne držijo pritožbene navedbe o tem, da takšni stroški niso bili potrebni. Tako ji je sodišče utemeljeno in v skladu z 155. členom ZPP priznalo nagrado za posel, to je za sestavo pred pravdo vloženega odškodninskega zahtevka po tar. št. 2200. 12. Po povedanem so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21. (2) Na takšno razlikovanje je opozorila tudi sodna praksa, npr. v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 317/2000 z dne 11. 1. 2001.