Jedro

Tožnik je vlagal v nepremičnine matere zaradi lastne uporabe in v pričakovanju, da bodo po smrti pripadle njemu, torej v pričakovanju nasprotne izpolnitve. Njegovo pričakovanje se je izjalovilo, saj je mati nepremičnine podarila toženki. Tej je s tem pripadla tudi korist od njegovih vlaganj. Predmet te pravde je vprašanje, kolikšna je vrednost tako dosežene koristi.

Obogatitev je tudi v prihranitvi stroškov, ki jih je imel lastnik nepremičnine za njeno vzdrževanje. Brez vzdrževalnih vlaganj bi se vrednost nepremičnine zmanjšala oziroma bi posamezni sestavni deli, ki ji pripadajo, propadli.

Po obogatitvnem načelu je prejemnik dolžan vrniti le toliko, za kar je obogaten, vendar ne več, kot je druga stranka prikrajšana.

Ugovor pobotanja je mogoče v pravdi postaviti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar ob pogoju, da njegova postavitev ni povezana z novimi trditvami o dejstvih in predlaganih dokazih.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. I/1 spremeni tako, da se ugotovi terjatev tožeče stranke v znesku 16.093,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje, v tč. I/3 pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.603,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke proti sklepu se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.271,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke proti sklepu zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 422,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 17.881,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 (sodišče prve stopnje je v izrek sodbe očitno pomotoma zapisalo letnico 2005) dalje, obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 5.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska dalje (terjatev iz naslova uporabnine) in zneska 260,00 EUR (odškodninska terjatev). Po medsebojnem pobotanju obeh terjatev je naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 11.888,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje. S sodbo na podlagi pripoznave je odločilo, da je zapustnica P. L. z darilno pogodbo z dne 13. 12. 2006 v korist toženke za nepremičnine parc. št. 2236/9, 2236/2 in 2236/10, vse vl. št. ... k.o. AA. prikrajšala tožnika za njegov nujni delež v višini 1/10 in toženki naložilo, da v zapuščino vrne 1/10 omenjenih nepremičnin zaradi pokritja nujnega dednega deleža tožnika. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.946,31 EUR.

Pravdni stranki sta proti obema odločitvama vložili pravočasni pritožbi.

Tožnik izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da mu prizna terjatev do toženke v znesku 19.710,00 EUR, toženkine pobotne ugovore pa v celoti zavrne. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati izračun povečane vrednosti nepremičnin iz naslova njegovih vlaganj v nepremičnino. Povečanje tržne vrednosti pomeni tisto korist, ki jo je v konkretnem primeru prejela toženka in za katero je bila neutemeljeno obogatena. Toženka v svojih pripombah ni oporekala izračunu tržne vrednosti nepremičnin pred in po izvršenih vlaganjih, temveč je prerekala ugotovitve izvedenca o upoštevanju posameznih vlaganj in njihovi ocenitvi, ki so se nanašala na prvotno izvedensko mnenje istega izvedenca. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja kot nesporno izhaja, da znaša povečana vrednost nepremičnin iz njegovih vlaganj najmanj 21.900,00 EUR. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tožbeni trditveni podlagi navedel, da zahteva povračilo vlaganj in ne da je upravičen do razlike med vrednostjo objektov pred vlaganji in sedanjo tržno vrednostjo. V tožbi je navedel, da so za znesek izračunanih oziroma uveljavljanih vlaganj obravnavane nepremičnine več vredne in da je za ta znesek toženka obogatena. Sodišče bi pri odločitvi moralo upoštevati po izvedencu izračunano večvrednost nepremičnin, saj je toženka za to vrednost obogatena, ob upoštevanju njenega solastninskega deleža na nepremičninah, ki znaša 9/10, za znesek 19.710,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da je bila toženka z navedbami in dokazi in zato z uveljavljanjem pobotnih ugovorov prekludirana. Tožena stranka bi pobotne ugovore, ki jih je uveljavljala v predmetnem postopku, morala uveljavljati najpozneje do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Pobotne ugovore je podala šele s pisno vlogo z dne 3. 9. 2009. Pobotne ugovore bi moralo sodišče zaradi prekluzije zavrniti oziroma jih sodišče ne bi smelo upoštevati. S tem, ko je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze toženke v zvezi z njenim pobotnim ugovorom, je ravnalo v nasprotju z določili 286. člena in 3. člena ZPP.

Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper odločitev o ugotovitvi tožnikove terjatve ter odločitev, s katero ji je po pobotanju z njeno terjatvijo naloženo plačilo zneska 11.888,10 EUR. Sodišče je odločilo v nasprotju s postavljenim zahtevkom, saj tožnik ni zahteval ugotovitve obstoja terjatve. Tožnik nikoli ni navedel pravne podlage za svoj zahtevek. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval povrnitev vlaganj, ne pa povrnitve večvrednosti nepremičnine. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek, kot je postavljen v 1. točki tožbe, zavrniti kot neutemeljenega. Podrejeno uveljavlja napačno ugotovitev višine vlaganj v nepremičnine. Navaja, da bi se v zvezi s povečanjem vrednosti nepremičnine iz naslova vlaganj lahko upoštevala le investicijska dela v višini 14.923,07 EUR, ne pa tudi vrednost vzdrževalnih vlaganj, saj ta ne vplivajo na povečanje vrednosti nepremičnine. Okoliščino, da mora toženka v zapuščino vrniti 1/10 vrednosti nepremičnine, je treba upoštevati tudi pri ugotavljanju povečanja vrednosti, saj bi bila toženka lahko obogatena le za vlaganja v 9/10 nepremičnine. Višino vlaganj bi sodišče zato moralo ustrezno zmanjšati. Napačno je sodišče pri upoštevanju vrednosti nepremičnin upoštevalo tudi višino vložka, ki ga je tožnik vložil v izdelavo zunanjih stopnic in v izgradnjo garaže. Garaža je bila postavljena na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki jo je izdala UE Črnomelj. Dovoljenje se nanaša na postavitev garaža v tlorisu 25 m2, iz ugotovitve izvedenskega mnenja pa izhaja, da garaža meri 45,90 m2. Garaža zato predstavlja črno gradnjo. Tožnici bo predstavljala dodaten strošek, zato z njo ne more biti obogatena. Glede stopnic iz izvedenskega mnenja izhaja, da se nahajajo na tujem zemljišču, zato jih bo potrebno podreti. Terjatev tožnika bi bilo zato treba zmanjšati za 7.691,58 EUR. Sodba je pomanjkljiva, saj ne ugotavlja povečanja vrednosti nepremičnin. Iz izvedenskega mnenja izhaja (ad. 2. izvedenskega mnenja), da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o povečanju vrednosti, ampak o vložkih za ohranitev vrednosti oziroma uporabnosti nepremičnine.

Obe pravdni stranki izpodbijata tudi stroškovno odločitev, ki jo vežeta na odločitev o glavni stvari.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve: - da je med tožnikom in pokojno materjo pravdnih strank, ki je bila lastnica obravnavanih nepremičnin, obstajal dogovor, da nepremičnine uporablja skupaj s svojo družino, - da je bilo z materjo, bratom in sestrami dogovorjeno, da bodo nepremičnine po materini smrti pripadle njemu, - da je od leta 1982 ob materinem soglasju vlagal v hišo in ostale nepremičnine, - da obseg tožnikovih vlaganj ni sporen, - da je mati pravdnih strank 3 tedne pred smrtjo podarila nepremičnine toženki, ki je postala njihova lastnica 23. 1. 2007, - da je tožnik izročil nepremičnine toženki 3. 2. 2009. Tožnik je od toženke zahteval plačilo zneska 31.224,81 EUR. V tožbi je navedel, da navedeni znesek predstavlja vrednost njegovih vlaganj v obravnavane nepremičnine, da so nepremičnine za ta znesek vredne več, kot bi bile sicer (brez njegovih vlaganj), da je tako za ta znesek toženka obogatena, sam pa prikrajšan. Svoj zahtevek je torej opredelil kot obogatitveni (prim. 190. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Neutemeljen je zato toženkin pritožbeni očitek v delu, v katerem meri na nesklepčnost tožnikove tožbe, češ da vtožuje povrnitev vloženih sredstev, ne pa nadomestitve večvrednosti nepremičnine.

Tožnik je vlagal v nepremičnine matere zaradi lastne uporabe in v pričakovanju, da bodo po smrti pripadle njemu, torej v pričakovanju nasprotne izpolnitve. Njegovo pričakovanje se je izjalovilo, saj je mati nepremičnine podarila toženki. Tej je s tem pripadla tudi korist od njegovih vlaganj. Predmet te pravde je vprašanje, kolikšna je vrednost tako dosežene koristi. Tožnik jo je v tožbi enačil z vrednostjo izvedenih vlaganj. Sodni izvedenec gradbene stroke je ugotovil, da znaša vrednost ugotovljenih vlaganj glede na gradbene in cenovne normative 29.125,63 EUR. Na izrecno vprašanje, koliko znaša povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, pa je odgovoril, da upoštevajoč kvaliteto izvedenih del 25.451,09 EUR, upoštevajoč amortizirano vrednost vložkov pa 17.987,61 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je lastniku nepremičnin nastala korist v tem znesku. Kot je navedel tudi izvedenec v svojem izvedenskem mnenju, gre za vrednost vložkov, ki s tožnikovo uporabo nepremičnine ni bila potrošena – preostala vrednost. Za znesek te so nepremičnine več vredne oziroma za to vrednost (vrednost „nepotrošenih“ oziroma še obstoječih tožnikovih vložkov) je lastnica nepremičnin oziroma njena pravna naslednica obogatena.

Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgolj investicijska vlaganja v znesku 14.923,07 EUR, saj t.i. vzdrževalna vlaganja, ki znašajo 3.064,54 EUR, ne vplivajo na povečanje vrednosti nepremičnine, ampak so namenjene le ohranjanju njene vrednosti. Takšno stališče je napačno. Obogatitev je namreč tudi v prihranitvi stroškov, ki jih je imel lastnik nepremičnine za njeno vzdrževanje. Brez vzdrževalnih vlaganj bi se vrednost nepremičnine zmanjšala oziroma bi posamezni sestavni deli, ki ji pripadajo, propadli (prim. tretji odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

Neutemeljeno tožnica tudi uveljavlja, da so zunanje stopnice brez vrednosti, ker so po ugotovitvah izvedenca gradbene stroke delno postavljene na tujem zemljišču in jih bo zato potrebno podreti. Izgradnja novih zunanjih stopnic je predstavljal investicijski vložek tožnika, ki ga je zato izvedenec v svojem izračunu pravilno upošteval, saj predstavljajo uporabno vrednost (korist). Trditev, da jih bo treba podreti, je dejanska novota, ki je toženka z ničemer ne dokazuje. Enako velja tudi glede toženkinega pritožbenega očitka, da so postavljene garaže brez vrednosti, ker predstavljajo črno gradnjo. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala zgolj, da tožnik ni imel dovoljenja lastnice za gradnjo garaž. To trditev pa je tožnik ovrgel, saj je bila za izgradnjo garaž izdana odločba o dovolitvi priglašenih del, ki jo je izdala UE Črnomelj na materino ime. Nadaljnja pritožbena trditev toženke, da je tožnik presegel upravno dovoljenje, saj je postavil garaže v večjem tlorisu, pa predstavljajo v pritožbenem postopku neupoštevno dejansko novoto. Da bi sodišče navedeno dejansko trditev lahko presojalo, bi jo morala toženka navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbenem postopku pa zgolj, če bi hkrati izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ekskulpacijskih razlogov pri navajanju tega dejstva šele v pritožbenem postopku pa toženka niti ne zatrjuje.

Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da bi mu moralo sodišče prisoditi doseženo korist glede na izračun povečane tržne vrednosti nepremičnin. Nadomestitve dosežene koristi v obsegu povečane tržne vrednosti nepremičnin tožnik s tožbo ni zahteval. Tega ni zahteval niti s pripravljalno vlogo z dne 30. 8. 2010, saj je navedel, da je toženka obogatena na njegov račun za toliko, kolikor se vrednost nepremičnin zaradi njegovih vlaganj ni zmanjšala. Tudi upoštevanje takšnega načina ugotavljanja toženkine koristi pa pripelje do enakega rezultata, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodni izvedenec gradbene stroke je namreč v dopolnilnem izvedenskem mnenju ugotovil tržno vrednost nepremičnine brez zunanje ureditve in garaže in ob upoštevanje tržnega ter dohodkovnega pristopa v višini 38.000,00 EUR. Nato pa je ugotovil vrednost objekta brez tožnikovih vložkov tako, da je omenjeno vrednost nepremičnine zmanjšal za amortizirano vrednost vložkov v višini 8.438,31 EUR. Pri tem ni upošteval vrednost vložkov zunanje ureditve (nova zunanja kanalizacija, nove zunanje stopnice, nova dostopna rampa, nova kamnita škarpa) ter garaže, katerih skupna amortizirana vrednost s prej navedeno vrednostjo 8.438,31 EUR znaša 17.987,61 EUR. Dobljena razlika ugotovljene vrednosti iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja iz ocene tržne vrednosti garaže v višini 12.000,00 EUR. Tako dobljena vrednost pa ne more biti upoštevna, saj je višja od sredstev, ki jih je v izgradnjo garaže vložil tožnik. Po obogatitvnem načelu je namreč prejemnik dolžan vrniti le toliko, za kar je obogaten, vendar ne več, kot je druga stranka prikrajšana. Bistvo obogatitvenih zahtevkov je v izravnavi pravnih položajev akterjev tega razmerja, zato velja obveznost nadomestitve dosežene koristi največ do višine tožnikovega prikrajšanja. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, ki je tak način ugotovitve dosežene koristi štelo za neprimernega.

Pritrditi je treba toženki, da je obogatena le za 9/10 povečane vrednosti nepremičnine, saj je njeno 1/10 dolžna vrniti v zapuščino. Doseženo korist v višini 17.881,36 EUR je zato treba zmanjšati za 1/10 oziroma 1.788,13 EUR. To pomeni, da znaša ugotovljena terjatev tožnika 16.093,23 EUR in ne 17.881,36 EUR, kot je v tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe odločilo sodišče prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo toženkinemu pobotnemu ugovoru, zato je izrek sodbe pravilno oblikovalo skladno z določilom tretjega odstavka 324. člena ZPP in v skladu s sodno prakso, ki v takšnih primerih predvideva tričlenski izrek. Nerazumljiv in zato neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da iz sodbe ne izhaja, kateremu tožbenemu zahtevku je sodišče ugodilo. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je bila toženka z uveljavljanjem pobotnih ugovorov prekludirana, ker jih je uveljavljala po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen iz več razlogov. Predvsem je ugovor pobotanja mogoče v pravdi postaviti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar ob pogoju, da njegova postavitev ni povezana z novimi trditvami o dejstvih in predlaganih dokazih (286. člen ZPP)(1). Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je treba v primeru, če bo sodišče katero od zatrjevanih vlaganj priznalo, ta pobotati s tožnikovim več kot 40-letnim brezplačnim bivanjem in uporabo stanovanjske hiše. Poleg tega bi moral tožnik kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Uveljavljane kršitve v pravnem sredstvu se upošteva le, če stranka kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. V obravnavani zadevi tožnik tekom prvostopenjskega postopka ni zatrjeval, da naj bi bila toženka prekludirana z uveljavljanjem pobotnega ugovora. Sam je njenemu pobotnemu ugovoru posvetil posebno pripravljalno vlogo (pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2009), ne da bi ugovarjal prekluzijo. Prav tako mu je bilo iz postopanja sodišča (izvajanja dokazov vključno s postavitvijo vprašanj izvedencu) jasno, da bo prvostopenjsko sodišče odločalo o pobotnem ugovoru. Ne glede na navedeno pa v pritožbi tudi ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke zaradi uporabe tuje stvari v znesku 5.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 119,25 EUR od 1.2.2007 dalje, od preostalih mesečnih zneskov v višini 238,50 EUR za čas do februarja 2009 pa od vsakega 1. dne v mesecu. Hkrati je ugotovilo tudi obstoj toženkine odškodninske terjatve v višini 260,00 EUR. Prva navedena toženkina terjatev vsebuje glavnični del in obrestni del. Na dan 12.5.2010, ko je zapadla tožnikova terjatev (takrat sta se obe terjatvi tudi srečali(2)), je tako znašala toženkina glavnična terjatev z obračunanimi zamudnimi obrestmi skupaj 7.229,53 EUR (izračun je priložen tej odločbi). Prvostopenjsko sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je v tč. I/3 izreka izpodbijane sodbe pobotalo zgolj glavnični del toženkine terjatve iz naslova uporabnine.

Glede na gornje razloge je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP v tč. I/1 izreka spremeniti tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 16.093,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2010 dalje, v tč. I/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje pa tako, da je dolžna toženka po medsebojnem pobotu terjatev plačati tožniku znesek 8.603,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 dalje. V preostalem delu je bilo treba pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Z delno spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil tudi uspeh tožeče stranke v tem postopku. Tožnik je zahteval plačilo zneska 31.224,81 EUR, uspel pa je s tožbenim zahtevkom na plačilo zneska 8.603,70 EUR. Njegov uspeh v tej pravdi je torej 28 %, toženkin pa 72 %. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške tožnika v znesku 5.135,57 EUR, stroške toženke pa v znesku 5.152,35 EUR (pravdni stranki stroškovne odmere v pritožbah ne izpodbijata). Glede na doseženi uspeh je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.437,95 EUR, toženka pa v znesku 3.709,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.271,74 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Toženkin uspeh v pritožbenem postopku je 28 %. Od pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 1.509,22 EUR (sestava pritožbe 545,60 EUR, DDV 109,12 EUR, taksa 794,50 EUR, sestava pritožbe zoper sklep 50,00 EUR, DDV 10,00 EUR) ji je zato tožnik dolžan povrniti znesek 422,58 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo strošek odgovora na pritožbo, saj šteje, da ta ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) B. Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, priloga Pravne prakse, št. 34/2011, A. Galič, Gradivo za seminar „Ugovor pobotanja v pravdi“ z dne 13. maja 2010, Brdo pri Kranju

(2) Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 922/2008.