Jedro

Tožnikovo delo je bilo ovrednoteno z določenim številom točk v pogodbi o zaposlitvi in sklepih o razporeditvi, Ker tako določeni plači ni nikoli ni ugovarjal oziroma ker pogodbe o zaposlitvi in sklepov o razporeditvi ni izpodbijal, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo višje plače neutemeljen. V tem primeru namreč ne gre za čisto denarno terjatev, za katero bi bilo dopustno neposredno sodno varstvo pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe: ? v 1/a. in 2/a. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1/a.

Tožena stranka X, je dolžna tožniku Y, plačati iz naslova prikrajšanja pri plači neto znesek 856.315,00 SIT in mu obračunati in odvesti vse prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja v znesku 1.324.397,00 SIT, ter mu izplačati zakonske zamudne obresti od že navedenega neto prikrajšanja v znesku 298.781,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2002 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

2/a.

Tožena stranka X, je dolžna tožniku Y, plačati iz naslova prikrajšanja iz konkurenčne klavzule neto znesek 42.117,00 SIT in mu obračunati ter odvesti vse prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja 65.138,00 SIT ter mu izplačati zakonskem zamudne obresti od že navedenega neto prikrajšanja v znesku 14.707,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2002 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe."; ? v 3/a. in 5. točki izreka pa razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija glede odločitve v 1/a. in 2/a. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati: iz naslova prikrajšanja pri plači neto znesek 856.315,00 SIT in mu obračunati ter odvesti vse prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja v znesku 1.324.397,00 SIT ter mu izplačati zakonske zamudne obresti od že navedenega neto prikrajšanja v znesku 298.781,00 SIT; iz naslova prikrajšanja iz konkurenčne klavzule plačati neto znesek 42.117,00 SIT in mu obračunati ter odvesti vse prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja 65.138,00 SIT ter mu izplačati zakonske zamudne obresti od že navedenega neto prikrajšanja v znesku 14.707,00 SIT; iz naslova udeležbe pri dobičku neto znesek 362.398,00 SIT in mu obračunati ter odvesti vse prispevke in davke od bruto zneska prikrajšanja 559.055,00 SIT, ter mu izplačati zakonske zamudne obresti od že navedenega neto prikrajšanja v znesku 163.340,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2002 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Kar je tožnik iz navedenih naslovov zahteval več, pa je sodišče zavrnilo (1/b, 2/b, 3/b). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2001 znesek 345.446,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2002 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njene potrebne stroške postopka, in sicer stroške sodne takse za tožbo v znesku 67.093,00 SIT, za sodbo v znesku 37.137,00 SIT ter potrebne stroške za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke in dopolnilnih izvedenskih mnenj v skupnem znesku 379.215,00 SIT ter stroške za nagrado pooblaščenca v skupnem znesku 554.400,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe (točka 1/a, 2/a in 3/a izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodba sodišča prve stopnje v pretežnem delu sploh ne da preizkusiti, saj sodba nima razlogov oziroma so navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Kot prvo poudarja, da sta tožnik in tožena stranka sklenili tri pogodbe o zaposlitvi, in sicer dne 22. 9. 1997 za delovno mesto razvojni tehnolog III - pripravnik (delovno mesto je vrednoteno s 23.100 točkami oziroma 16.200 točkami - pripravnik) ter dne 18. 9. 1998 in 17. 3. 1999 za delovno mesto vodje kemijskega laboratorija (delovno mesto je vrednoteno s 23.100 točkami). Vse pogodbe o zaposlitvi so vsebovale pravni pouk, da delavec lahko zahteva presojo zakonitosti predlaganih pogodb v roku 15-ih dni od dneva predložitve pogodbe o zaposlitvi v podpis. Tožnik presoje zakonitosti navedenih pogodbe ni nikoli zahteval, kar pomeni, da le-te veljajo, zlasti glede pogodbenega določila, da je delovno mesto vrednoteno s 23.100 točkami oziroma 16.200 točkami - za pripravnika, kar je osnova za vse nadaljnje izračune v zvezi s prikrajšanjem pri plači in pri konkurenčni klavzuli ter pri participaciji na dobičku. Zaradi navedenega je mnenja, da je pogodbe o zaposlitvi potrebno obravnavati s stališča procesne predpostavke v smislu 2. odstavku 83. člena ZTPDR, saj so le-te, kot tudi odločbe, s katerimi je tožena stranka odločila o pravicah in obveznostih (konkretno: sklepi o razporeditvi in višini plače tožnika) postale dokončne oziroma pravnomočne. Ta pa pomeni, da sodišče ni imelo nobene podlage, da bi samo spreminjalo vsebino veljavnih pogodb o zaposlitvi, ker se je tožnik s temi pogodbami strinjal, kot tudi z vsemi sklepi o razporeditvi, pri čemer ni nikoli zahteval presojo zakonitosti navedenih aktov. Tožnik tudi ni upravičen do plačila iz naslova prikrajšanja zaradi konkurenčne klavzule, saj za plačilo iz tega naslova velja vse zgoraj navedeno, ker je plačilo iz tega naslova po višini vezano na plačo. Navaja tudi, da je sodišče brez pravne podlage ugodilo delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo udeležbe na dobičku tožene stranke. Določba pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na udeležbo delavca na dobičku, namreč ne more biti veljavna pravna podlaga za nastanek obveznosti tožene stranke, saj ob pravilnem razumevanju institutov korporacijskega prava, taka določba v pogodbi o zaposlitvi nima učinkov veljavnega temelja za nastanek terjatve. Predmet obveznosti pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru ni mogoč, zaradi česar je dogovor o udeležbi tožnika na dobičku tožene stranke posledično neveljaven oziroma ničen. Elementarno korporacijsko pravilo določa, da "bilančni dobiček pripada delničarjem", kar pravno pomeni, da so nosilci razpolagalnih upravičenj v zvezi s bilančnim dobičkom izključno delničarji tožene stranke. Drži sicer, da sta uprava oziroma nadzorni svet upravičena delničarjem predlagati način in namen uporabe bilančnega dobička, vendar skupščina delničarjev na njun predlog ni vezana, zato delničarji lahko odločijo, da se bilančni dobiček ne uporabi na način, kot ga predlagata uprava in nadzorni svet. Sicer pa poudarja, da statut tožene stranke ne vsebuje potrebne določbe, ki bi dovoljevala uporabo bilančnega dobička za druge namene, zaradi česar tudi delničarji tožene stranke v okviru svojih razpolagalnih upravičenj v zvezi z bilančnim dobičkom niso odločali in hkrati niso sprejeli nikakršnega sklepa, da se del tega dobička izplača zaposlenim. Izplačilo dela bilančnega dobička tožniku zato ni mogoče. Končno ugotavlja, da se sodbe tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka sploh ne da preizkusiti, saj je sodišče navedlo le pravno podlago, brez kakršnekoli vsebinske opredelitve posameznih postavk: npr. glede stroškov izvedenca oziroma stroškov zastopanja po pooblaščencu. Ker ta del tožbenega zahtevka (oziroma izreka) pod točko 5 presega znesek 1.000.000 SIT, je mnenja, da bi sodišče ta del izreka izpodbijane sodbe vsekakor moralo obrazložiti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik bil pri toženi stranki zaposlen od septembra 1997 do 20. 8. 2001 na podlagi treh pogodb o zaposlitvi, in sicer z dne 22. 9. 1997, 18. 9. 1998 in 17. 3. 1999, po katerih je delal najprej kot razvojni tehnolog, nato pa kot vodja kemijskega laboratorija, v vseh pogodbah pa je na podlagi analitične ocene njegovo delovno mesto bilo ocenjeno s 23.100 točkami (2. točka pogodbe). Vsem pogodbam o zaposlitvi so bili izdani tudi ustrezni sklepi o razporeditvi, po katerih je bila osnova za izračun plače za delovno mesto vodje kemijskega laboratorija analitična ocena v višini 23.100 točk. Ne glede na navedeno je tožnik zatrjeval, da mu tožena stranka delovnega mesta ni vrednotila tako, kot je bilo sprejeto v njenih internih aktih, saj je bilo delovno mesto "vodja kemijskega laboratorija", v sistemizaciji delovnih mest vrednoteno s 30.600 točkami in ne s 23.100 točkami, kot je bilo določeno v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi in ustreznih sklepih o razporeditvi. Tožnik je zato s tožbo uveljavljal prikrajšanje pri plači, kot tudi prikrajšanje pri nadomestilu v višini 5 % na osnovni osebni dohodek zaradi konkurenčne klavzule, kot je to določala pogodba o zaposlitvi, pri čemer se je skliceval na to, da mu tožena stranka zaradi nepravilno obračunane višine plače, tudi ni pravilno obračunavala prikrajšanja iz naslova konkurenčne klavzule. Ker je imel tožnik v sklenjenih pogodbah o zaposlitvi tudi dogovorjeno, da mu v primeru izkazanega dobička pri toženi stranki, ki se ugotavlja po periodičnem in zaključnem računu, pripada najmanj ena njegova mesečna plača, dosežena v zadnjem obračunskem obdobju, je za vsa leta zaposlitve pri toženi stranki uveljavljal tudi prikrajšanje iz tega naslova.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tako iz pogodb o zaposlitvi kot tudi iz sklepov o razporeditvi tožnika izhaja, da je tožena stranka tožniku vrednotila njegovo delo le v višini 23.100 točk, kar naj bi predstavljalo analitično oceno delovnega mesta, ki ga je zasedal. Vendar je sodišče tudi ugotovilo, da je po internih aktih tožene stranke resnična analitična vrednost tega delovnega mesta znašala 30.600 točka, kar izhaja iz izpiska iz sistemizacije in vrednotenja delovnih mest, ki ga je predložila sodišču tožena stranka. Ne glede na zatrjevanja tožene stranke, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja vtoževane razlike prikrajšanja pri plači, ker zoper sklepe o razporeditvi in določitvi osnovne plače nikoli ni ugovarjal in tudi ni zahteval sodnega varstva, je sodišče zaključilo, da je tožnik vseeno upravičen do vtoževane razlike, saj je zahteval plačilo za svoje delo le v takšni višini, kot je njegovo delovno mesto dejansko ovrednotila tožena stranka v svojih internih aktih. Ob ugotovitvi, da tožnikov zahtevek temelji na pravici do denarne terjatve, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo vtoževano razliko v plači, kot jo je izračunal sodni izvedenec, in sicer med plačo, ki bi tožniku pripadala po analitični oceni, določeni v pogodbi o zaposlitvi in sklepih o razporeditvi (23.100 točk) in plačo, ki bi dejansko šla tožniku po analitični oceni, določeni v sistemizaciji delovnih mest, po kateri je bilo delovno mesto vodja kemijskega laboratorija ovrednoteno s 30.600 točkami. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je v posledici neizplačevanja plače v višini, kot bi tožniku pravilno šla, prišlo tudi do prikrajšanja iz naslova nadomestila zaradi konkurenčne klavzule, je sodišče tožniku prisodilo tudi to prikrajšanje v obsegu, kot to izhaja iz 2/a izreka sodbe. Ker iz 2. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 1998 in z dne 17. 3. 1993 izhaja, da je delavec v primeru izkazanega dobička udeležen v dobičku, ki se ugotavlja po periodičnem zaključnem računu, in sicer najmanj v višini ene njegove mesečne plače, dosežene v zadnjem obračunskem obdobju, je sodišče na podlagi izvedenskih mnenj stalnega sodnega izvedenca S. J., ki je ugotovil, da je tožena stranka izkazala dobiček v letih 1997, 1998, 1999 in 2000, za vsa ta leta tožniku priznalo tudi vtoževano terjatev iz naslova udeležbe pri dobičku, v obsegu, kot je to izračunal sodni izvedenec.

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojenimi zneski tožniku iz naslova prikrajšanja pri plači in iz naslova prikrajšanja zaradi konkurenčne klavzule, je materialnopravno napačna. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, tožnik ni nikoli zahteval kakršnekoli presoje zakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi v delu, ki so se nanašale na plačo, niti ni izkazano, da bi vložil kakršnokoli zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki zoper sklepe o razporeditvi in določitvi plače, kljub vsebovanemu pravnemu pouku. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da ne glede na to, kakšna je bila analitična ocena delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik v internih aktih tožene stranke, sodišče ni imelo nobene podlage, da tožniku prisodi prikrajšanje pri plači, saj je bila edina pravna podlaga za izplačevanje plače določena v pogodbah o zaposlitvi in veljavnih odločbah o razporeditvi in določitvi plač, ki so bile dokončne in pravnomočne, saj tožnik teh odločb ni izpodbijal. Tožbeni zahtevek iz navedenih razlogov, bi bil zato utemeljen le v primeru, če bi tožnik uspel razveljaviti odločbe o razporeditvah in določitvi plače, kar pa ni izkazano. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku iz teh naslovov ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

V zvezi s tožnikovim denarnim zahtevkom iz naslova udeležbe pri dobičku pa se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča v načelu strinja iz razlogov, ki jih navaja že sodišče prve stopnje. Potrebno je poudariti, da določba o dobičku v pogodbi o zaposlitvi ni nična, kot to zmotno meni pritožba, saj pri tej določbi ne gre za tako določbo, ki bi bila v nasprotju z moralo ali prisilnimi predpisi, ker tudi zakoni, ki so veljali v spornem obdobju, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, participacije delavca na dobičku niso prepovedovali. Ker pogodba o zaposlitvi udeležbo na dobičku veže le na izkazan dobiček v bilanci in ne na njegovo razporeditev, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da določilo pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na udeležbo na dobičku, nima učinkov veljavnega temelja za nastanek terjatve, saj je določba jasna in tudi povsem veljavna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna po določilih veljavne pogodbe o zaposlitvi izplačati tudi udeležbo na dobičku za vsa leta, ko je tožena stranka izkazovala bilančni dobiček. Vendar ne glede na navedeno pa je zaradi napačnega prepričanja sodišča prve stopnje, da pripada tožniku višja plača od tiste, ki je določena s pogodbo o zaposlitvi, potrebno ugotoviti, da prisojeni denarni znesek v tem delu zahtevka ni pravilen, saj je zaradi napačnih napotkov sodišča sodni izvedenec pri izračunu tega dela tožbenega zahtevka izhajal iz napačnih osnov. To pa pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka ponovno odločiti.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP glede odločitve sodišča v delu zahtevka, ki se nanaša na prikrajšanje pri plače in prikrajšanje iz konkurenčne klavzule, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točki 1/a in 2/a izreka), v delu zahtevka, ki se nanaša na odločitev o plačilu iz naslova udeležbe pri dobičku (točka 3/a izreka) pa je izpodbijano sodbo skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (5. točka izreka).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnost mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijana sodba glede prisojene višine denarnega zneska tožniku iz naslova udeležbe pri dobičku tako pomanjkljiva, da jo z eno obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Zaradi napačnih napotkov sodnemu izvedencu bi moralo pritožbeno sodišče ponovno izvesti celotni dokazni postopek z izvedencem finančne stroke, kar pa vsekakor ni namen citirane določbe ZDSS-1, saj je za popravo nepravilnosti v smislu 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne pa, da bi bilo potrebno obravnavo v zvezi s tožnikovim denarnim zahtevkom v celoti ponoviti. V tem primeru namreč ne gre več za popravo nepravilnosti, saj bi celotna izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca pomenilo prelaganje sojenja sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar pa nikakor ni namen 30. člena ZDSS-1. Ker odločitev o zavrnilnem delu zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači in iz naslova prikrajšanja zaradi konkurenčne klavzule ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP) je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena citiranega zakona odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.