Jedro

Poslabšanje odnosov med posvojiteljem in posvojencem zaradi družinskih prepirov po materini smrti ni tehten razlog za razdrtje posvojitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovneije v Ljubljani, št. U 1756/99-12 z dne 1.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.10.1999. S to je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo L.B. z dne 5.1.1999, s katero je ta zavrnil njegovo zahtevo, da se razdre posvojitev, sklenjena dne 27.8.1958 pri Občinskem ljudskem odboru L.B. med tožnikom kot posvojiteljem in posvojencem B.T. O tožnikovi zahtevi je upravni organ prve stopnje odločil v ponovnem postopku, potem, ko je tožena stranka z odločbo z dne 25.8.1998, ugodila pritožbi tožnika in odpravila prvotno odločbo Centra za socialno delo L.B. z dne 13.10.1994, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za razdrtje posvojitve ter mu zadevo vrnila v ponoven postopek. Tožena stranka je navedeno odločbo izdala v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča, št. U 379/95-6 z dne 8.7.1998. Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče RS odločilo o tožbi posvojenca B.K. zoper odločbo tožene stranke z dne 18.1.1995, s katero je ta na pritožbo tožnika odpravila prvostopno odločbo z dne 13.10.1994 in odločila, da se posvojitev razdre. Tožbi je ugodilo, navedeno odločbo tožene stranke odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Presodilo je, da je bilo dejansko stanje glede razlogov za razdrtje posvojitve, ki jih je navajal tožnik, nepopolno ugotovljeno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s pravno kot z dejansko podlago, navedeno v odločbi tožene stranke. Ta navaja, da gre v obravnavanem primeru za razdrtje posvojitve, ki je bila sklenjena dne 27.8.1958, torej v času ko je veljal Temeljni zakon o posvojitvi. Po določbi 1. odstavka 227. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76) pa se za posvojitve, sklenjene po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZZZDR, to je pred 1.1.1977, uporabljajo do tedaj veljavni predpisi. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je torej Temeljni zakon o posvojitvi (TZP, Uradni list FLRJ, št. 30/47 in 24/52). Po določbi 22. člena tega zakona se posvojitev lahko razveže z odločbo skrbstvenega organa tudi na zahtevo posvojitelja ali posvojenca, če so za to podani važni razlogi. V upravnem postopku se torej ugotavlja, ali obstoje tehtni oziroma utemeljeni razlogi za razvezo posvojitve. Taki razlogi so lahko tudi spremenjene okoliščine na strani posvojenca ali posvojitelja, ki enega ali drugega obremenjujejo ali ogrožajo, pa tudi neizpolnjevanje medsebojnih dolžnosti iz razmerja med starši in otroki. V upravnem postopku ni mogoče uveljavljati ugovorov o spornem nastanku posvojitvene pogodbe, ker določbe TZP upravnemu organu ne dajejo te pristojnosti, kar izhaja tudi iz sodbe vrhovnega sodišča. Upravni organ prve stopnje je sledil napotkom drugostopnega organa. Skladno s temi napotili je v ponovnem postopku preveril navedbe tožnika, da naj bi ga posvojenec neutemeljeno ovadil ter zahteval kriminalistično preiskavo o vzroku materine smrti. V ta namen je vpogledal v spis pri Sodniku za prekrške v L. in pridobil podatke Policijske postaje L.B. Iz teh podatkov ne izhaja, da bi tožnikov posvojenec B.K. ovadil tožnika. V ponovnem postopku sta bili zaslišani tudi dve priči in sicer posvojiteljev sin P.K. in posvojenčeva žena A.K. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ pravilno ocenil v postopku izvedene dokaze in pravilno ugotovil, da so se odnosi med posvojiteljem in posvojencem poslabšali po materini smrti, ko je prišlo do družinskega prepira, kar pa ne more biti zadosten razlog za razvezo posvojitve, sklenjene pred 40 leti. V zvezi s tožnikovo izjavo, da tožnik ni podpisal zapisnika o posvojitvi in da se v upravnih spisih nahajata dva zapisnika o posvojitvi, ki se med seboj razlikujeta, tako glede podatkov posvojitelja, kot tudi po njegovem podpisu, je prvostopni upravni organ vpogledal v originalni zapisnik o posvojitvi, v seznam posvojitev za leto 1958 ter pridobil izpisek iz rojstne matične knjige. Iz te izhaja, da je bila posvojitev B.K. v letu 1958 vpisana. Po 3. odstavku 1. člena Zakona o matičnih knjigah pa imajo matične knjige, izpiski iz matičnih knjig in potrdila, ki se izdajajo na podlagi matičnih knjig dokazno moč javnih listin. Zato je skladno z določbo 2. odstavka 166. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) posvojitev B.K. šteti za dokazano. Zakaj sta v upravnih spisih dva različna zapisnika o posvojitvi, prvostopni upravni organ utemeljeno ni ugotavljal, ker je veljaven samo tisti zapisnik, ki je bil podlaga za vpis posvojitve v rojstno matično knjigo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbi. Navaja, da je bilo dejansko stanje glede obstoja posvojitve nepravilno ugotovljeno.

Zatrjuje, da ni podpisal nobenega zapisnika o posvojitvi, zato do posvojitve sploh ni prišlo. To dokazuje mnenje sodne izvedenke za grafologijo. V javni listini potrjena dejstva so neresnična, kar dokazuje s priloženo dokumentacijo. Predlaga, da se v postopku zaslišita njegova sinova D. in P.K., J.K., J.R., ki je kot uradna oseba sodelovala v postopku domnevne posvojitve ter izvedenec grafološke stroke.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu B.K. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ima podlago v podatkih predloženih upravnih spisov ter v določbi 22. člena Temeljnega zakona o posvojitvi. Po tej določbi se posvojitev lahko razdre, če so za to podani tehtni razlogi. Kateri so tehtni razlogi, zakon ne določa. Gre za nedoločen pravni pojem, ki mu da vsebino upravni organ v vsakem posameznem primeru. Tožnik je zahteval razdrtje posvojitvene pogodbe, ker naj bi se posvojenec večkrat hudo pregrešil zoper njega in sicer s tem, da je v času smrti njegove žene zoper njega vložil ovadbo. V postopku pa je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, in sicer iz dopisa Policijske postaje L.B. z dne 28.10.1998 in odločbe o prekršku, da to ne drži. V postopku je bilo ugotovljeno le, da so se odnosi med posvojiteljem in posvojencem poslabšali po materini smrti zaradi družinskih prepirov. Na tej podlagi je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da tehtni razlogi za razdrtje posvojitve niso podani.

Na drugačno odločitev o zadevi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori o neobstoju posvojitve. V upravnem sporu, ki je bil sprožen zaradi razdrtja posvojitve se presoja le, ali obstoje tehtni razlogi za razdrtje posvojitve. Ugotovitev obstoja ali neobstoja pravnega razmerja ni stvar upravnega odločanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.