Jedro

Zakon postavlja stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije. Tem formalnim zahtevam toženka ni zadostila. Njena vloga je po vsebini v bistvu primerljiva z revizijo, vendar pa uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke glede lastništva obeh vtoževanih parcel, sodišče druge stopnje pa je na podlagi pritožbe tožene stranke izpodbijano sodbo delno tako spremenilo, da je zahtevek tožeče stranke glede ene parcele zavrnilo, glede druge pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper tisti del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. V predlogu navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni obrazložilo svojega stališča, da ni bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in da je samo pavšalno zavrnilo vse argumente tožene stranke. Opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo lastninsko pravico na podlagi tolmačenj predpisov, ki so opredeljevali družbeno lastnino, pridobivanje kmetijskega zemljišča in pravice na teh zemljiščih v času pravnega reda SFRJ in SRS, toženko pa „uvrstilo kot družbeno organizacijo to se pravi v tako pravno osebo kot rdeči križ, sindikati, SZDL, ZSMS in ZB“. Nadaljuje z očitki sodišču druge stopnje, da z eno besedo ne omenja pravilne uporabe pravnih predpisov tako Zakona o društvih kot 96. člena Ustave SRS, ki ga citira, nato pa povzame še vsebino 100. člena iste Ustave in iz navedenega izpelje sklep, da nikoli ni bila družbena organizacija – temveč društvo. Navaja še, da je sporno parcelo kupila s pogodbo z dne 18. 4. 1979, ko je veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal kot prečiščeno besedilo. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu SRS, št. 1/79 in je pričel veljati 13. 2. 1979; zato je zgrešena razlaga sodišč obeh stopenj, da se za to pogodbo uporablja Zakon o kmetijskih zemljiščih iz leta 1973, sicer pa je kupno pogodbo z dne 18. 4. 1979 odobrilo Javno pravobranilstvo v Mariboru in je zato nesporno veljavna. O vseh teh okoliščinah pritožbeno sodišče ne omeni niti besede v obrazložitvi svoje sodbe. V tožnikovem predlogu nadalje sledi še prepis besedila 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) s pripombo, da Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakon o zadrugah za toženko kot društvo ne veljata in da bi za lastninjenje tega premoženja moral obstajati specialni predpis. Po mnenju toženke ni sporno, da je bila vknjižena kot imetnica pravice uporabe sporne parcele, nato pa leta 1998 kot lastnica na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, medtem ko se je Ustavno sodišče že izreklo o tem, da je bila pravica uporabe po vsebini ustrezna lastninski pravici. Končno graja toženka še stališče v pravnomočni sodbi o tem, da ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in z gradnjo strelišča na sporni parceli; predlaga, da se „dopuščeni reviziji“ ugodi in izpodbijani del pravnomočne sodbe tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Predlog ni popoln.

4. Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), s katero so bile bistveno spremenjene določbe o reviziji. V četrtem odstavku 367. b člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije (toženka glede na predlagani način poseganja v pravnomočno sodbo, za katerega se zavzema, očitno prezre, da gre za dvofazni postopek v tem primeru izpodbijanja pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom revizije) natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; natančno in konkretno mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma zatrjevati njen neobstoj in morebitno neenotnost sodne prakse višjih sodišč, ki jo mora izkazati s predlogu priloženimi judikati. Zakon torej postavlja stroge zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije. Tem formalnim zahtevam pa toženka ni zadostila. Njena vloga je po vsebini v bistvu primerljiva z revizijo, vendar pa uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije. Predlog, v katerem toženka le graja materialnopravno naziranje (očitek procesnih kršitev je očitno neutemeljen in ni zatrjevan v skladu z zahtevami iz določbe četrtega odstavka 367. b člena ZPP) v pravnomočni sodbi, sicer pa obrazloženo ne zatrjuje odstopa od sodne prakse, niti da prakse Vrhovnega sodišča ne bi bilo (v predlogu ni sklicevanja na konkretne judikate Vrhovnega sodišča, priloženi pa mu tudi niso judikati, ki bi kazali na neenotnost sodne prakse višjih sodišč), torej ne vsebuje sestavin, zahtevanih z že navedeno določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP in ga je zato bilo treba na podlagi določbe šestega odstavka 367. b člena istega zakona zavreči.