Jedro

Zakonita domneva o enakosti deležev pravdnih strank je bila ovržena. Pri določanju deležev bivših zakoncev je potrebno izhajati iz celovite presoje razmerij med zakoncema v času trajanja zakonske zveze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da znaša toženkin delež na nepremičninah, 27/100. Toženki je zato naložilo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vpisal kot solastnik še pri 23/100 omenjenih nepremičnin. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja, da bi bilo potrebno o okoliščinah bratovega posojila zaslišati tožnikovega brata. Vztraja tudi pri zaslišanju prič, ki bi potrdile tožnikov prispevek k skupnemu premoženju z opravljanjem del drugim v zameno za pomoč pri gradnji. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič ter meni, da sodišči nista ravnali pravilno, ker nista vrednosti prispevka pri gradnji posamezne stranke ugotavljali z izvedencem. Sicer pa je tožnik pomoč drugih pri gradnji vračal s svojim delom tudi po razpadu življenjske skupnosti. Sodiščema očita še, da so zaključki o zaslužku pravdnih strank protispisni listinskim dokazom in sicer potrdilu pokojninskega zavarovanja v Nemčiji.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP), pač pa je v vlogi z dne 31.1.1994 prosila za prednostno obravnavanje zadeve, ki teče že od leta 1982, ter pojasnila prispevek pravdnih strank h gradnji sporne hiše in gospodarskega poslopja.

Revizija ni utemeljena.

Ali je tožnikov brat tožniku leta 1978 posodil takratnih 500.000,00 din ali ne, je dejansko vprašanje. Ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tem za revidenta še vedno spornem vprašanju v revizijskem postopku ni moč preizkušati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Ker vztrajanje pri zaslišanju tožnikovega brata o zatrjevanem posojilu pomeni izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ne more presojati potrebnosti zaslišanja te priče. Iz istega razloga ni moč presojati trditev o potrebnosti zaslišanja dodatnih prič, ki bi potrdile tožnikov večji prispevek h gradnji skozi njegovo pomoč pri delu drugim ter tožnikovega očitka, da sodišče ni navedlo, zakaj ni zaslišalo vseh prič. Tudi očitka sodišču, da prispevka pravdnih strank pri gradnji spornih nepremičnin ni ugotavljalo z izvedencem, v revizijskem postopku ni moč presojati. Če namreč revident s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, to ni revizijski razlog (arg.a contrario 2.tč.1.odst.385. čl. ZPP). Če pa tudi s tem izpodbija dejanske ugotovitve sodišč o prispevku obeh pravdnih strank pri gradnji spornih nepremičnin, v revizijskem postopku s temi trditvami, kot je bilo že večkrat pojasnjeno, ne more doseči drugačne odločitve. Sodišče pri ugotavljanju višine dohodka toženke ni izhajalo le iz v reviziji omenjene listine, temveč je upoštevalo tudi toženkino izpovedbo o delu "na črno". Poleg tega je potrebno revidenta opozoriti, da je tožnik sam izpovedal, da je toženka zaslužila mesečno približno 1000 DEM manj kot on (l.št. 23). Ker tedaj sklepanje sodišča o razmerju med dohodki tožnika in toženke ne temelji zgolj na listini, na katero se sklicuje revident, ugotovitev o tem razmerju ne more biti v nasprotju z njo. Sodišče tedaj ni zagrešilo uveljavljane absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354.čl. ZPP. Končno je potrebno revidentu pojasniti, zakaj sta sodišči ravnali pravilno, ko pri presoji nista upoštevali njegovih trditev o vračanju pomoči pri gradnji drugim po razpadu življenjske skupnosti. Tožeča stranka s tem v zvezi namreč ni zatrjevala ničesar konkretnejšega, na podlagi česar bi bilo moč sklepati o višini dolga premoženja, ki sta ga v času trajanja zakonske oz. življenjske skupnosti ustvarili pravdni stranki in ki bi se ga tožnik zavezal vrniti z brezplačnim opravljanjem del drugim. Tako je pri presoji potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev o življenju pravdnih strank v času nastajanja spornih nepremičnin in njunem prispevku pri gradnji le-teh. Upoštevaje te dejanske ugotovitve pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišč druge in prve stopnje, saj materialno pravo (59. čl. ZZZDR) ni bilo uporabljeno v tožnikovo škodo (374. čl. v zvezi s 399. čl. ZPP).

Ob tem ni odveč poudariti, da je presoja deležev razvezanih zakoncev na skupnem premoženju, ki upošteva, da zakonska zveza predstavlja splet odnosov, ko zakonca s skupnimi napori premagujeta najrazličnejše težave, materialnopravno pravilna. Naporov zakoncev namreč ni moč vselej zreducirati na primerljive, vrednostne skupne imenovalce. Zato zakon, ko sicer dopušča možnost izpodbijanja zakonske domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, narekuje sodišču, da ob presoji upošteva ne le njun dohodek, temveč tudi druge okoliščine, npr. varstvo in vzgojo otrok, opravljenje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).