Jedro

Izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo. V izreku sodbe pa je ugotovitev o neobstoju v pobot ugovarjane terjatve izostala. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dejansko stanje v zvezi z odpoklicem tožnika ni v zadostni meri razjasnjeno, zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil odpoklican iz nekrivdnega razloga, zaradi česar mu pripada odpravnina.

Pravila poslovno-finančne stroke in druga pravila poslovodne (managerske) stroke so merilo za presojo, ali je podana protipravnost ravnanja kot ena od predpostavk o odškodninski odgovornosti direktorja. V tem pomenu je treba razumeti določbo 2. odst. 263. člena ZGD-1, po kateri direktor družbi odgovarja za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve pri opravljanju njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval te obveznosti. Svojo obveznost krši že s tem, če pri vodenju poslov družbe ravna v nasprotju s pravili poslovne (managerske) stroke. Tako ravnanje mora dokazati oškodovanec, direktor pa se razbremeni, če dokaže, da je podan kateri od razlogov za razbremenitev njegove odgovornosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani del sodbe (1. odst. II. in III. tč. izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na ponudbo oz. sklenitev pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto za nedoločen čas z osnovno bruto mesečno plačo v višini 10.186,60 EUR, na poziv nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 9. 8. 2012 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ter na obračun bruto nadomestila plače v višini 10.186,60 EUR za vsak mesec za čas od 9. 8. 2012 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, odvod in plačilo vseh davkov in prispevkov od nadomestila plače ter dohodnine, izplačilo neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila, za prejšnji mesec, začenši z 18. 9. 2012 ter prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ves čas od 9. 8. 2012 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi (I. tč. izreka-sklep). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 271.642,80 EUR bruto, od tega zneska odvesti in plačati vse davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni. Kar je tožnik zahteval več oz. drugače (zakonske zamudne obresti od neto zneska odpravnine od 9. 8. 2012 do 16. 8. 2012) je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške postopka v višini 4.382,85 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka (III. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo in v pritožbi izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Vendar pa sodišče prve stopnje pobotnega ugovora ni zavrnilo v izreku sodbe, kar pa ni pravilno, saj mora sodišče o pobotnem ugovoru odločiti v izreku. S tem v zvezi predlaga izdajo popravnega sklepa (saj naj bi očitno prišlo do pomote), podredno izdajo dopolnilne sodbe oz. izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev določb postopka, saj izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Primarno izpostavlja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj izrek nasprotuje obrazložitvi. Ne le, da je zavrnitev pobotnega ugovora popolnoma neutemeljena, že sama okoliščina, da zavrnitev pobotnega ugovora ni zajeta v izrek sodbe, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. V sodbi ni razlogov glede bistvenih okoliščin, ki se nanašajo na sklenitev asignacijsko-poroštvene pogodbe z dne 8. 6. 2012 in z njo prevzeto bianco poroštvo za vse bodoče terjatve A. d.o.o. do družbe B. d.d. po pogodbi o odvetniških storitvah z dne 1. 10. 2009. Tožena stranka C. d.d. se je kot asignat zavezala, da jamči kot porok in plačnik, torej je s tem sprejela status solidarnega poroka glavnega dolžnika nasproti upniku. Vse to pa brez kakršnegakoli zavarovanja, kar mora biti elementarno vodilo vsakega minimalno skrbnega direktorja. Tožena stranka torej ni prevzela zgolj 65.321,40 EUR že zapadlih obveznosti, temveč še bianco poroštvo, iz katerega je nato za toženo stranko nastalo skupaj 300.665,08 EUR obveznosti. Ti zneski so bili toženi stranki tudi zarubljeni. Po kateri logiki sodišče takšno ravnanje šteje za skrbno, ni mogoče razumeti. Priča D.D. je jasno povedala, da so prav zaradi te asignacijske pogodbe sledile izvršbe, in da ima zaradi te pogodbe tožena stranka blokirane račune ter vpisano zastavno pravico na nepremičninah in premičninah. Toženo stranko je torej to "skrbno ravnanje" skoraj pripeljalo v stečaj in v posledici te pogodbe tožena stranka niti svojim delavcem ni mogla izplačati plač. S to pogodbo je tožnik povzročil večmesečno blokado računov tožene stranke in njeno plačilno nezmožnost. Tožena stranka je v posledici sporne pogodbe plačala vsaj 365.000,00 EUR tujega dolga. Nihče sicer ne zanika tega, kar je priča D.D. povedala glede poslovne prepletenosti obeh družb, in da sta zaradi skupnih služb obe družbi imeli predvsem koristi pri poslovanju. Vendar pa ta povezanost ni bila tako usodna, da bi stečaj družbe B. d.d. onemogočil poslovanje tožene stranke. Notorno dejstvo je namreč, da je družba B. d.d. v stečaju že od junija 2013, prvi stečaj je bil oklican dne 26. 2. 2013, malo za tem, ko je bila podpisana sporna pogodba, kar pomeni, da plačila odvetniški družbi niti približno niso rešila podjetja B. d.d. pred stečajem. Če je B. d.d. že eno leto v stečaju, potem (ob razlogovanju sodišča prve stopnje) ni jasno, kako je lahko tožena stranka preživela, brez teh "nujnih" skupnih služb, medtem ko je bilo to preživetje po logiki sodbe v času podpisa asignacijske pogodbe popolnoma nemogoče. Jasno je, da so skupne službe obeh podjetij zgolj zmanjševale stroške, niso pa bile življenjsko nujne za toženo stranko, da bi ta nujno s finančnimi injekcijami morala reševati nelikvidnost družbe B. d.d.. Izpovedba priče D.D. torej ni poudarjala "modrosti" tožnika, ampak napačnost njegove odločitve. Priča je izpovedala, da je tožnika opozorila, da bo podpisal bianco poroštvo. Prav podpis takšne pogodbe, s katero se plača dolg družbe pred stečajem brez vsakršnih zavarovanj, v neznani bodoči višini obveznosti ob tem, da ima lastna družba sama finančne težave, je zagotovo protipravno ravnanje, ki je v direktni vzročni zvezi s škodo v višini 365.000,00 EUR. Tožena stranka izpostavlja tudi kontradiktornost v izpovedbi tožnika in se sprašuje, kako je lahko izročitev denarja prezadolženemu B. ob podpisu asignacije najprej dobro dejanje reševanja C., 2 meseca kasneje pa pomeni posojilo isti družbi povzročanje škode, ki se mu je treba upreti. Če je torej denarna pomoč B.-ju škodila toženi stranki pri posojilu, potem je očitno, da je škodila tudi pri asignacijski pogodbi in poroštvu. Do takšnih nedoslednosti se sodišče v ničemer ni opredelilo. Nadzorni svet za asignacijsko pogodbo ni vedel, da naj bi bila pogodba parafirana s strani E.E. pa je gola špekulacija in je tožena stranka ne more nikjer preveriti. Ravno iz tega razloga je predlagala zaslišanje priče E.E., tega dokaza pa sodišče neutemeljeno ni izvedlo, pri čemer se je sklicevalo na načelo ekonomičnosti, kar pa nikakor ni ustrezno, saj gre vendarle za znesek 365.000,00 EUR. Zaslišanje te priče je odločilnega pomena, predvsem tudi glede vprašanja krivdne razrešitve tožnika s funkcije direktorja ter upravičenostjo do pogodbene odpravnine. Za odgovornost za podpis sporne pogodbe nikakor ne more biti ekskulpacijski razlog dejstvo, da je tožnik komaj prišel v podjetje. Osnovno vodilo tožnika kot zakonitega zastopnika gospodarskega subjekta je bilo od vsega začetka varstvo premoženjskih interesov njegove lastne družbe, ne pa reševanje likvidnostnih težav drugih družb. Pa tudi če bi E.E. podal soglasje k pogodbi, takšno dejstvo tožnikove odškodninske odgovornosti ne bi izključilo. Terjatev tožnika iz naslova odpravnine ne obstaja, in sicer zato, ker je bil tožnik razrešen zaradi hujših kršitev obveznosti po 2. odst. 286. čl. ZGD-1, pa tudi zato, ker je pogodba o zaposlitvi v tem delu nična, ker nasprotje morali. Ravno podpis asignacijske pogodbe predstavlja ravnanje tožnika, ki je predstavljalo hujšo kršitev obveznosti, zaradi česar je bil tožnik na seji dne 8. 8. 2012 odpoklican. Glede glasovanja članov nadzornega sveta je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi član nadzornega sveta F.F. je izpovedal, da si navedbo na zapisniku seje, da se tožnik razreši iz utemeljenih poslovnih razlogov predstavlja na način, da je bila storjena kakšna poslovna kršitev s strani tožnika. G.G. ni vedel povedati ničesar glede razrešitve tožnika, je pa pojasnil, da so za tožnikom nastavili g. H.H., ki pa je bil še hujši direktor, ki je odlil več sredstev iz tožene stranke. Na vprašanje pooblaščenca tožene stranke ali je tožnik kaj naredil glede tega, da je denar šel iz podjetja, je povedal, da tudi. Če je bil torej po izpovedbi G.G. g. H.H. še hujši direktor od tožnika glede odlivanja denarja iz podjetja, je jasno, da je bil tudi tožnik "hud" pri odlivanju denarja. Glede razlogov za odpoved je torej odločilno pričanje E.E., saj le on lahko pove, zakaj je bil tožnik dejansko razrešen. Jasno pa je, da so razrešitvi botrovali razlogi na strani tožnika. Sodišče ni v zadostni meri poskušalo zagotoviti njegove navzočnosti na glavni obravnavi in mu je zgolj pogojno naložilo plačilo denarne kazni, ni pa jasno, zakaj sodišče sankcij za nepristop na narok ni stopnjevalo. Tudi razlogovanje sodišča glede ničnosti je napačno. Vprašanje ni, katera pogodbena stranka je bila močnejša, temveč to, ali je vsebina pogodbe v nasprotju z moralo. Sama pogodba sploh ne določa trajanja, temveč je vezana na mandat tožnika. Tožnik je bil najprej imenovan za 2 meseca, nato pa mu je bil mandat podaljšan za 1 leto. V pogodbi o zaposlitvi je bilo resda določeno, da se sklepa za nedoločen čas, vendar sta se stranki sporazumeli, da je tožnik najprej imenovan za 2 meseca, nato pa za 1 leto. Dogovorjeno je bilo, da naj bi tožnik prevzel vodilno mesto v bodočem holdingu za dolgoročno obdobje, vsaj 2 leti. Šele po poteku tega obdobja (24 mesecev) bi mu v primeru nekrivdnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pripadala odpravnina v višini 24 plač. Ker pa je šla družba B. v stečaj, takšnega holdinga ni bilo mogoče ustanoviti in je predmet obveznosti postal nemogoč, kot je tudi odpadla podlaga, t.j. causa pogodbe. Tožnik zahteva, da mu tožena stranka za dva meseca dela izplača 271.642,80 EUR, kar pomeni, da zahteva 3.994,70 EUR na dan. Takšno razmerje v nobenem primeru ne more biti niti približno skladno z načelom sorazmernosti, ker daje eni stranki drakonsko obremenitev v zameno za nič. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

Pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, na poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 9. 8. 2012 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ni bila vložena, zato je I. tč. izreka (sklep) postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata obe pritožbi, je pa nanjo dolžno paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima namreč take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti.

Tožena stranka je kot obrambno sredstvo v tej pravdi uveljavljala v pobot odškodninsko terjatev za škodo v znesku 300.665,08 EUR, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja tožnika kot direktorja in sicer, ker naj bi opustil dolžnost dobrega gospodarstvenika (strokovnjaka).

Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta zapadli (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). V pravdi lahko tožena stranka doseže pobotanje bodisi z vložitvijo nasprotne tožbe bodisi s pobotnim ugovorom (s slednjim le do višine s tožbo uveljavljane terjatve). V pravdi podana pobotna izjava ima učinek šele, ko je o njej odločeno s sodbo. Zato mora izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo. V izreku sodbe pa je ugotovitev o neobstoju v pobot ugovarjane terjatve izostala. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP narekuje razveljavitev sodbe v celotnem izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo že iz tega razloga, pritožbeno sodišče na trditve pritožbe tožene stranke odgovarja le v obsegu, kolikor je to potrebno zaradi napotkov sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje: Tožnik je s toženo stranko dne 30. 5. 2012 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor podjetja (A3). Stranki sta se v 1.5. tč. pogodbe dogovorili, da sama pogodba preneha veljati z dnem prenehanja mandata direktorja, v tč. 16.3. pa, da je direktor, v primeru, da je odpoklican iz nekrivdnega razloga, upravičen do 24-kratne mesečne plače, kot je določena v tej pogodbi. Iz tč. 16.2. pogodbe izhaja tudi, da direktor ni upravičen do odpravnine, če je odpoklican zaradi obstoja razloga iz 2. odst. 268. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami), ki izhaja iz sfere direktorja. V skupino razlogov, za katere je odgovoren direktor, sodi tudi nedoseganje najpomembnejših elementov letnega poslovnega načrta. Tožnik je bil s sklepom nadzornega sveta z dne 8. 8. 2012 odpoklican iz utemeljenih poslovnih razlogov, pri čemer sta za takšen sklep glasovala dva člana nadzornega sveta in sicer E.E. (kot predsednik) in F.F. (B1). Tretji član uprave G.G. ni glasoval, ker je pred tem podal odstopno izjavo. Tožnik v posledici odpoklica od tožene stranke terja odpravnino v višini 271.642,80 EUR, ki mu jo je sodišče prve stopnje prisodilo, saj je zaključilo, da ni šlo za razrešitev iz razloga po 2. odst. 268. čl. ZGD-1 oz. razloga, ki bi izhajal iz sfere tožnika. Tožnik je dne 8. 6. 2012 sklenil pogodbo o asignaciji in ureditvi medsebojnih razmerij, s katero se je tožena stranka kot asignat zavezala asignatarju (A. d.o.o.) poravnati dolg asignanta (B. d.d.) v višini 65.322,12 EUR, pri čemer se je v 2. odst. 3. čl. pogodbe zavezala tudi, da jamči kot porok in plačnik za vse obveznosti asignanta do asignatarja po Pogodbi o odvetniških storitvah z dne 1. 10. 2009. V posledici tega bianco poroštva naj bi tožena stranka morala za družbo B. d.d. poravnati terjatev v višini 300.665,08 EUR, ki jo uveljavlja v pobot. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v pobot uveljavljana terjatev ni utemeljena, ker v ravnanju tožnika ni podanega elementa protipravnosti, kot enega od štirih elementov odškodninskega delikta.

V zvezi z odpravnino: Zakon o gospodarskih družbah v 2. odst. 268. čl. določa, da nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave, če huje krši obveznosti; če ni sposoben voditi poslov; če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov; ali iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno). Stranki sta v individualno pogodbo o zaposlitvi izrecno zapisali, da vsak izmed teh razlogov lahko izhaja iz sfere direktorja. To velja (po pogodbi) torej tudi za poslovni razlog, zaradi katerega je bil tožnik odpoklican, kot izhaja iz sklepa o odpoklicu z dne 8. 8. 2012. Medtem ko so hujša kršitev obveznosti, nesposobnost vodenja poslov in izrečena nezaupnica razlogi, ki že po naravi stvari izhajajo iz sfere poslovodje, pa sta stranki tudi za ekonomsko-poslovni razlog, ki sicer običajno oz. po naravi stvari izhaja iz sfere delodajalca (oz. družbe), v pogodbi izrecno določili, da lahko izhaja (tudi) iz sfere direktorja. Na vprašanje, v čem naj bi bil poslovni razlog, ki bi lahko izhajal iz sfere direktorja oz. kaj sta si stranki pod dikcijo takšnega pogodbenega določila predstavljali, sodišče prve stopnje neutemeljeno ni odgovorilo, čeprav bi moralo, saj takšno pogodbeno določilo nikakor ni enoznačno. Da sta si ga stranki tolmačili različno izhaja tudi iz navedb, ki sta jih podajali pred sodiščem prve stopnje. Tudi v zvezi s tem, kaj pomeni zapis na zapisniku seje nadzornega sveta, da se tožnik razreši iz utemeljenih poslovnih razlogov, med strankama ni bilo soglasja. Član nadzornega sveta F.F. je pojasnil, da si predstavlja, da je bila storjena kakšna poslovna kršitev s strani tožnika, vendar pa o tem ni bil seznanjen, ker E.E. razloga pred glasovanjem ni pojasnil. Sam je sicer glasoval tako, kot je predlagal E.E. (list. št. 100). Tudi tožnik si ni znal razlagati, kaj pomeni utemeljeni poslovni razlog, ki je naveden v sklepu nadzornega sveta kot razlog za razrešitev (list. št. 56), medtem ko sodišče E.E., ki je bil očitno pobudnik za tožnikovo razrešitev, in ki je tudi podpisal individualno pogodbo o zaposlitvi z zgoraj povzeto vsebino, ni zaslišalo, čeprav bi edini lahko pojasnil, kaj dejansko pomeni dikcija sklepa nadzornega sveta, da je bil tožnik razrešen iz "utemeljenih poslovnih razlogov". Njegovo zaslišanje je bilo potrebno še posebej zato, ker iz individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi 72. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) izhaja, da tudi poslovni razlog lahko izhaja iz sfere direktorja. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje to predlagano pričo moralo zaslišati, ter da uporaba načela ekonomičnosti, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljevalo dejstvo, da te priče ni zaslišalo, v konkretnem primeru ni bila na mestu. Nadalje iz izpovedbe F.F. izhaja, da je bilo pri toženi stranki veliko odstavitev in imenovanj novih direktorjev, ter da je bil tudi pri teh drugih direktorjih (npr. pri I.I.) kot razlog za odpoklic naveden podoben razlog kot pri tožniku, pri čemer je bil I.I. razrešen, ker je opravljal neko drugo funkcijo in ni smel biti hkrati direktor tožene stranke. Kot izhaja iz dokaznega postopka je bil tudi tožnik v istem času hkrati direktor tožene stranke in podjetja J. d.o.o., kar pa bi bilo lahko nasprotju z 41. čl. ZGD-1 in takšna dvojna vloga tožnika nedvomno lahko vpliva na poslovni položaj tožene stranke. Ker dejansko stanje v zvezi z odpoklicem tožnika še ni v zadostni meri razjasnjeno, je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil odpoklican iz nekrivdnega razloga, zaradi česar mu pripada odpravnina.

Glede pobotnega ugovora: Iz določila 1. odst. 263. čl. ZGD-1 (v zvezi s 515/6 čl. ZGD-1) izhaja, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, kar pomeni skrbnost dobrega strokovnjaka v smislu 2. odst. 6. člena OZ. Pri presoji odgovornosti profesionalnih oseb je treba izhajati iz zahteve po določenem strokovnem znanju. Za profesionalno osebo, ki svoje storitve opravlja na trgu, torej za plačilo, se predpostavlja (kot neizpodbitna domneva), da strokovna znanja, ki so potrebna za pravilno opravljanje storitve, ima. Njena ravnanja (dejanja) ali opustitve se zato presojajo po abstraktnih merilih, torej pravilih tiste stroke, s področja katere so strokovna znanja potrebna, da bi bila storitev pravilno opravljena. Odgovornost teh oseb je v opisanem pomenu objektivna, saj se odgovornosti razbremenijo le, če dokažejo, da so vzrok za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev dogodki oziroma ravnanja drugih oseb, ki jih ni mogoče predvideti oziroma se jih izogniti oziroma preprečiti njihovih negativnih posledic. Pri presoji predvidljivosti oziroma odklonljivosti teh dogodkov oziroma ravnanja pa niso pomembne subjektivne strokovne sposobnosti in znanja profesionalne osebe temveč tista strokovna znanja in sposobnosti, ki se zanjo predpostavljajo. Od direktorja družbe se pričakuje, da se na posle in z njimi povezano financiranje spozna.

Temeljna obveznost profesionalne osebe je obveznost pravilno opraviti storitev, ki je predmet pogodbe (1. odst. 239. člena OZ). Pri presoji, ali je bila storitev pravilno opravljena, pri obligacijah prizadevanja veljajo drugačna merila kot pri obligacijah rezultata. Ta merila so zato pomembna za presojo protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti in ne krivde, ki v primeru objektivnih odgovornosti, med katere spadajo tudi vse profesionalne odgovornosti, ni predpostavka odškodninske odgovornosti (primerjaj Zakon o finančnem poslovanju podjetij s komentarjem, dr. Nina Plavšak, GV 2000, str. 948). Obveznost direktorja (članov uprave) je po svoji naravi obligacija prizadevanja. Merilo za presojo, ali je svoje obveznosti, povezane z vodenjem družbe, pravilno izpolnil, je zato njegovo ravnanje. Njegova izpolnitev bo zato pravilna, če je ravnal v skladu s pravili poslovodne (managerske) stroke (ibidem, str. 950). Pri presoji njegovega ravnanja na področju finančnega poslovanja podjetja bo merilo pri presoji, ali je ravnal z ustrezno strokovno skrbnostjo, odgovor na vprašanje, ali je sprejemal poslovne odločitve, ki so bile glede na finančni položaj podjetja potrebne oziroma ustrezne za zagotavljanje plačilne sposobnosti podjetja. Povedano drugače, pravila poslovno-finančne stroke in druga pravila poslovodne (managerske) stroke so zato merilo za presojo, ali je podana protipravnost ravnanja kot ena od predpostavk o odškodninski odgovornosti direktorja. V tem pomenu je treba razumeti določbo 2. odst. 263. člena ZGD-1, po kateri direktor družbi odgovarja za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve pri opravljanju njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval te obveznosti. Svojo obveznost krši že s tem, če pri vodenju poslov družbe ravna v nasprotju s pravili poslovne (managerske) stroke (ibidem, str. 951). Tako ravnanje mora dokazati oškodovanec, direktor pa se razbremeni, če dokaže, da je podan kateri od razlogov za razbremenitev njegove odgovornosti.

Izpovedbi tožnika in člana nadzornega sveta G.G. glede poslovanja tožene stranke v času podpisa asignacijske pogodbe se v bistvenem razlikujeta. Medtem ko je tožnik izpovedal, da so bile v času, ko je vodil toženo stranko finance obvladljive, likvidnostnih težav ni bilo in asignacijska pogodba glede na znesek ni ogrožala poslovanja tožene stranke, je G.G. pojasnil, da je bila v tistem obdobju situacija v družbi zelo slaba, bili so tik pred tem, da bankrotirajo, dobavitelji niso več dobavljali goriva in ostalega materiala za izvedbo del, asfalta niso mogli več plačevati, kar vse je bilo posledica finančnih odlivov v podjetju (list. št. 103). Sodišče prve stopnje ni napravilo analize teh nasprotujočih si navedb, čeprav bi skladno z 8. čl. ZPP to moralo storiti, saj je z vidika presoje protipravnosti tožnikovega ravnanja, ki je podpisal sporno pogodbo, odločilna okoliščina prav finančno stanje tožene stranke ob podpisu pogodbe in s tem v zvezi odgovor na vprašanje ali je bila takšna poslovna odločitev (prevzem dolga v višini 65.322,12 EUR ter v neznani bodoči višini - tožena stranka se je zavezala kot porok in plačnik za vse nadaljnje obveznosti B. d.d. do A. d.o.o.) glede na finančni položaj tožene stranke potrebna oz. ustrezna za zagotavljanje plačilne sposobnosti podjetja. S tem v zvezi držijo pritožbene navedbe, da v sodbi ni razlogov glede bistvenih okoliščin, ki se nanašajo na sklenitev sporne pogodbe z dne 8. 6. 2012 in sicer, kako sodišče s stališča skrbnosti dobrega strokovnjaka ocenjuje dejstvo, da je bilo s pogodbo dogovorjeno tudi bianco poroštvo tožene stranke za vse bodoče terjatve odvetniške družbe. V kolikor držijo navedbe G.G. o finančnem stanju tožene stranke v času podpisa pogodbe, potem je pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, da podpis sporne pogodbe (ki po vsebini niti ni asignacija temveč prevzem dolga po 427. čl. OZ, saj iz pogodbe ne izhaja, da bi imela B. d.d. do tožene stranke kakršnokoli terjatev), s katero je tožena stranka prevzela dolgove podjetja B. d.d. brez vsakršnih zavarovanj, v neznani bodoči višini, ne more opredeliti pojma skrbnosti dobrega strokovnjaka. Prav nasprotno.

Tožnik se po oceni pritožbenega sodišča tudi ne more razbremeniti odgovornosti za sklenitev škodljive pogodbe z navedbo, da je verjel, da so likvidnostne težave družbe B. d.d. zgolj začasne, in da bo zato družba B. d.d. po predvideni dokapitalizaciji znesek vrnila. Iz sporne pogodbe namreč niti ne izhaja, da bi bila dolžna družba B. d.d. te zneske (že zapadle in vse bodoče) toženi stranki sploh kdaj povrniti. Ob dejstvu izostanka takšnega pogodbenega določila, se tožnikove navedbe o nekakšnih ustnih zagotovilih, da bo ta znesek v neznani dejanski višini nekoč toženi stranki povrnjen, izkažejo za popolnoma neprepričljive in v podpis sporne pogodbe ne bi mogle prepričati prav nobenega razumnega, kaj šele skrbnega poslovodje, še posebej, če bi bilo podjetje, ki ga vodi, tudi samo v slabi finančni situaciji. Tožnik se tudi ne more razbremeniti odgovornosti z navedbami, da so podpis takšne pogodbe o njega zahtevali drugi. Tožnik je bil direktor tožene stranke in kot takšen odgovoren za njeno poslovanje.

Navedbe tožene stranke, da je tožnik sklenil to pogodbo z namenom izčrpavanja tožene stranke, se tako nikakor ne izkažejo za pavšalne (ali neprepričljive), kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč so nasprotno nadvse logične. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil E.E. edini družbenik družbe K. d.o.o., ki je bila večinski lastnik B. d.d., to pa je bilo 100 % lastnik tožene stranke. Pri vseh družbah se pojavlja E.E., enkrat kot direktor (K. d.o.o.) drugič kot član oz. predsednik nadzornega sveta (npr. pri toženi stranki), ki je imel, kot izhaja iz izpovedb vseh zaslišanih, tudi pri toženi stranki odločilen (posreden) vpliv na poslovanje. Tudi v okviru funkcije predsednika nadzornega sveta je imel več kot očitno odločilno besedo pri imenovanju in odpoklicu direktorjev tožene stranke, ti pa so se pri toženi stranki menjavali večkrat, kot je to sicer v poslovnem svetu običajno. Upoštevajoč dejstvo, da so vse tri navedene družbe lastniško in upravljalsko povezane, takšen konflikt interesov še toliko bolj kaže na morebitne zlorabe pri poslovanju in finančno izčrpavanje tožene stranke oz. na obstoj suma, da je pri teh poslih prišlo do nepravilnosti oziroma nepoštenosti, s tem pa do oškodovanja tožene stranke, pri katerem je tožnik sodeloval. V tem smislu se izkažejo za utemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da samo dejstvo, da sta bili tožena stranka in družba B. d.d. poslovno prepleteni in da sta imeli skupne službe, še ne pomeni, da bi stečaj družbe B. d.d. onemogočil poslovanje tožene stranke. Tožena stranka pravilno izpostavlja, da je družba B. d.d. v stečaju že od junija 2013, kar po eni strani pomeni, da sporna pogodba ni rešila podjetja B. d.d. pred stečajem, po drugi strani pa, da obe podjetji vendarle nista bili tako soodvisni (kot je to zatrjeval tožnik), da tožena stranka brez B. d.d. ne bi mogla "preživeti" (oz. bi ji nastala znatna škoda) in kar naj bi bil razlog za podpis sporne pogodbe. Tožena stranka pravilno izpostavlja tudi, da izpovedba priče D.D. ni poudarjala pravilnosti ravnanja tožnika, ampak kvečjemu obratno. Slednja je namreč izrecno pojasnila, da je tožnika opozorila, da bo s podpisom pogodbe prevzel tudi bodoče obveznosti B. do odvetniške družbe kot porok in plačnik, ter da ima tožena stranka prav zaradi sporne pogodbe blokirane račune in vpisane zastavne pravice.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno zaradi bistvene kršitve določb postopka ter preuranjene oziroma pomanjkljive dokazne ocene na podlagi 354. in 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se ob odpravi procesne pomanjkljivosti relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi utemeljenosti odpovednega razloga, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razjasniti dejstva oziroma okoliščine v smeri, ki jo je tekom te obrazložitve nakazalo pritožbeno sodišče, nato pa bo ponovno presodilo tako utemeljenost tožnikovega zahtevka kot utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke ter odločilo o pravdnih stroških, nastalih pravdnima strankama tako v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).