Jedro

Tožena stranka je s tem, ko tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjasni o podatku, ki ga je dobila iz evidence motornih vozil, to je, da je tožeča stranka lastnica osebnega vozila, bistveno kršila pravila upravnega postopka. Če namreč drži tožbena trditev, da je bilo navedeno vozilo že januarja 2014 dano v razrez, potem so navedbe tožeče stranke v prošnji za dodelitev BPP (da ni lastnica osebnega vozila) točne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 105/2014 z dne 18. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR-a z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Služba za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči (točka I. izreka) in v točki II. izreka odločila, da tožeča stranka nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 5. 2. 2014 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za stroške izvedenca v postopku zaradi plačila odškodnine, opr. št. P 298/2011. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tožeča stranka v rubriki "ali ste lastnik osebnega vozila" obkrožila "NE". Z vpogledom v evidenco motornih vozil pa je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka lastnik osebnega vozila Renault Clio 1.2 RN, leto izdelave 1997, ki je odjavljeno iz prometa.

Iz povedanega sledi, da je tožeča stranka v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, zato je bilo v skladu s petim odstavkom 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odločeno kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da lastništva osebnega avtomobila Renault Clio 1.2 RK, leto izdelave 1997, v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 5. 2. 2014 ni navedla, ker takrat ni več obstajalo saj je bilo že v mesecu januarju 2014 dano v razrez oziroma popolno uničenje. Zato bi morala tožena stranka ravnati skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki med drugim določajo, da mora upravni organ stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (9. člen ZUP). Tožena stranka pa je ni seznanila z ugotovitvami, ki izhajajo iz podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti, prav tako ji ni dala možnost da se o ugotovitvah izjasni ter predloži nasprotne dokaze. V posledici vsega povedanega je tožena stranka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ter zato zavrnila njeno vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je sicer pravilno uporabila določbo drugega odstavka 20. člena ZBPP in premoženjsko stanje tožeče stranke in njenih družinskih članov ugotavljala tudi po uradni dolžnosti iz uradnih evidenc državnih organov. Iz evidence motornih vozil izhaja, da je tožeča stranka lastnik osebnega vozila Renault Clio 1.2 RN, leto izdelave 1997, ki je odjavljeno iz prometa. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe pa nesporno izhaja, da tožeči stranki ni dala možnost, da se izjasni skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (9. in 146. člen) o podatku, ki ga je dobila iz evidence motornih vozil. Če namreč drži trditev tožeče stranke v tožbi, da je bilo že januarja 2014 navedeno vozilo uničeno, potem so navedbe tožeče stranke v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (da ni lastnica osebnega vozila) točne. Navedene trditve bo seveda tožeča stranka morala izkazati z ustreznimi listinskimi dokazi, saj iz tožbi priloženega prometnega dovoljenja izhaja le, da je bilo vozilo dne 24. 1. 2012 odjavljeno za razrez ne pa tudi ali je bilo dejansko uničeno.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbi, skladno z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožeči stranki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožečo stranko v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 285,00 EUR-ov z DDV.