Jedro

Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu razveljavi sodba ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku v roku 8 dni za čas od 1. 8. 2018 do 31. 8. 2018 obračuna razliko v plači med osnovno plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda ter mu po odvodu davka in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2018 do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 obračunati razliko v plači med plačo 25. plačnega razreda in pripadajočo osnovno plačo 32. plačnega razreda, od teh zneskov odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.190,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpovedal pravici do razlike v plači za opravljeno delo na podlagi prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje glede okoliščin sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni izvedlo nobenega dokaza. Protispisni so zaključki sodišča prve stopnje, da se je zavedal, da se s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi odpoveduje zahtevkom za nazaj in da se je zapadlim zahtevkom odpovedal v zameno za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da toženka podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je pripravila sama, ni pogojevala z odpovedjo denarnim zahtevkom za nazaj. Ker je toženki zaupal, je pogodbo le na hitro preletel, šele v letu 2019 pa je bil s strani sindikata opozorjen na sporno določilo. Navaja, da je v izpovedi iskreno obrazložil okoliščine sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo verjeti. Ker nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena na podlagi 49. člena ZDR-1, določila iz 13. člena ni mogoče šteti za dogovor o odpovedi pravicam po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove prenehala veljati. S sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 191/2018) uveljavlja, da se s toženko ni nikoli pogovarjal o tem, katerim zahtevkom iz delovnega razmerja se odpoveduje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je dogovor o odpovedi pravicam jasen in nedvoumen, poleg tega je po sodni praksi pritožbenega sodišča (Pdp 1230/2010) nična izjava, s katero se delavec odpove pravici do plače. Tudi v sodbi Pdp 243/2017 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se delavec kot šibkejša stranka do višine zakonskega minimuma ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika nasprotuje njegovim pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožnika je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

6. Pritožbeno sodišče je o utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje že odločilo. S sodbo Pdp 316/2021 z dne 14. 9. 2021 je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo razliko za mesec avgust 2018, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odločitvi je upoštevalo, da se je na podlagi stališč Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-63/03-19 z dne 27. 1. 20051 v sodni praksi res uveljavilo stališče, da se delavec kot šibkejša stranka ne more nikoli odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam,2 vendar pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, poudarilo, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, tako da je ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. To stališče se je posledično uveljavilo tudi v novejši sodni praksi pritožbenega sodišča (glej npr. zadeve Pdp 160/2020 z dne 5. 6. 2020, Pdp 23/2020 z dne 4. 6. 2020, Pdp 150/2020 z dne 22. 5. 2020 in druge). Zoper odločitev je tožnik na Vrhovno sodišče RS vložil predlog za dopustitev revizije glede sedmih vprašanj, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Predlog je bil s sklepom VIII DoR 205/2021 z dne 6. 12. 2021 kot neutemeljen zavrnjen. Tožnik je vložil ustavno pritožbo, s katero je izpodbijal odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča in zatrjeval kršitve človekovih pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave. Ustavno sodišče RS je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in z odločbo št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 316/2021 z dne 14. 9. 2021 ter jo vrnilo v novo sojenje. Sklicevalo se je na odločitev št. Up-150/22 z dne 1. 2. 2024, v kateri je poudarilo, da "upoštevaje posebno naravo delovnega prava, pri katerem gre praviloma za razmerje neprirejenih strank, v katerem je ekonomsko in pravno močnejši delodajalec, ki lahko s pozicije (pre)moči določa pogoje zaposlitve in njenega prenehanja, je bistvena ureditev pravic delavcev s kogentnimi zakonskimi določbami, od katerih niti delodajalec niti delavec ne moreta odstopiti", pri tem ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki delavcu v času trajanja delovnega razmerja pripadajo. Ugotovilo je, da izpodbijano stališče sodišč, ki v tem obdobju uvaja razlikovanje med dopustnostjo odpovedi še nezapadlim ali že zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja, pomeni različno obravnavo delavcev v enakih položajih, zato je sodba v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7. Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka odstavka 165. člena ZPP.

1 Zadeva se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. 2 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 1230/2010 in Pdp 243/2017, na kateri se v pritožbi izrecno sklicuje tožnik.