Jedro

Načelo formalne legalitete ne velja le za (tujo) sodbo, temveč tudi za potrditev sodbe kot evropski nalog za izvršbo.

Uredba ne zahteva, da bi moral upnik prilagati predlogu za izvršbo prevod sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka). Sklenilo je, da dolžnik sam trpi stroške ugovornega postopka (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sklepa povrniti upniku 373,32 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da izvršilni postopek temelji na evropskem nalogu za izvršbo, ki ga je 21. 1. 2022 izdalo sodišče v Trebičih, Češka Republika, ta pa je bil izdan na podlagi sodbe, ki jo je 11. 8. 2021 prav tako izdalo sodišče v Trebičih, Češka Republika. Ker sodba, ki je potrjena kot evropski nalog za izvršbo, predstavlja izvršilni naslov, tudi sodba češkega sodišča z dne 11. 8. 2021 predstavlja izvršilni naslov, na katerega je izvršilno sodišče vezano po načelu formalne legalitete.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da ne gre za nesporni zahtevek v skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: Uredba). Noben od pogojev po členu 3 Uredbe ni izpolnjen. Dolžnik ni bil seznanjen s tekom postopka v tuji državi, nanj ni mogel pristopiti ali se odzvati na pisanja. Slovenski jezik je jezik EU in tuje sodišče bi moralo dolžniku vročati pisanja v slovenskem jeziku. Dolžnik ni mogel razumeti kakšno pisanje mu je bilo posredovano, kdo ga pošilja in kaj pomeni, kaj šele kakšne so njegove pravice in obveznosti. Upnik bi moral pred sodiščem v Sloveniji pridobiti potrdilo o izvršljivosti tuje sodbe, kar ni storil. Slovensko sodišče ne more potrditi tujega izvršilnega naslova in upoštevati potrdila o izvršljivosti, ki ga je izdalo tuje sodišče brez, da bi tuja sodna odločba in tuje potrdilo o izvršljivosti bilo predhodno prevedeno v slovenski jezik.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je sodba postala pravnomočna, saj je bila dolžniku vročena, imel je možnost vložitve pravnega sredstva. Uredba ne določa, da je potrebno pred organom države članice izvršbe predložiti prevod sodbe v jezik države članice izvršbe, ampak določa le, da mora upnik predložiti izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz istovetnosti, kar je storil. Češka sodba, ki je potrjena kot evropski nalog za izvršbo, predstavlja izvršilni naslov, na katerega je izvršilno sodišče vezano po načelu formalne legalitete.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo obravnavane, dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da so mu bila odvzeta pravna jamstva za zaščito pravic in interesov, da je kršilo (skupaj s tujim sodiščem) 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in pravico do poštenega sojenja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvršilni postopek temelji na evropskem nalogu za izvršbo, ki ga je 21. 1. 2022 izdalo sodišče v Trebičih, Češka Republika, ta pa je bil izdan na podlagi sodbe, ki jo je 11. 8. 2021 prav tako izdalo sodišče v Trebičih, Češka Republika (8. točka obrazložitve sklepa). Ugotovitve pritožbeno niso sporne.

7. Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi moral upnik pred sodiščem v Sloveniji pridobiti potrdilo o izvršljivosti tuje sodbe, kar ni storil in da slovensko sodišče ne more potrditi tujega izvršilnega naslova. Sodišče prve stopnje ni potrjevalo sodbe slovenskega sodišča kot evropski nalog za izvršbo, temveč je izvrševalo sodbo tujega sodišča, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov (8. točka obrazložitve sklepa). V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ se primeru, če zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali [...], Uredba 805/2004/ES, […] določa, da se odločba ali poravnava tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter javna listina tujega upravnega in drugega organa izvrši brez postopka priznanja in izvršitve, sme izvršitev odločbe ali poravnave tujega sodišča, tujega upravnega in drugega organa ter izvršitev javne listine tujega upravnega in drugega organa dovoliti in opraviti v Republiki Sloveniji, če odločba, poravnava ali javna listina izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo [...], Uredbo 805/2004/ES, […]. Drugi odstavek člena 20 Uredbe določa, da sodba, potrjena kot evropski nalog za izvršbo, se izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici izvršbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da sodba češkega sodišča, potrjena kot evropski nalog za izvršbo, predstavlja izvršilni naslov, nanj pa je izvršilno sodišče vezano po načelu formalne legalitete skladno s 17. členom ZIZ ter da ne sme preverjati po vsebini sodbe češkega sodišča (8. točka obrazložitve sklepa).

8. Načelo formalne legalitete ne velja le za (tujo) sodbo, temveč tudi za potrditev sodbe kot evropski nalog za izvršbo. V skladu z drugim odstavkom člena 21 Uredbe se pod nobenim pogojem sodba ali njena potrditev kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvršbe ne sme preverjati glede vsebine. Vse pomanjkljivosti v zvezi z izdajo potrdila sme dolžnik uveljavljati le pred sodiščem izvora, ki je potrdilo izdalo.1 V tem primeru na Češkem. Zato so neupoštevne in neutemeljene pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru ne gre za nesporni zahtevek, da dolžnik s tekom postopka v tuji državi ni bil seznanjen, da nanj ni mogel pristopiti ali se odzvati na pisanja, da bi mu moralo tuje sodišče vročati pisanja v slovenskem jeziku, da ni mogel razumeti kakšno pisanje mu je bilo posredovano, kdo ga pošilja in kaj pomeni, kaj šele kakšne so njegove pravice in obveznosti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da slovensko sodišče ne more upoštevati potrdila o izvršljivosti, ki ga je izdalo tuje sodišče brez da bi tuja odločba in tuje potrdilo o izvršljivosti bilo predhodno prevedeno v slovenski jezik. Upnik je predlogu priložil potrdilo o Evropskem nalogu za izvršbo – sodba sodišča v Trebičih z dne 21. 1. 2022 v slovenskem jeziku. Sodbo je sicer res priložil v dveh tujih jezikih (češkem in angleškem), vendar drugi odstavek člena 20 Uredbe določa, da se od upnika zahteva, da pristojnim organom države članice izvršbe, pristojnim za izvršbo, predloži: (a) izvod sodbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njene pristnosti; in (b) izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za dokaz njegove pristnosti; in (c) po potrebi prepis evropskega naloga za izvršbo ali njegov prevod v uradni jezik države članice izvršbe, ali, če obstaja več uradnih jezikov v tej državi članici, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov sodnega postopka kraja, kjer se zahteva izvršba, v skladu z zakonodajo te države članice, ali v drugi jezik, ki ga je država članica izvršbe označila za sprejemljivega. Vsaka država članica lahko navede uradni jezik ali uradne jezike institucij Evropske skupnosti, drugačne od njenega lastnega, ki ga/jih lahko sprejme za izpolnitev potrdila. Prevod overi oseba, ki je za to usposobljena v eni od držav članic. Uredba ne zahteva, da bi moral upnik prilagati predlogu za izvršbo prevod sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor dolžnika.

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Upnikovi stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pravno sredstvo 500 točk po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 10 točk izdatkov za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV. Ni pa priznalo sodne takse, ker se ta za odgovor na pritožbo ne terja. Skupaj znašajo upnikovi stroški 373,32 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. 1 Sklep VSL II Ip 1232/2019.