Jedro

O pravnomočno zavrnjenem rentnem zahtevku ni mogoče ponovno odločati, če se opira na isto dejansko in pravno podlago kot zavrnjeni zahtevek. Kapitaliziranje rentnega zahtevka ne predstavlja spremembe oz. nove tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in tožniku za pretrpljeno negmotno škodo prisodilo odškodnino v znesku 2.377.802,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.5.1992 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožnika, v celoti pa pritožbo tožene stranke, zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Smiselno uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo vlaga zoper pravnomočno sodbo "zlasti v tistem delu", s katerim je bil zavrnjen zahtevek za "upravičeno trajno rento poleg ostalih pripadajočih zneskov zahtevanih po specifikaciji". V reviziji trdi, da mu kot invalidu s trajnimi posledicami renta gre, in da utemeljenost tega zahtevka izhaja iz ustrezne zdravstvene dokumentacije. Sodišče druge stopnje mu je že prisodilo rento s sodbo št. P 111/91, vendar prvostopno sodišče temu ni sledilo. Zato predlaga, da vrhovno sodišče zadevo skrbno prouči ter tožniku prisodi ustrezno rento, kot to izhaja iz specifikacije z dne 23.4.1992. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je sicer v reviziji navedel, da jo vlaga zoper zavrnilni del sodbe, obrazložil pa jo je le glede rentnega zahtevka. Zato je vrhovno sodišče revizijo zoper odločitev o negmotni škodi obravnavalo kot neobrazloženo. Izpodbijano sodbo je preizkusilo le v obsegu, ki ga sodišču nalaga 386. člen zakona o pravdnem postopku (ZPP). Preizkusilo je torej, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ali ni bila morda storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je odškodnino za tožnikovo negmotno škodo zvišalo, pravilno uporabilo materialno pravo. Odmera odškodnine v skupnem znesku 4.800.000,00 SIT je glede na merila, določena v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih, ustrezna odmena za škodo, ki mu je nastala in ki jo bo trpel tudi v bodoče. Pravilno pa je tudi ravnalo, ko je od odmerjene odškodnine odštelo že plačano in valorizirano akontacijo. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da ni bila storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizija torej v tem delu ni utemeljena.

Enako pa velja tudi za obrazloženi del revizije. Tožnik predvsem napačno trdi, da mu je bila na pritožbeni stopnji renta že prisojena. S prvostopno sodbo, na katero opira svojo trditev, je bil rentni zahtevek zavrnjen. Ta sodba je bila s sodbo višjega sodišča z dne 11.3.1992, opr. št. II Cp 1707/91 potrjena in tako postala pravnomočna. Na str. 3 je pritožbeno sodišče navedlo naslednje: "Glede na to, da je prvostopno sodišče po izvedbi ustreznih dokazov ugotovilo, da tožnik kot invalid III. kategorije prejema ustrezno nadomestilo zaradi zmanjšanja osebnega dohodka in da torej na dohodku zaradi posledic poškodb ni v ničemer prikrajšan, je njegov zadevni zahtevek tudi utemeljeno zavrnilo." Sodišče prve stopnje je zato v ponovnem postopku lahko odločalo le še o nepremoženjski škodi, glede katere je bila prvostopna sodba razveljavljena. Samo to (novo) odločitev je nato lahko presojalo pritožbeno sodišče v ponovnem pritožbenem postopku. Na str. 4 svoje sodbe (ki je predmet sedanjega revizijskega preizkusa) je zato pravilno ugotovilo, da prvostopno sodišče o pravnomočno zavrnjenem rentnem zahtevku ni moglo ponovno odločati. S tem ni zmotno uporabilo materialnega prava in tudi ni kršilo nobene določbe ZPP. Če bi ravnalo drugače, bi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče zaradi jasnosti le še poudarja, da pravnomočna odločitev o rentnem zahtevku zajema le obdobje do sojenja na prvi stopnji dne 3.10.1991, ki je zajeto v sodbi opr. št. P 111/91. Odločitev torej temelji na razmerah v tistem času. In le pri tem zahtevku tožnik še vedno vztraja (že zavrnjeni zahtevek je dne 23.4.1992 le kapitaliziral).

Glede na vse navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).