Jedro

Prekoračitev danih pooblastil je hkrati zloraba teh pooblastil, katerega znak je tudi ugotovitev storilčevega namena. Če sodišče tega znaka disciplinske kršitve ne bi ugotovilo, ne bi imelo zakonite podlage za presojo, da je tožnica storila očitano ji disciplinsko kršitev, opredeljeno kot prekoračitev pooblastil in tožničine odgovornosti zanjo.

Če je neka okoliščina (subjektivne ali objektivne narave) določena kot konstitutivni element disciplinske kršitve, je ni mogoče šteti kot olajševalno ali obteževalno okoliščino pri odmeri sankcije.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo sklep disciplinske komisije z dne 19.5.1993, potrjen s sklepom Komisije za ugovore tožene stranke z dne 16.6.1993 tako, da je tožnici za ugotovljeno hujšo kršitev delovne obveznosti prekoračitve pooblastil po 12. alinei 9. člena Pravilnika o delovnih razmerjih in disciplinski odgovornosti sicer vzdržalo v veljavi izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta. Ugotovilo je, da so bili za pogojno odložitev izvršitve ukrepa izpolnjeni pogoji iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). V posledici te odločitve je toženo stranko zavezalo k plačilu tistega osebnega dohodka in povrnitve prispevkov iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja tožnici za čas od junija 1993 do 2.4.1995, ko se je zaposlila drugje (3. točka izreka). Tožena stranka je na podlagi 4. točke izreka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 203.993,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (5. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da so v sodbi navedeni razlogi v nasprotju z vsebino listin in zaslišanji prič. Ugotovitev obstoja olajševalnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo kot odločilne za pogojno odložitev tožnici izrečenega ukrepa, nima dokazne podlage. Razlogi, ki jih navaja sodišče glede zmote tožnice, da je bila dolžna izvrševati navodila nadrejene delavke, in o njenem prepričanju, da so storni v korist tožene stranke in da je posledice nedopustnega ravnanja pripisati N. (ki si je denar prilastila), ne pa tožnici, so si med seboj v nasprotju, nasprotujejo pa tudi izpovedbam prič. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Revizijske trditve, da je sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj olajševalnih okoliščin (subjektivni odnos tožnice do kršitve, njeno zmoto in nepovzročitev materialne škode) v nasprotju z izvedenimi dokazi, predstavljajo očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča je navedeni očitek utemeljen.

Že prvostopno sodišče in sodišče druge stopnje, ki je v celoti soglašalo z njegovimi ugotovitvami, sta presodili, da ravnanje tožnice, ki ni imela pooblastila, da storno opravi na drugačen način, kot je predpisan z navodili tožene stranke pomeni prekoračitev danih ji pooblastil prodajalke (in blagajničarke). Ker jo je spoznalo za odgovorno disciplinske kršitve iz 12. alinee 9. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, je očitno, da je v njenem ravnanju kot element te disciplinske kršitve ugotovilo namen, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Kajti prekoračitev danih pooblastil je hkrati zloraba teh pooblastil, katerega znak je tudi ugotovitev storilčevega namena. Če sodišče tega znaka disciplinske kršitve ne bi ugotovilo, ne bi imelo zakonite podlage za presojo, da je tožnica storila očitano ji disciplinsko kršitev, opredeljeno kot prekoračitev pooblastil - in tožničine odgovornosti zanjo (54. člen ZTPDR). Ker je namen protipravne pridobitve premoženjske koristi sodišče v obravnavani zadevi upoštevalo kot element te disciplinske kršitve - saj je ugotovilo tožničino odgovornost zanjo - ni imelo podlage, da ga upošteva tudi kot olajševalno okoliščino. Obstoj vseh znakov disciplinske kršitve je pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Če ti znaki (objektivni in subjektivni) niso podani, izrek disciplinskega ukrepa nima zakonite podlage. V takem primeru pa je tudi uporaba inštituta pogojne odložitve brezpredmetna. Če je neka okoliščina (subjektivne ali objektivne narave) določena kot konstitutivni element disciplinske kršitve, je ni mogoče šteti kot olajševalno ali obteževalno okoliščino pri odmeri sankcije. Zato so razlogi sodišča, ki je tožnico spoznalo za odgovorno disciplinske kršitve prekoračitve pooblastil - torej dejanja, katerega konstitutivni znak je prav namen storilca - in hkrati neobstoja tega namena pri vrednotenju olajševalnih okoliščin, sami s seboj v nasprotju.

V nasprotju pa so tudi z izpovedbo tožnice same na list. št. 43, da je nasprotno navodilom o blagajniškem poslovanju na registrski blagajni vpisovala storno v višini gotovine - glede na dosežen dnevni promet - ki jo je vzela iz blagajne in izročala N.. V ravnanju tožnice, ki je vedela, da denar ne bo odveden na žiro račun tožene stranke, ampak je s tem pomagala A. N., da si je prisvojila - po podatkih iz kazenskega spisa I Kp 349/95 - v posameznih mesecih leta 1992 in v januarju 1993 skupno 2.920.403,00 SIT (ki ga je uporabila za večje nakupe premičnin in nepremičnin - dvosobnega stanovanja, poslovnih prostorov, za gradnjo stanovanjske hiše) - podani vsi znaki disciplinske kršitve prekoračitve pooblastil. Tožnica je s tem, ko je pri delu zaupani ji denar z lažnim prikazovanjem storna prenesla namesto v centralno blagajno tožene stranke na nadrejeno delavko, ustvarila možnost, da je slednja pridobila protipravno premoženjsko korist. Posledica njenega protipredpisnega ravnanja je bila premoženjska škoda, ki je nastala toženi stranki. Zaključek obeh sodišč, da si je stornirane zneske prisvojila N. in ne tožnica, ne vpliva na njeno disciplinsko odgovornost. Že s tem, ko ni izpolnjevala svojih dolžnosti prodajalke in blagajničarke tako, kot je bilo določeno z navodili tožene stranke, in je neupravičeno na blagajni odtipkavala storno zneske, katere je izročala N. (list. št. 43), je to storila z namenom okoriščanja oziroma oškodovanja delodajalca. Sklicevanje tožnice na drugačna navodila N. kot nadrejene delavke, ki ga je sodišče upoštevalo kot olajševalno okoliščino, ne more biti podlaga za omilitev izrečene disciplinske sankcije kot je zmotno presodilo sodišče. Ker je tožnica vedela, da je storniranje zneskov na način, kot ji je bil v disciplinskem postopku dokazan, prepovedano, drugačna navodila N., ki naj bi jih tožnica upoštevala, ne pomenijo njene zmote. V zmoti (pravna zmota) bi bila lahko samo v primeru, če iz opravičenih razlogov ne bi vedela, da je tako dejanje prepovedano oziroma, če se ne bi zavedala protipravnosti takega ravnanja oziroma bi zmotno mislila, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane (dejanska zmota). Takšni opravičeni razlogi oziroma okoliščine v obravnavanem primeru niso nastopili. V primeru, da bi resnično obstajali pa bi predstavljali razloge za oprostitev njene disciplinske odgovornosti.

Sklicevanje tožnice na uporabo storniranih zneskov za nakup blaga, ki naj bi se pri toženi stranki prodajalo na "črno" (list. št. 43), ne more biti upoštevno, saj ima tako ravnanje vse bistvene znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe (143. člen KZ). Sicer pa se, kot izhaja iz njene izpovedbe na list. št. 43, na oddelku pozamentrije, kjer je delala tožnica, s takšno neupravičeno trgovino niso ukvarjali.

Že v sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je nekritično povzelo sodišče druge stopnje, so razlogi za sprejeto odločitev sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom, nasprotujejo pa tudi vsebini listin in zapisniku o izpovedbah v postopku. Ugotovljene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki so bile storjene že pri odločanju na prvi stopnji, bi v zvezi s pritožbenimi razlogi, kot tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po 2. odstavku 365. člena ZPP, moralo upoštevati sodišče druge stopnje.

Že v pritožbi se je tožena stranka sklicevala na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče ni ugotovilo, čeprav so bili razlogi prvostopne sodbe v nasprotju sami s seboj oziroma z izvedenimi dokazi. Zato bi moralo sodišče druge stopnje to upoštevati in izpodbijano sodbo razveljaviti po 1. odstavku 369. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je kršilo to določbo v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP, prav tako pa tudi določbo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih, povzeti iz prvostopne sodbe, so tudi v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča nejasni in v nasprotju sami s seboj.

Ker je bila že v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 394. člena ZPP ugodilo reviziji, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.