Jedro

ZDSS-1 v šestem odstavku 41. člena določa, da je v sporih o prenehanju delovnega razmerja rok za pritožbo 15 dni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri oblikovanju pravnega pouka v sodbi. Pritožbo tožnice je pravilno zavrglo, ker je bila vložena po poteku tega roka. Nepravilna je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, saj slednji ni bil podlaga za odločitev.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo 15-dnevnega roka za pritožbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju po učinkovitejšem sodnem varstvu pravic iz delovnega razmerja, zato je s tega vidika ta ukrep dopusten. Omenjeni rok predstavlja sorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, je nujen, primeren in tudi sorazmeren v ožjem smislu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo pritožbo tožnice, vloženo dne 24. 3. 2023. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi kršitve njenih ustavnih in konvencijskih pravic. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, po katerem je rok za pritožbo 30 dni. S tem, ko je bil tožnici v vsebinsko zahtevnem delovnem sporu podeljen prekratek rok (le 15 dni), tožnica ni imela dovolj časa za proučitev zadeve in pripravo kakovostne pritožbe. Do sprejetja novele ZPP-E je zakon določal rok 15 dni za pritožbo. Tako teorija kot sodna praksa, pa tudi zakonodajalec, so se izrekli, da je takšen rok prekratek, zaradi česar je bil slednji podaljšan na 30 dni. Zakonodajalec ni podal nobene vsebinske utemeljitve, zakaj naj bi bil kratek 15-dnevni rok za pritožbo v delovnih in socialnih sporih primeren, niti ni navedel, zakaj naj bi se pritožbeni rok za delovne in socialne spore razlikoval od siceršnjega splošnega 30-dnevnega roka za pritožbo. Pritožnica meni, da sta si določba 333. člena ZPP in določba 6. točke 41. člena ZDSS-1 v nasprotju, oziroma je citirana določba ZDSS-1 v nasprotju z Ustavo RS. Pravna teorija in sodna praksa sta se že večkrat izrekli, da delovni spori niso nujni, zato nujnost zadeve ne more biti razlog za postavitev krajšega pritožbenega roka. Zakonodajalec s tem različno ureja položaj posameznikov oziroma strank v civilnih in delovnih sporih brez razumnega in stvarnega razloga ter s tem krši 22. člen Ustave RS. Ta poseg tudi ne prestane testa (ožje) sorazmernosti, zato krši 23. člen Ustave RS. Z določitvijo krajšega roka od splošno predvidenega pritožbenega roka v sodnih postopkih je kršen tudi 25. člen Ustave RS, saj tako kratek rok posega v pravico stranke do kakovostno opravljenega procesnega dejanja. Pospešitev tako pomembnih sporov ne more biti glavna prioriteta kakovostnega pravnega reda države in njene koristi ne morejo pretehtati škode, ki zaradi take ureditve lahko nastane posameznikom. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma sproži presojo ustavnosti sporne določbe ZDSS-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Niso zagrešene niti v pritožbi očitane kršitve postopka niti druge uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo glede na 366. člen ZPP.

5. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje odločalo v sporu o prenehanju delovnega razmerja, za katerega veljajo specialne določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-11). Določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se upoštevaje določbo 19. člena ZDSS-1 uporabljajo le, če ni v tem zakonu določeno drugače. ZDSS-1 v šestem odstavku 41. člena določa, da je v sporih o prenehanju delovnega razmerja rok za pritožbo 15 dni, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri oblikovanju pravnega pouka v sodbi. Pritožbo tožnice je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo, ker je bila vložena po poteku roka iz šestega odstavka 41. člena ZDSS-1. Nepravilna je zato pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju s 333. členom ZPP, saj slednji ni bil podlaga za odločitev.

6. Pritožbeno ni sporno, da je tožnica pritožbo vložila po poteku roka iz šestega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnica kot sporno izpostavlja samo ureditev v citirani določbi ZDSS-1 in trdi, da je slednja neustavna.

7. Eno izmed temeljnih načel v postopku v delovnih in socialnih sporih je načelo pospešitve postopka, ki ga je zakonodajalec uzakonil s tem, ko je v 20. členu ZDSS-1 določil, da je v postopku v delovnih in socialnih sporih treba postopati hitro. Z vidika sodobnega prava2 gre pri načelu pospešitve postopka nedvomno za instrument, ki naj zagotovi prav spoštovanje določbe prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki opredeljuje pravico do sojenja v razumnem roku. Določba 20. člena ZDSS-1 je sicer deklaratornega značaja, kljub temu pa je ni mogoče šteti za zgolj programsko načelo, ki bi veljajo predvsem za zakonodajalca pri oblikovanju postopkovnih določb, temveč gre za napotilo vsem uporabnikom zakona, torej sodišču in strankam v vsakokratnem delovnem in socialnem sporu. Tudi ni nepomembna, ker je v okviru drugih zakonskih procesnih določb v ZDSS-1 dejansko podana pravna podlaga za relativno hitro postopanje tako sodišča, kot strank. Slednje se odraža tudi v posebni procesni ureditvi sporov, ki se nanašajo na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja (41. člen ZDSS-1). Posebnosti se med drugim nanašajo na rok za odgovor na tožbo, rok za opravo prvega naroka za glavno obravnavo, spremembo tožbe in stroške postopka. Ob splošnih določbah o hitrosti postopka (20. člen ZDSS-1) je za te spore v prvem odstavku 41. člena ZDSS-1 z določitvijo njihovega prednostnega reševanja, hitrost postopka še posebej poudarjena, kar je razumljivo, saj gre v primeru delovnega razmerja za razmerje trajne narave, ki delavcu zagotavlja osnovno socialno varnost. Glede na naravo delovnih (pa tudi socialnih) sporov, v katerih so poudarjeni tudi javnopravni elementi (kot je npr. plačilo davkov in prispevkov), se je v teh sporih pokazala očitna potreba po delnem odmiku od ureditve v ZPP. Težnja po zagotovitvi čim bolj tekočega sodnega varstva oziroma težnja po pospešitvi postopka v delovnih in socialnih sporih je bila pravzaprav tudi najpomembnejše izhodišče pri pripravi in sprejetju ZDSS-1.3

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z določitvijo 15-dnevnega roka za pritožbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja zakonodajalec sledil ustavno dopustnemu cilju po učinkovitejšem sodnem varstvu pravic iz delovnega razmerja, zato je s tega vidika ta ukrep dopusten.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je 15-dnevni rok za pritožbo v teh sporih prekratek in zato v neskladju s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravico do poštenega sojenja po EKČP. Prekratek rok za pritožbo bi bil lahko eventualno sporen z vidika pravice do izjave in ne z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnici je bila z možnostjo vložitve pritožbe zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje pravica do pravnega sredstva zagotovljena. Je pa z vidika pravice do izjave, varovane v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pomembno, da pritožbeni rok ni pretirano kratek, saj bi se sicer izenačil z odvzemom te pravice. Na eni strani je tako treba upoštevati, da stranka zaradi kratkega roka v pritožbi morda ne bo mogla izpostaviti vseh, po njenem mnenju, za presojo odločilnih dejstev ter podati svojih pravnih naziranj. Na drugi strani tehtnice je korist, ki izhaja iz krajšega roka za pritožbo in ki je v interesu jasnosti in čim prejšnji gotovosti v medsebojnih (delovnih) razmerjih in učinkovitosti sodnega varstva.

10. Pri presoji o primernem ravnotežju med koristmi cilja in težo obravnavanega posega je pritožbeno sodišče upoštevalo, da so stranke po končanem postopku pred sodiščem prve stopnje vsekakor v celoti seznanjene z vsem spisovnim gradivom, ki je nato podlaga izpodbijane sodbe. Prav tako jim ne morejo biti neznana v sodbi sprejeta materialnopravna stališča, saj tudi ta običajno izpostavi že nasprotna stranka v postopku. Tako po oceni pritožbenega sodišča 15-dnevni pritožbeni rok vsekakor omogoča zadosti časa za analizo in pripravo pritožbenih argumentov, ni prekratek za učinkovito uresničitev pravice do izjave in tudi ne predstavlja unikuma v našem pravnem redu.4 Postopek je zaradi krajšega pritožbenega roka od splošnega, 30-dnevnega, kot ga določa 333. člen ZPP, in posledično enako dolgega roka za odgovor na pritožbo vsekakor pospešen, zaradi dolžine tega roka pa možnost kvalitetne pritožbe po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno okrnjena. Ob zahtevani skrbnosti tudi ni pričakovati spregleda posebnega, krajšega pritožbenega roka. Zaradi njihove prednostne obravnave se spori o obstoju in prenehanju praviloma vodijo ločeno od ostalih sporov,5 zato običajno tudi ne prihaja do situacije, ko bi bil v istem postopku za en spor določen 15-dnevni, za drug spor pa 30-dnevni pritožbeni rok. Glede na zahtevnost so spori o obstoju in prenehanju delovnega razmerja primerljivi z ostalimi spori, ki jih obravnava delovno sodišče, vendar je pritožbeno sodišče pri tem upoštevalo, da tudi teorija in vse dosedanje ureditve delovnega procesnega prava, še posebej v teh sporih, poudarjajo načelo pospešitve postopka kot nujen in primeren pogoj za učinkovito sodno varstvo pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Prizadetemu delavcu, kateremu delovno razmerje običajno predstavlja glavni vir dohodka ter socialno varnost mora namreč sodni sistem zagotavljati kar najhitrejše varstvo ogroženih pravic (nujnost posega), to pa je hkrati tudi v interesu delodajalca, ki ga ob dolgotrajnosti postopka bremeni nadomestilo plače za ves čas, ko delavec ne dela. Po daljšem času pa je tudi reintegracija delavca v delovni proces težavnejša.6 Delo in zaposlitev, s tem pa tudi socialna varnost delavcev, so vsekakor dobrine, ki jih mora družba še posebej skrbno varovati. Slednje se utemeljeno izkazuje tudi s posebno procesno ureditvijo omenjenih sporov in torej krajšim pritožbenim rokom (primernost posega) ter posledično implicitno zahtevo po skrbnejšem in časovno učinkovitejšem delu vseh udeležencev tega postopka, izraženo v 20. členu ZDSS-1. Teža posledic ocenjevanega posega je po stališču pritožbenega sodišča proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja. Nenazadnje ni mogoče spregledati dejstva, da bi ob povsem enakih argumentih stranke lahko zatrjevale tudi, da je rok za pritožbo v dolžini 30 dni prav tako prekratek za pripravo kvalitetne pritožbe. Pritožbenega roka z izgovorom učinkovitejšega varstva pravice do izjave seveda ni možno podaljševati v nedogled. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pri presoji ustreznosti dolžine določenega roka z vidika testa sorazmernosti potrebno izhajati predvsem iz vsebine presojanega spora.

11. Dolžina roka je vprašanje primernosti zakonske ureditve in torej spada v prosto polje zakonodajalca. Če se v praksi ugotovi, da je določen rok prekratek za izvedbo nekega procesnega dejanja, ima zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti možnost, da ga ustrezno podaljša. V obravnavanem primeru niti ne gre za to, da bi se pritožbeni rok v teh sporih skrajšal, temveč ga je zakonodajalec s spremembo ZPP-E zgolj izrecno (in očitno z namenom, kot izhaja iz te obrazložitve) ohranil. Iz zakonodajnega gradiva namreč ne izhaja, da bi se v praksi delovnih sodišč izkazalo, da je 15-dnevni pritožbeni rok prekratek.

12. Pritožbeno sodišče nasprotno opaža, da je učinek podaljšanja (splošnega) pritožbenega roka na 30 dni z novelo ZPP-E, zgolj v vsebinsko obsežnejših, ne pa nujno tudi kakovostnejših pritožbenih argumentih. Tako ni mogoče zatrditi, da je 30-dnevni rok v splošnem prispeval k bolj kvalitetnemu uresničevanju pravic strank do izjave, temveč obratno, zaradi pojava obsežnih in nepreglednih pritožb, ki so lahko podane v 30-dnevnem roku, se kvečjemu podaljšuje pritožbeno odločanje, kar dejansko zmanjšuje pravico do učinkovitega sodnega varstva.

13. Glede na zgoraj obrazloženo, omenjeni rok predstavlja sorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, je nujen, primeren in tudi sorazmeren v ožjem smislu. Ob pojasnjenem pa tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da zakonodajalec brez razumnega in stvarnega razloga različno ureja položaj strank v civilnih in delovnih sporih ter s tem krši 22. člen Ustave RS. Stranke v civilnopravnih razmerjih in stranke v delovnopravnih razmerjih niso v enakih pravnih položajih. Za delovnopravna razmerja je namreč značilna izrazita neenakost v moči strank, kot pojasnjeno zgoraj gre za razmerja, od katerih je odvisna socialna varnost delavca kot šibkejše stranke, temu ustrezno pa je zato prilagojena tudi materialnopravna in procesna zakonodaja.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 365. členom ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami 2 Načelo pospešitve postopka sodi sicer med klasična načela pravdnega postopka in temelji na starem pravilu _bis dat, qui cito dat, nil qui munere tardat_ (dvakrat da, kdor hitro da, ničesar ne da, kdor odlaša z odločitvijo). 3 Glej tudi Robnik Ivan, Nova ureditev delovnih in socialnih sodišč ter skupne določbe za postopek v delovnih in socialnih sporih pred sodiščem prve stopnje, Podjetje in delo, št. 2, 2005, str. 299 - 317. 4 Nekateri pritožbeni roki ostajajo 15-dnevni (npr. menični in čekovni spori - 333. člen ZPP, postopki zaradi insolventnosti -127. člen ZFPPIPP), nekateri so še krajši (pravda zaradi motenja posesti - drugi odstavek 428. člena ZPP, spori o sodelovanju delavcev pri upravljanju - tretji odstavek 52. člena ZDSS-1 itd.). 5 V primeru hkratne vložitve tožbe z zahtevkom, ki se nanaša na denarne terjatve, ki niso v neposredni zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja, sodišče običajno postopek razdruži. 6 Glej tudi: Pirnat Tanja, Pritožbena obravnava v praksi, Podjetje in delo, št. 3 - 4, 2007, str. 699 - 708.