Jedro

Pritožbeno sodišče je v sklepu z dne 4. 12. 2020 izrecno poudarilo, da ker pripor zoper obdolženca sedaj teče na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 1. 12. 2020, ni podlage za ponovno odločanje o podaljšanju pripora (po predlogu tožilstva z dne 27. 10. 2020). Taka je namreč tudi praksa Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz sodb IX Ips 10625/2019 z dne 9. 5. 2019, IX Ips 66/2009 z dne 5. 8. 2009 in IX Ips 22460/2015 z dne 11. 5. 2017.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženima D. F. in P. S. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec, tj. do vključno 3. 1. 2021 do 15.42 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica obdolženega S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, odpravo nezakonito podaljšanega pripora in izpustitev obdolženega S. na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Uvodoma v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je podaljšanje pripora zoper obdolženega S. nezakonito, ker temelji na arbitrarnem sklepu o podaljšanju pripora z dne 20. 11. 2020 (za čas do 3. 12. 2020), ki je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 4. 12. 2020, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so taki očitki neutemeljeni. V predmetni zadevi je pripor zoper oba obdolženca bil odrejen s sklepom dežurnega preiskovalnega sodnika z dne 6. 10. 2020, pri čemer pripor zoper oba obdolženca traja od 3. 10. 2020 od 15.42 ure dalje, in lahko traja največ en mesec. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 2. 11. 2020 podaljšalo pripor zoper oba obdolženca iz istih pripornih razlogov. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 19. 11. 2020 pritožbi zagovornice obdolženega S. ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 11. 2020 za obdolženega P. S. razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur od prejema te odločbe znova odloči o predlogu za podaljšanje pripora obdolženemu P. S., pri čemer obdolženec do vročitve odločitve o predlogu za podaljšanje pripora ostaja v priporu. Ugotovilo je namreč, da zagovornici pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora ni bil vročen predlog tožilstva za podaljšanje pripora z dne 27. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 20. 11. 2020 obdolženemu P. S. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec, do dne 3. 12. 2020 do 15.42 ure. Ker tudi pred ponovnim odločanjem o podaljšanju pripora sodišče prve stopnje zagovornici ni vročilo predloga za podaljšanje pripora in ji dalo možnosti, da se izjavi o navedbah v tem predlogu, je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 4. 12. 2020 sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 11. 2020 razveljavilo, vendar pa zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj je pred odločanjem pritožbenega sodišča o pritožbi tožilstvo 24. 11. 2020 vložilo nov predlog za podaljšanje pripora, o katerem se je zagovornica izjavila 26. 11. 2020 in je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijanim sklepom z dne 1. 12. 2020, pripor podaljšalo iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 201. člena ZKP do 3. 1. 2021 do 15.42 ure. Pritožbeno sodišče je v sklepu z dne 4. 12. 2020 izrecno poudarilo, da ker pripor zoper obdolženca sedaj teče na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 1. 12. 2020, ni podlage za ponovno odločanje o podaljšanju pripora (po predlogu tožilstva z dne 27. 10. 2020). Taka je namreč tudi praksa Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz sodb IX Ips 10625/2019 z dne 9. 5. 2019, IX Ips 66/2009 z dne 5. 8. 2009 in IX Ips 22460/2015 z dne 11. 5. 2017. 6. Ob taki procesni situaciji nima posebne teže pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da zagovornici obdolženega S. še vedno ni bil vročen predlog tožilstva za podaljšanje pripora z dne 27. 10. 2020 in da se glede tega predloga še vedno ni imela možnost izjaviti. Zagovornica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je pomen zahteve po vročanju predloga za podaljšanje pripora tudi neposredno zagovorniku (in ne samo priprtemu obdolžencu) v zagotovitvi možnosti, da se obdolženec s pomočjo zagovornika enakopravno zoperstavi dejanjem državnega tožilca, saj je zagovornik tisti, ki priporniku zagotavlja enakopravne možnosti vplivanja na odločitev sodišča (to nenazadnje izhaja iz argumentacije Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-431/14 z dne 17. 12. 2014). Ta možnost je bila obdolžencu zagotovljena z vročitvijo novega predloga za podaljšanje z dne 24. 11. 2020, na katerega pa je zagovornica tudi odgovorila 26. 11. 2020, sodišče pa je o njem odločilo s sedaj izpodbijanim sklepom, ki predstavlja novo podlago za izvrševanje pripora zoper obdolženca. Ker je na tak način bila odpravljena ugotovljena kršitev v zvezi z izdajo sklepov o podaljšanju pripora z dne 2. 11. 2020 in 20. 11. 2020, v vmesnem času pa pripor zoper obdolženega S. ni bil odpravljen, pritožbeno sodišče ob izdaji sklepa z dne 4. 12. 2020 ni imelo podlage za vračanje zadeve v ponovno odločanje o podaljšanju pripora in pritožbeno zatrjevana nezakonitost izpodbijanega sklepa ni podana.

7. V zvezi s temeljnim pogojem za odreditev in podaljšanje pripora tj. obstojem utemeljenega suma, da naj bi obdolženca izvršila očitano jima kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave (o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave je izvenobravnavni senat odločil s sklepom z dne 20. 10. 2020) ter iz vseh dokazov, na katerih slednji temelji, tekom preiskave priskrbljeni dokazi pa utemeljenega suma niso omajali. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju 9. točke obrazložitve tudi kratko povzelo vsebino dokazov, ki so bili pridobljeni tekom preiskave in pravilno zaključilo, da utemeljen sum ni bil omajan. Zaključkov o obstoju utemeljenega suma zagovornica pritožbeno ne izpodbija, pritožbenemu sodišču pa se dvom v pravilnost zaključkov ne poraja in zaključkom sodišča prve stopnje kot pravilnim v celoti pritrjuje.

8. Zagovornica nadalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga begosumnosti, o kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi okoliščin, da sta oba obdolženca državljana M., kjer imata stalno prebivališče, pri čemer naj bi živela in delala na P., kjer naj bi obdolženi S. imel tudi partnerko in zaposlitev, da ju torej na ozemlje Republike S. ne veže nobena navezna okoliščina, ne zaposlitev, ne bivališče, ne družina ali karkoli drugega; da jima v posledici očitanega jima kaznivega dejanja grozi kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen; da je utemeljeno zaključiti, da sodelujeta v neki obliki organiziranega prevoza ilegalnih pribežnikov in bi ob njuni izpustitvi obstajal interes zaščite obeh, tudi iz razloga, da se prepreči razkritje drugih sostorilcev, ki bi jima zagotovo pomagali pri skrivanju in izognitvi kazenskemu pregonu v R ... . Vse te okoliščine nedvomno opravičujejo sklepanje, da obstaja konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženca pobegnila, če bi bila izpuščena na prostost in bi tako postala nedosegljiva našim organom pregona in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi, saj nobeden od alternativnih ukrepov ni zadosten in dovolj učinkovit, tudi predlagano javljanje na policijski postaji ne, saj bi v primeru izpustitve na prostost lahko zapustila ozemlje naše države in se tako izognila oziroma zelo otežila izvedbo kazenskega postopka, saj ju na ozemlje R ... ne veže prav nič. Pritožbene navedbe, da obdolženec nima nobenega namena izogibati se sodišču, da ima straho-spoštovanje do sodišča, da je še nekaznovan, ujet v tuji državi in da je njegov interes čimprejšnja rešitev predmetnega postopka, ob zgoraj izpostavljenih okoliščinah, nikakor ne zadostujejo za spremembo zavzetega stališča glede obstoja pripornega razloga begosumnosti. Glede na to, da obdolženec v S. nima bivališča, niti znancev ali sorodnikov, kjer bi lahko bival, so neutemeljene pritožbene navedbe, da so zaključki sodišča prve stopnje o zapustitvi ozemlja Republike S. zgolj dokazno nepodkrepljeni sumi zunajobravnavnega senata, ki jim ni mogoče slediti. Glede na vrsto kaznivega dejanja, ki se ga očita obdolžencema, pa je v nasprotju s pritožbenimi navedbami zagovornice izkustveno sprejemljivo sklepanje sodišča prve stopnje o sodelovanju v neki obliki organiziranega kriminala prevoza ilegalnih prebežnikov in da bi ob njuni izpustitvi obstajal interes zaščite obeh, zlasti tudi iz razloga, da se prepreči razkritje drugih sostorilcev. Tako ni nobenega dvoma o tem, da izpostavljene okoliščine dajejo utemeljeno podlago za sklepanje na resno in konkretno nevarnost, da bi obdolženca na prostosti pobegnila zato, da bi se izognila predmetnemu kazenskemu postopku.

9. Utemeljeno pa je tudi sklepanje sodišča prve stopnje o obstoju realne in konkretne ponovitvene nevarnosti, saj je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti utemeljeno izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje, ko naj bi obdolženca aktivno sodelovala pri ilegalnem prevozu 3 tujcev v evropske države, v pričakovanju zaslužka, s katerim so ta kazniva dejanja v praksi tudi motivirana in o trenutno situacijo, ko je ilegalnih prebežnikov na mejah vse več, za očitano kaznivo dejanje pa je predpisana kazen zapora od 3 do 10 let in denarna kazen. Glede na to, da sta obdolženca zgolj mesec dni pred izvršitvijo očitanega jima kaznivega dejanja kupila avtomobil, ki bi bil čim manj opazen, saj je običajno, da v vozilu potuje pet potnikov, poleg tega pa so bila stekla zadnjih vrat vozila prevlečena s folijo z nalepkami za zatemnitev stekla, da bi prevoz tujcev prikrila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da sta se za dejanje dobro pripravila. Utemeljeno pa je sklepalo tudi na njuno vztrajnost in odločnost izvršiti kaznivo dejanje, saj sta se v S. pripeljala celo iz M. preko P., izkustveno pa je sklepalo tudi na to, da bi za opravljen prevoz prejela plačilo glede na zneske, za katere so tujci izpovedali, da so jih in bi jih še morali plačati. Vse navedeno pa kaže na njuno vztrajnost, trdno odločenost in koristoljubnost, kar so subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da z izpostavljenimi okoliščinami še ni izkazana ponovitvena nevarnost. Sodišče prve stopnje pa tudi ni spregledalo dejstva, da je obdolženi S. doslej nekaznovan, saj je izrecno poudarilo, da ni zgolj povratništvo temelj ponovitvene nevarnosti in je utemeljeno sklepalo o ponovitveni nevarnosti na podlagi zgoraj izpostavljenih okoliščin ter dodalo, da tudi trenutna situacija, ko je v Evropi veliko ilegalnih pribežnikov, obdolženca pa sta državljana M. in imata očitno ustrezne dokumente, kateri jima omogočajo svobodno gibanje po državah EU, obdolžencema omogoča nadaljenje izkoriščanje te situacije, saj je izkustveno utemeljeno sklepati, da sta očitno povezana z ljudmi, ki organizirajo ilegalne prehode tujcev po državah EU, ter bi glede na begunsko krizo kaznivo dejanje lahko še ponovila.

10. Glede na to, da v skladu s prvim in tretjim odstavkom 184. člena ZKP preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno in po končani preiskavi pošlje spise državnemu tožilcu, ki mora v petnajstih dneh predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da odstopa od pregona, so brezpredmetna pritožbena navajanja o tem, da dejansko sploh ni potrebe za podaljšanje pripora, ker je preiskava praktično končana, saj naj bi bili po prepričanju obrambe že zbrani vsi dokazi, katerih izvedbo je predlagala tožilka, in da so zato razlogi izpodbijanega sklepa o tem nejasni in neprepričljivi. Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je preiskovalni sodnik glede na določilo tretjega odstavka 205. člena ZKP predlog državne tožilke za podaljšanje pripora zoper oba obdolženca skupaj s spisom predložil senatu s pojasnilom, da tožilstvo navaja, da je potrebno tekom preiskave pridobiti še analizo pregledanih podatkov na mobilnih telefonih obdolženih, zaradi česar je utemeljeno pripor podaljšati za 1 mesec. Že iz tega jasno izhaja, da preiskava še nikakor ni zaključena, zaradi česar je povsem jasna in utemeljena obrazložitev zunajobravnavnega senata, da je pripor obema obdolžencema podaljšal za še en mesec, torej do 3. 1. 2021, ker je potrebno upoštevati tudi, da sta v postopku tujca, za katera sodna pisanja je treba prevajati, kar prav tako zahteva določen čas in da tudi državno tožilstvo po opravljeni preiskavi, potrebuje določen čas, da se seznani z vsemi tekom preiskave pridobljenimi dokazi ter da pripravi morebitno obtožbo, ki jo mora vložiti na sodišče najmanj 5 dni pred potekom pripora obdolžencema.

11. Pritožbene navedbe pa ne vzbujajo nobenih dvomov niti v nujnost, neogibno potrebnost iz sorazmernost podaljšanja pripora zoper obdolženca, saj zagovornica v zvezi s tem v pritožbi navaja le, da pripor zoper obdolženca v konkretnem primeru ni nujen in bi bilo mogoče enak namen doseči že z milejšim ukrepom. Sodišče prve stopnje je namreč po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, da je pripor neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika, saj se lahko le na ta način zagotovi navzočnost obeh obdolžencev v predmetnem kazenskem postopku ter zagotovi tudi varnost ljudi, njihovega zdravja in življenja ter premoženja, da je pripor v konkretnem primeru edini ukrep, ki bo zagotovil, da obdolženca ne bosta ovirala kazenskega postopka s pobegom ali skrivanjem oziroma da ne bosta storila novih kaznivih dejanj, da izrek kateregakoli milejšega ukrepa v obravnavanem primeru ni možen in ni zadosten ukrep, saj ju na našo državo ne veže prav nič, da je v tem trenutku pripor edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo preprečiti izkazano begosumnost ter ponovitveno nevarnost obeh obdolžencev ter da je zlo, ki bo z omejitvijo svobode gibanja povzročeno obema obdolžencema, neprimerno manjše od zla, ki sta ga sama z izvršitvijo kaznivega dejanja povzročila oškodovancem, ki so ljudje, katerih razlog odhoda iz matične države je bil v težkih življenjskih in socialnih razmerah, v katerih so bivali, kar pa naj bi obdolženca izkoristila za pridobivanje lastnega zaslužka. Presoja o nujnosti pripora pa tudi že sama po sebi izključuje možnost sklepanja na to, da bi bilo mogoče pripor nadomestiti s kakšnim milejšim ukrepom, zato zagovornica pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more omajati.

12. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.