Jedro

Prvostopno sodišče ni zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne iz tretjega odstavka 5. člena ZKP, saj ni kršilo obdolženčevih pravico do molka iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, kar v pritožbi uveljavlja obdolženčev zagovornik, smiselno pa tudi obdolženec. Dokazna ocena obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče namreč ne posega v obdolženčevo pravico do molka in tudi z navedbami, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svoje zaključke ni kršilo obdolženčeve pravice do molka.

Izrek

I. Pritoži obdolženega D.J. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi D.J. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen tri leta in devet mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen je bil obdolžencu vštet čas pridržanja in pripora, na podlagi 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1a pa je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan plačati znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem v višini 1.272,00 EUR v roku šestih mesecev, všteto od izvršljivosti sodbe, sicer bo navedeni znesek prisilno izterjan. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka, nagrada in potrebni izdatki obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila tako obdolženec, kot njegov zagovornik. Obdolženi v svoji pritožbi navaja, da se pritožuje zaradi razlogov zmotnih in nepopolnih ugotovitev dejanskega stanja; bistvenih kršitev kazenskega postopka; kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije; kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije; pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter napačne odločitve o sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter obdolžencu pripor odpravi.

3. Obdolženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic obdolženca iz 27. člena in četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, temu podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. 4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5. Prvostopno sodišče ni zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne iz tretjega odstavka 5. člena ZKP, saj ni kršilo obdolženčevih pravico do molka iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, kar v pritožbi uveljavlja obdolženčev zagovornik, smiselno pa tudi obdolženec. Dokazna ocena obdolženčevega zagovora, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče namreč ne posega v obdolženčevo pravico do molka in tudi z navedbami, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svoje zaključke ni kršilo obdolženčeve pravice do molka. Da bi sodišče kakorkoli vplivalo na obdolženca, da bi se odpovedal pravici do molka pa tudi sicer iz podatkov v spisu ne izhaja, nenazadnje pa tega ne zatrjujeta niti pritožbi. S tem, ko je sodišče ocenilo obdolženčev zagovor in pri tem navedlo, da je obdolženec najprej molčal (in torej izkoristil svojo pravico do molka), nato pa vendarle podal svoj zagovor, ki ga je prilagajal trenutnemu stanju oziroma izvedbi posameznih dokazov, kar vse je prvostopno sodišče obširno obrazložilo, med drugim tudi v točkah 8 in 9 izpodbijane sodbe, ko je izpostavilo kako je obdolženec po zaslišanju prič prilagajal svoj zagovor in zmanipuliral dokaze in je celo ustvaril "razbremenilni dokaz" s časovno osjo njegovega gibanja kritičnega dne, ki je bila prilagojena tako, da so bili vanjo ročno vneseni podatki in ob nadaljnji okoliščini, da so na obdolženčevem e-poštnem računu, na katerem do tedaj ni bilo nobenih podatkov, naenkrat pojavili podatki z obdolženčevo časovno potjo kritičnega dne in ob tem, da so obdolžencu v priporu zasegli mobilni telefon, iz katerega je ženi posredoval navodila, ki so sovpadala s takratnim potekom sojenja oziroma s takratnim izvajanjem dokazov, torej navodilo, da se naj na vseh napravah prijavi z njegovim računom, tako, da bo zabeleženo, da so v uporabi ... ter ob ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče pritožbi s prikazovanjem, da je sodišče glede na v sodbi podano oceno obdolženčevega zagovora kršilo obdolženčevo pravico do molka in pri tem celo izhajalo iz predpostavke obdolženčeve krivde, ne moreta biti uspešni. Sicer pa tega, na kak način konkretno bi naj sodišče med postopkom obdolženca omejevalo v njegovi pravici do molka, pritožbi pobližje niti nista obrazložili. Podana dokazna ocena prvostopnega sodišča pa, kot je že navedeno, za tovrstne navedbe ne daje podlage. Izčrpna, obsežna ter prepričljiva dokazna ocena prvostopnega sodišča prav tako tudi ne daje podlage za pritožbene navedbe, da je sodišče izhajalo iz predpostavke o obdolženčevi krivdi. Prvostopno sodišče tako v tej smeri ni zagrešilo nobene od v pritožbah obdolženca in zagovornika uveljavljanih kršitev.

6. V nadaljevanju pritožb obdolženec in njegov zagovornik neutemeljeno izpostavljata tudi, da v obravnavani zadevi naj ne bi obstajali utemeljeni razlogi za sum (in ne utemeljen sum), dokazi na katere se je sklicevalo sodišče pa, kot to navaja zagovornik "sploh ne morejo izkazovati obstoja utemeljenega razloga za sum v času odvzema prostosti obdolžencu, ker v času odvzema prostosti sploh niso obstajali oziroma niso obstajala dejstva, ki iz dokazov izhajajo". V času, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost, po oceni obrambe niso bile znane okoliščine, ki bi utemeljevale razloge za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, niti niso bile znane takšne okoliščine ob hišni preiskavi in preiskavi obdolženčevega avtomobila, s tem pa bi naj po oceni obdolženčevega zagovornika policija tudi neutemeljeno in nezakonito posegla tudi v pravice do obdolženčeve zasebnosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije, nedotakljivosti stanovanja in varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije. Vsekakor pa mu je bila, kot to v pritožbi obširno obrazlaga obdolženec, nezakonito odvzeta prostost. 7. Razlogi, ki so utemeljevali odvzem prostosti obdolžencu so bili obširno obrazloženi v že pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora obdolžencu in se, kot je to navedeno tudi že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 19. 5. 2020 opr. št. I Kp 66700/2019, kot tudi v sklepu I Kp 66700/2019 z dne 16. 6. 2020, ves čas trajanja pripora niso v ničemer spremenili v obdolženčevo korist. Da je bil zakonsko zahtevan dokazni standard za odvzem prostosti in policijsko pridržanje ob obdolženčevem prijetju podan, pa je v točki 3 izpodbijane sodbe z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Policija je namreč že pred samo izvršitvijo ropa razpolagala z informacijo o opažanju obdolženčevega avtomobila znamke BMW v neposredni bližini kraja storitve kaznivega dejanja. Zaradi sumljivega obnašanja osebe iz tega vozila, ki je bila videna v neposredni bližini kraja storitve kaznivega dejanja tudi 5. 12. in 10. 12. 2019, prav tako pa tudi na dan ropa, je bila torej že pred ropom obveščena tudi policija. Policijo sta o sumljivem obnašanju osebe iz tega BMW-ja obvestila tako župnik F.M., kot priča A.D., ki je med drugim podrobno opisal (list. št. 215), da je opazoval modri avto BMW, ki je več ur stal obrnjen v smeri k pošti, v vozilu pa je bil moški. Ob neki priliki, ko se je vozilu približal, je videl, kako si oseba v vozilu vbrizgava injekcijo. O navedenem je povedal policistu A.F., na kar je navedeno vozilo 12. 12. 2019 torej na dan obravnavanega kaznivega dejanja videl tudi okoli 15.10 ure peljati skozi T.V. O navedenem je policist F. nato seznanil pomočnika komandirja, le ta pa je patruljam dal navodilo, da opravijo nadzor območja. In kakšno uro za tem, skoraj dve uri za tem, ko je bil pomočnik komandirja obveščen, pa je prišlo do ropa prav tam, torej v T.V. Zaradi predhodno pridobljeni informacij o zadrževanju sumljive osebe so policisti preverili lastništvo avtomobila BMW v katerem se je ta oseba nahajala in ugotovili, da je lastnik tega vozila obdolženec, ki je bil v policijskih evidencah tudi voden kot operativno zanimiva, že večkrat pravnomočno kaznovana oseba, povezana tudi s prepovedanimi drogami. Poleg tega so policisti tedaj tudi že razpolagali z informacijo, da se obdolženec preiskuje kot osumljenec za pred tem na identičen način storjen rop pošte v V. Ob navedenem in okoliščini, da je kot priča zaslišan L.J., zaposlen na varnostno nadzornem centru P.S. (list. št. 882, glavna obravnava 17. 11. 2020) povsem določno izpovedal, da je neposredno po ropu na varnostno nadzorni center P.S. poklicala upravnica pošte in povedala, da je bil storjen rop, in da je neposredno za tem, par minut po dogodku, policistom po telefonu opisal storilca in na službeni e-mail enega od kriminalistov tudi poslal nekaj zaslonskih posnetkov storilca, kasneje pa so rop presneli tudi na CD in ga poslali kriminalistom, le ti pa so ugotovili, da telesna konstitucija roparja odgovarja konstituciji obdolženca, kot to sicer izhaja tudi iz poročila z dne 13. 12. 2019 na list. št. 56 in ko je tudi kot priča zaslišan D.N. (list. št. 457) pojasnil, da se je kot policist z obdolžencem srečeval večkrat, da obdolženca pozna kot storilca različnih kaznivih dejanj že skoraj 20 let, praktično skoraj celo policijsko kariero ga je namreč srečeval na terenu, poznan pa mu je bil tudi kot uživalec prepovedanih drog, in ob ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, pritožbene trditve tako obdolženca kot zagovornika v smeri, da za odvzem prostosti obdolženca niso obstajali zakonski pogoji, nikakor ne morejo biti uspešne, neutemeljene pa so tudi zagovornikove navedbe v smislu nezakonitega posega v obdolženčevo pravico do zasebnosti, osebne svobode, nedotakljivosti stanovanja... Pritožbeno sodišče pa ob tem, glede na obširne pritožbene navedbe tako obdolženca kot zagovornika v smeri, da je policist A. F. uradni zaznamek sestavil šele za tem, ko je bilo kaznivo dejanje že izvršeno, da je komandir PP P. OKC sporočil le podatke o registraciji vozila, videnega v bližini kraja kaznivega dejanja, da je bila identifikacija na podlagi fotografij opravljena šele dan po ropu, da po oceni pritožnika v spisu tudi ni dokazov o tem, da je L.J. policistom neposredno po ropu poslal posnetke storilca, ki jih je posnela varnostna kamera ter ostale navedbe, s katerimi skušata obdolženec in zagovornik prikazati, da policisti za odvzem prostosti obdolženca niso imeli dovolj podlage, dodaja, da se ob vsem že navedenem pokažejo pritožbene trditve v navedeni smeri za neutemeljene, saj je glede na podatke, s katerimi je policija takrat že razpolagala, nedvomno bilo zaključiti, da je bilo v času, ko je policija obdolžencu odvzela prostost na voljo dovolj dokazov za zaključek o razlogih za sum, da je obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje, zaradi česar so bili policisti v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZKP tudi pooblaščeni ukreniti vse, da se izsledi storilec in se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pa pri tem, glede pritožbenih trditev, da ni dokazov, ki bi potrjevali, da je L.J. policistom neposredno po dogodku poslal posnetke storilca, ki jih je zaznala varnostna kamera, dodaja še, da je o tem prepričljivo izpovedal tako L.J. kot kriminalisti, ki so bili zaslišani tekom postopka, in pritožbeno sodišče nima prav nobenega razloga, da njihovim izpovedbam ne bi verjelo. Pa tudi čas izdelave posameznih uradnih zaznamkov ni odločilnega pomena. Policija pa tudi ni prikrivala slikovne prepoznave z očividcem A.D., kot to v pritožbi izpostavlja obdolženec, saj okoliščina, da D. v albumu s fotografijam ni prepoznal osebe, ki je pred tem opazovala okolico pošte, tudi ne pomeni prikrivanja dejstev s strani policije in tudi ne v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb ZKP. V nobeni fazi postopka - ne na policiji in ne na sodišču, namreč ni bilo zatrjevano, da bi priča D. obdolženca prepoznal kot moškega, ki si je v avtu BMW (sicer last obdolženca) dajal injekcijo oziroma opazoval okolico pošte. Nobene potrebe pa tudi ni bilo, da bi policija "izkazala" celotno korespondenco pošiljanja po elektronski pošti, saj so v postopku zaslišane priče večkrat pojasnile, kaj je bilo neposredno po ropu poslano iz varnostno nadzornega centra P.S. in kar je pojasnil tudi L.J., kot tudi zaslišani kriminalisti. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po še dodatnem raziskovanju v tej smeri.

9. Po policijskem pridržanju je bil zoper obdolženca odrejen pripor. Ob odreditvi pripora je prvostopno sodišče v sklepu I Kpd 66700/2019 z dne 14. 12. 2019 obširno obrazložilo, na čem temeljijo zaključki o utemeljenosti suma, da je prav obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Pripor obdolženca je bil kasneje, kot je to že obrazloženo, večkrat podaljšan, pri čemer gre iz vsebine pravnomočnih sklepov o podaljšanju pripora tudi razbrati, da se utemeljen sum, da je prav obdolženec izvršil obravnavano kaznivo dejanje ni omajal, temveč se je tekom postopka le še okrepil in v celoti potrdil tudi z obsodilno sodbo, zato se tudi pritožbene trditve v tej smeri v celoti pokažejo kot neutemeljene.

10. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je tako pokazal, da prvostopno sodišče ni zagrešilo v pritožbah uveljavljanih kršitev, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11. Neutemeljeni pa sta pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi v delu, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je bilo namreč po oceni pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno in popolno. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej podlagi tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Svoje zaključke je tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja obdolženca in njegovega zagovornika tehtnih zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati.

12. Bistvo pritožb tako obdolženca kot zagovornika, v delu, ko grajata dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče pa je sicer v navedbah, da sodišče za zaključek, da je obravnavano kaznivo dejanje storil prav obdolženec ni imelo nobenih dokazov, svoje zaključke, kot pred tem že policija, pa je sprejemalo na podlagi informacij, da se je obdolženčevo vozilo večkrat nahajalo v bližini kraja obravnavanega kaznivega dejanja. Vendar s pritožbama tudi v tem delu ni mogoče soglašati. Za svoje zaključke, da je bil prav obdolženec tisti, ki je izvršil obravnavano kaznivo dejanje, torej rop pošte v T.V., je imelo prvostopno sodišče na voljo dovolj podlage v dejstvih, saj ne le da je bilo obdolženčevo vozilo BMW opaženo v neposredni bližini kraja kaznivega dejanja večkrat in sicer 5. 12. in 10. 12. 2019, temveč tudi na sam dan izvršitve kaznivega dejanja, približno ob 15. uri. Iz časovne in krajevne osi gibanja pridobljenih iz Google e-poštnega računa iz obdolženčevega mobilnega telefona, se izkazuje gibanje v okolici kraja kaznivega dejanja, kot je to sicer obsežno povzeto tudi v točki 7 izpodbijane sodbe. Storilca obravnavanega kaznivega dejanja pa je posnela tudi nadzorna kamera in kljub temu, da je bil storilec zamaskiran, je izvedenec za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave dr. B.B. po primerjavi vidnih značilnosti na posnetku ropa iz poštne poslovalnice zaključil, da konstitucija storilca ustreza obdolžencu in je v vidnih značilnostih storilec podoben obdolžencu z rezultatom +2 (glavna obravnava 17. 11. 2020 - neposredno zaslišanje izvedenca), kar pomeni 60 do 70 % ujemanje, pri čemer pa je izvedenec pojasnil tudi (str. 7 zvočnega prepisa glavne obravnave 17. 11. 2020), da je tudi iz vseh vidnih stvari, ki jih je na tej osebi bilo opaziti (storilca na posnetku) zaključil, da se vse vidne stvari (tudi zalisci, gostota in dolžina las ...) ujemajo z obdolžencem. Oblačila, ki jih je nosil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja so bila po obravnavanem kaznivem dejanju najdena v nekaj kilometrov oddaljenem Zavhu, na oblačilih pa so bile najdene (ponekod tudi prevladujoče) biološke sledi obdolženca, kot je sicer povzeto v točki 9 izpodbijane sodbe. Ob tem pa je obdolženec tudi sam povedal, da so oblačila, ki jih je nosil storilec na posnetku, pravzaprav njegova. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja še, da ko je sodišče glede na izvedenčeve zaključke, podane po ogledu posnetka ropa, da se vse vidne stvari ujemajo z obdolžencem, navedlo, da tudi gibanje obdolženca ustreza gibanju storilca, si torej navedenega ni izmislilo, kot to skušata prikazati pritožnika.

13. Obdolženca pa je kritičnega dne, pred ropom, posnela tudi nadzorna kamera v trgovini J., ko je kupoval rokavice, ki jih je storilec uporabljal med ropom. V notranjosti odvržene rokavice, najdene na Z., pa so bile prav tako najdene mešane biološke sledi, v katerih pa je bila prevladujoča biološka sled z obdolženčevim STR profilom, kot je to sicer povzeto v točki 9 izpodbijane sodbe. Ob navedenem pa je sodišče tudi po tem, ko si je obdolženec na glavni obravnavi oblekel jakno, ki jo je nosil storilec ob ropu, ugotovilo, da obdolžencu jakna pristaja enako kot storilcu iz posnetka, saj je bila tudi njemu jakna v bistvu premala, s prekratkimi rokavi..., sicer pa je obdolženčevo navzočnost v neposredni bližini kaznivega dejanja potrjevala tudi biološka sled, zavarovana na cigaretnih ogorkih, najdenih na tleh parkirišča nasproti oropane poštne poslovalnice. Vse navedeno pa ob dejstvu, da ni z ničemer izkazano, da je kritičnega dne obdolženčev avto vozil nekdo drug, nikakor ne daje podlage pritožbenim trditvam, da obdolženi ni storil obravnavanega kaznivega dejanja.

14. Prvostopno sodišče je torej s prepričljivimi razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, tehtno pojasnilo, zakaj obdolžencu, ki je storitev kaznivega dejanja zanikal, ni bilo mogoče verjeti. Ob tehtnih razlogih, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svoje zaključke o obdolženčevi krivdi, ko tudi, kot je že rečeno, ni bilo prav z ničemer izkazano, da bi naj obdolženčev avto v kritičnem času vozil kdor koli drug, ki bi moral biti identične konstitucije kot obdolženec in bi moral nositi obdolženčeva oblačila, jakno, kapo in rokavice, pri čemer obdolženec te osebe tudi ni imenoval, njena navzočnost pa tudi ni bila z ničemer izkazana in ob tem, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je dokaz, ki bi naj izkazoval, da obdolženec ni vozil avtomobila BMW in ni opravil poti, kot je to izhajalo iz podatkov njegovega mobilnega telefona, bil prirejen oziroma "zmanipuliran", kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče (točka 7-9), saj je obdolženec več kot očitno priredil svojo časovno pot kritičnega dne, za katero je bilo ugotovljeno, da je bila napravljena naknadno, tako da so bile posamezne točke poti vnesene ročno v izpis poti, kot sta to potrdili v prvostopni sodbi podrobneje navedeni priči, in ko je bilo tudi sicer ugotovljeno, da je obdolženec kar iz pripora dajal navodila ženi, kako mora ravnati med drugim tudi, kar je sicer že opisano, da se mora na vseh napravah prijaviti z njegovimi računi, da bo zabeleženo, da so v uporabi, kar je izhajalo iz sporočil, ki jih je obdolženec pošiljal preko mobilnega telefona pretihotapljenega v pripor, in ga je imel skritega v zavitku tobaka in ki je bil obdolžencu v priporu tudi zasežen. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, tako pritožbi obdolženca in zagovornika s prikazovanjem, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter da za obsodilno sodbo ni bilo na voljo prav nobenih dokazov, nikakor ne moreta prepričati.

15. Pa tudi dejstvo, da v postopku zaslišane priče obdolženca niso prepoznale kot osebo, ki se je nahajala v avtomobilu BMW v bližini pošte v T.V. in tudi ne kot osebe, ki si je v avtomobilu vbrizgavala injekcijo, ne pomeni, da obdolženec ni storil dejanja, kot skušata to prikazati obdolženec in njegov zagovornik. Glede na izpovedbo prič F.M. in A. D.a, ki sta o sumljivem obnašanju osebe, ki se je nahajala v avtomobilu BMW oziroma opazovala okolico obvestila že pred storitvijo kaznivega dejanja policijo in ki oba nista želela izpovedovati v navzočnosti obdolženca in glede na izpovedbo priče D., da ga je bilo strah in da bi, če bi vedel, da bo moral podajati takšne svoje izjave "... tistemu, ki je pošto oropal, bi rajši pomagal nesti. Zaradi sodnega sistema, kakršen je." pa tudi ne gre odreči pravilnosti zaključkom prvostopnega sodišča, da se priče morda tudi zaradi bojazni "niso spomnile" oziroma obdolženca niso prepoznale. In čeprav je res, kar sicer obsežno izpostavljata obe pritožbi, da so v sodbi odveč posamezni komentarji sodišča (da si obdolženi ne bi drznil voziti brez veljavnega prometnega dovoljenja, neregistrirano vozilo ...), pa navedeno vendarle ne pomeni, da je sodišče zato sodilo pristransko.

16. Po vsem navedenem, in ker je izpovedba priče L.J., da so bili posnetki roparja na policijo poslani takoj po ropu, bila v celoti potrjena tudi z izpovedbo priče M.B. (l. št. 556), in ker ni bilo nobenega razloga, da navedenim pričam sodišče ne bi verjelo, zaradi česar tudi ni bilo nobenega razloga po še dodatnem preverjanju v tej smeri, in ker za obravnavano zadevo tudi ni odločilno dejstvo, kakšno akreditacijo ima NFL, kar v pritožbi problematizira obdolženec, in ker ob tem, da je obdolženec tudi sicer sam povedal, da so vsa navedena oblačila bila njegova, sporne rokavice pa je kupil v trgovini J., in jih je kot je v svojem zagovoru prikazoval, tudi sam uporabljal in torej tudi ne gre dvomiti o navzočnosti obdolženčevega DNK-ja na navedenih oblačilih in ker, kot je že napisano, tudi ne držijo pritožbene navedbe, da bi si naj sodišče preprosto izmislilo, da je izvedenec ocenil, da gibanje storilca ustreza obdolžencu, saj je izvedenec ob neposrednem zaslišanju obširno pojasnil, da pri obdolžencu oziroma pri storilcu ropa s posnetka ni videti nobenih posebnih značilnosti oziroma posebnosti, je pa kot je sicer v tej odločbi že navedeno pojasnil, da vse kar je na posnetku vidno (torej tudi gibanje), sovpada z obdolženčevimi značilnostmi, in ker tudi ni bilo razloga dvomiti v izpovedbo priče M.R. o tem, da je bil obdolženi osumljen tudi drugega ropa (list. št. 842), in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

17. Odločba o kazenski sankciji graja v pritožbi obdolženec, ko v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga tudi zaradi napačne odločitve o sankciji. Zakaj bi naj bila odločitev o sankciji napačna, pritožnik ni z ničemer obrazložil. Obdolženčev zagovornik pa odločbe o kazenski sankciji v pritožbi ni posebej izpostavil. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji tako preizkusilo tudi po uradni dolžnosti.

18. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo zaporno kazen, upoštevaje okoliščino, da je obdolženec specialni povratnik glede premoženjskih kaznivih dejanj, saj je bil že 15 krat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja tatvin ali velikih tatvin, pa tudi za druga kazniva dejanja, kar nenazadnje izhaja tudi iz obsežnega, kar devet strani obsegajočega izpiska iz kazenske evidence, od koder je razvidno tudi, da je bil obdolženec že pravnomočno kaznovan tudi pred hrvaškim sodiščem zaradi poskusa tihotapljenja oseb čez državno mejo, večkrat pa tudi zaradi kaznivih dejanj odvzemov motornega vozila ter kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, kar kaže, da obdolženca tudi izrečene kazni ne odvračajo od ponavljanja kaznivih dejanj. Kot olajševalno okoliščino pa je sodišče obdolžencu v korist štelo dejstvo, da je oče dveh mladoletnih otrok. Upoštevaje vse navedeno je sodišče obdolžencu odmerilo zaporno kazen tri leta in devet mesecev zapora. Po oceni pritožbenega sodišča je obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen povsem primerna in pravična in je nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca.

19. Glede na vse navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

20. Glede na to, da je obdolženec brez zaposlitve, brez premoženja in bo moral na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), stroški in nagrada obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenih zagovornik pa bremenijo proračun.