Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 6.768,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.000,00 EUR od 20. 12. 2017 do plačila in od zneska 768,19 EUR od 10. 9. 2018 do plačila. Tožniku je naložilo, da plača prvotoženki pravdne stroške v višini 216,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodba nezakonita, pomanjkljiva, polna nelogičnosti in nasprotij. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o za odločitev bistvenih dejstvih. Ugotovitve so v popolnem nasprotju z izpovedmi prič in listinami v spisu. Tožnik se je dvakrat poškodoval v sortirnici, pri delu je bil bistveno preobremenjen. Da je delo, ki ga je opravljal tožnik, delo s povečano stopnjo nevarnosti, je ugotovil sodni izvedenec. Upošteval je izdelano oceno SO=46,96, kar pomeni veliko obremenitev – možnost prekomerne obremenitve pri zdravih delavcih. Drugotoženka bi morala zato zagotoviti dodatnega delavca v sortirnico, izvajati dosledni nadzor na delom in tožniku zagotoviti ustrezne počitke med delom. Podana je tako objektivna kot krivdna odgovornost za škodo. Sodišče prve stopnje ugotovitvam sodnega izvedenca ni sledilo oziroma se do njih sploh ni opredelilo. V zvezi z dogodkom dne 20. 6. 2017 je tožnik jasno navedel, da je bil tega dne razporejen na delo v sortirnico, kjer je moral dvigovati težke zaboje. Zabolelo ga je v levi dlani. Tega dne ni odšel k zdravniku, saj je ocenil, da ne gre za hujšo poškodbo. Poškodbo je prijavil nadrejenemu delavcu A.A., ki je ni hotel obravnavati kot poškodbo pri delu. S strani toženk predloženi komisionirni listi potrjujejo, da je tožnik v vmesnem času, ko ni komisioniral blaga, delal v sortirnici, to je bilo od 9.23 ure do 10.17 ure in od 11.27 ure dalje. Tako je izpovedal priča A.A., da je tožnik, ko ni komisioniral, delal v sortirnici. Da se je tožnik poškodoval v sortirnici, sta potrdili priči B.B. in C.C., potrjeno je z vsebino medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje se do navedenih dokazov ni opredelilo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebino listin in izpovedi prič je povzelo selektivno in zmotno. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodni izvedenec je potrdil, da se je tožnik dne 20. 7. 2017 poškodoval v sortirnici. Razlog bolniškega staleža je bila navedena bolezen izključno iz razloga, ker toženka poškodbe pri delu ni priznala. O tem je izpovedal tožnik. A.A., zaslišan kot priča, ni potrdil, da ga tožnik ni obvestil o poškodbi, ampak je izpovedal, da ga je obvestil o bolniškem staležu, kaj mu je navedel kot razlog za bolniški stalež, pa se ni spomnil. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil o prekluziji za navedbe toženk niti dejstva, da je prišlo do dogovarjanja s pričami in usklajevanja njihovih izpovedi. Priči A.A. in D.D. sta priznali, da sta imeli pred zaslišanjem sestanek pri pooblaščenki drugotoženke. Kršilo je 8. člen ZPP. Ne le, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno, bistveno je kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnik je dokazal, da je do dogodka dne 31. 8. 2017 prišlo v sortirnici. To potrjujejo s strani toženk predloženi komisionirni listi, iz katerih je razvidno, da je tožnik komisioniral do 23.09 ure. Nato je delal v sortirnici. Z dela je odšel ob 00.24, poškodoval se je v vmesnem času. Poškodoval se je pri dvigu palete. Da so palete tudi v sortirnici, sta potrdili priči E.E. in A.A., pa tudi sodni izvedenec, ko je bil zaslišan. Zapisnik o nesreči pri delu je izpolnil D.D. sam, potem ko je tožnik podpisal prazen obrazec. To potrjuje izpoved D.D., da se je tožnik zglasil 31. 8. 2017 v dopoldanskem času, zapisnik pa je začel izpolnjevati ob 12.51 uri. Napačna navedba ure poškodbe v zapisniku, ne dokazuje, da je tožnik sodeloval pri izpolnjevanju, ampak ravno nasprotno. V tem delu so razlogi sodbe nejasni. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sam škodni dogodek dokazuje, da je drugotoženka tožnika več let preobremenjevala in fizično izčrpavala. Sodni izvedenec je ugotovil kršitve toženke, na podlagi njegovega mnenja bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost za škodo. Da je drugotoženka tožniku več let nalagala delo, ki presega njegove fizične zmogljivosti, so potrdile priče C.C., B.B. in E.E.. Priče so izpovedale, da je delo fizično naporno in da je normirano. Sodni izvedenec je potrdil, da skupno število bremen, frekvenca ponavljanja in položaj telesa škodljivo vpliva na zdravje. Do teh za odločitev bistvenih dejstev se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe se ne da preizkusiti. Odločitev je očitno zmotna. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je svojo pravilno odločitev ustrezno utemeljilo; navedlo je razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako glede škodnega dogodka dne 20. 6. 2017 kot glede škodnega dogodka dne 31. 8. 2017. Opredelilo se je do nekonkretiziranih navedb tožnika o večletnem delu, ki presega njegove fizične zmogljivosti, ter navedlo jasne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo presojo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost za škodo, ki jo je v zatrjevanih škodnih dogodkih utrpel tožnik. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar gre za napako pri povzemanju dokazov (protispisnost), ne pa kadar sodišče prve stopnje te dokaze oceni drugače, kot stranka sama. Sodišče prve stopnje je glede na to, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza skupaj in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Dokazna ocena je metodološko pravilna, pa tudi vsebinsko utemeljena.

7. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je podana v prvem odstavku 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, torej določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki urejajo objektivno in krivdno odgovornost. V zvezi s škodnim dogodkom dne 20. 6. 2017 pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik njegovega obstoja ni dokazal, v zvezi s škodnim dogodkom dne 31. 8. 2017 pa, da odgovornost toženk ni podana (ni podano protipravno ravnanje drugotoženke).

8. Tožnik je v zvezi z obema škodnima dogodkoma v tožbi navedel (le), da se je poškodoval, ker je moral dvigniti 45-kilogramski zaboj in ga preložiti na voziček. V 3. pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2019 je, potem ko je toženka predložila komisionirne liste, v zvezi s škodnim dogodkom dne 20. 6. 2017 navedel, da ti listi ne dokazujejo ničesar, da je dne 20. 6. 2017 opravljal delo v sortirnici in se je tam med 8.00 uro in 9.00 uro poškodoval. Ko je toženka predložila komisionirne liste za dne 20. 6. 2017, ki kažejo točne ure dela, je tožnik v 4. pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2020 navedel, da so ti popolnoma brez dokazne vrednosti, očitno prirejeni; za primer, če bi se izkazali za verodostojne, pa je navedel, da dopušča možnost, da je do poškodbe prišlo med 9.23 uro in 10.17 uro, ko ni komisioniral. 9. Že tožnik, zaslišan kot stranka, svojih (spreminjajočih) navedb ni potrdil. Izpovedal je, da je tega dne opravljal delo v sortirnici, okoli 11.00 ali 12.00 ure ga je začela boleti roka. Ko mu je sodnica predočila komisionirne liste, je navedel, da ti podatki ne držijo, da je opravljal delo ves čas v sortirnici. Takšni izpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Utemeljeno je štelo za nedokazano, da bi se tožnik tega dne sploh poškodoval, pri čemer je upoštevalo, da tožnik o poškodbi ni nikogar obvestil, da je šel k zdravniku šele dne 27. 6. 2017, pri čemer je v bolniškem listu kot razlog za bolniški stalež od dne 3. 7. 2017 dalje navedena bolezen (ne poškodba) in da škodnega dogodka ni potrdila nobena priča. 10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sta priči C.C. in B.B. potrdili obstoj škodnega dogodka. Sam je izpovedal, da je pričama pokazal, da se je poškodoval, ko sta prišla v sortirnico po vozičke. Da se je tožnik poškodoval, pri čemer ni vedel, kdaj, je res izpovedal priča C.C., tožnikov brat, priča B.B. pa je izpovedal povsem drugače, in sicer da je ob enajstih ali dvanajstih tožniku padel zaboj in je rekel „Auu.“ Sodišče prve stopnje njunima izpovedbama utemeljeno ni pripisalo večje teže. Prav tako pravilno ni ugotovilo, da bi obstoj škodnega dogodka potrdil sodni izvedenec, za kar se povsem neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi. Sodni izvedenec je podal mnenje o strokovnih vprašanjih s področja varnosti in zdravja pri delu, ne pa o dejstvih glede nastanka škodnega dogodka. Pri podaji mnenja je, kot je pojasnil, upošteval izpovedi dveh prič (C.C. in B.B.), da se je tožnik poškodoval v sortirnici, in tako podal svoje mnenje o tem, ali je toženka za delo v sortirnici upoštevala obveznost zagotavljanja varnega delovnega okolja.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je poškodbo pri delu dne 20. 6. 2017 prijavil svojemu nadrejenemu A.A., ki je ni priznal (ni izpolnil dokumentacije za poškodbo pri delu), saj je, ko je bil zaslišan pred sodiščem prve stopnje, izpovedal, da bi moral poškodbo pri delu javiti direktorju skladišča F.F., ki ga ni našel. Neutemeljeno izpostavlja dele izpovedi A.A., zaslišanega kot priče, da se ne spomni, kaj je tožnik rekel o razlogu za bolniški stalež, saj ta z ničemer ni bistvena. Enako nebistvena je vsebina medicinske dokumentacije, ki pod anamnezo dokazuje le, kaj je tožnik povedal zdravniku, ne pa kaj se je zgodilo. V vsakem primeru pa izpostavljeni listini – izvid Splošne bolnišnice G. z dne 27. 6. 2017 (A3), v kateri je navedeno, da je tožnika med dvigovanjem bremen pred par dnevi zabolelo v levi dlani, in ambulantni zapisnik Kirurške klinike Univerzitetnega kliničnega centra H. z dne 10. 7. 2017 (A5), da je tožnik pred več kot tednom dni pri dvigovanju težkega predmeta začutil nenadno bolečino, ne potrjujeta obstoja škodnega dogodka dne 20. 6. 2017, kar je en teden pred prvim pregledom.

12. V zvezi s škodnim dogodkom dne 31. 8. 2017 je tožnik v 2. pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2019 navedel, da opis nesreče pri delu, kot ga je v zapisnik vnesel D.D., ni popoln; da mu je povedal, kako se je poškodoval, in sicer, da je ob dvigovanju zabojev začutil pekočo bolečino, kljub temu je nadaljeval z delom, dokler se ni pri izvleku palete bolečina intenzivirala do te mere, da je z delom prenehal. V 3. pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2019 je oporekal verodostojnosti predloženih komisionirnih listov tudi za dne 31. 8. 2017, pri čemer je navedel, da je delo opravljal v sortirnici od 23.39 ure in se tam ob 2.00 uri zjutraj poškodoval. V 4. pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2020 je po podatkih o odhodu z dela popravil čas nesreče. 13. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, kako je prišlo do škodnega dogodka, povzelo tožnikovo izpoved, da je 30. 8. 2017, ko je prišel v nočno izmeno, najprej opravljal delo v sortirnici, nato je komisioniral; v sortirnici ga je začelo boleti, ko pa je hotel dati paleto na vilice, pa je bilo to tako močno, da je prenehal z delom. Kljub takšni izpovedi je pravilno ugotovilo, da je do poškodbe prišlo drugače, kot je izpovedal, in sicer ne v sortirnici, ampak ko je nameraval izvleči paleto z viličarja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpovedi prič E.E. in A.A. (ter ugotovitve sodnega izvedenca), da se tudi v sortirnici nahajajo palete, saj to za odločitev ni z ničemer bistveno dejstvo. Samo po sebi ni bistveno, kje se je tožnik poškodoval, ali v sortirnici ali kje drugje, bistveno je, pri katerem (kakšnem) delu.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vsebino zapisnika o opravljeni raziskavi z dne 31. 8. 2017, ki mu tožnik neutemeljeno odreka verodostojnost. Dejstev v zvezi z zapisnikom ni ugotovilo drugače, kot trdi tožnik, da je D.D. sam izpolnil dokumentacijo, pri čemer je upošteval podatke, ki mu jih je povedal tožnik. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi zapisnik izpolnila tožnik in D.D. skupaj, o tem je sicer izpovedal D.D., ko je bil zaslišan kot priča. Utemeljeno je izpostavilo napačno navedeno uro – navedeno je, da se je tožnik poškodoval ob 2.00 uri, čeprav je že ob 00.24 uri odšel z dela, kar dokazuje, da je tožnik vplival na vsebino zapisnika, saj je tožnik, ko je bil zaslišan, potrdil, da ga je D.D. vprašal, ob kateri uri se je poškodoval, in da mu ni vedel točno povedati. Potrdil je tudi, da je on dal podatke za izpolnitev zapisnika.

15. Ne nazadnje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, ki ga je ugotovilo iz izpovedi priče D.D., da se v sortirnici načeloma dela do 22.00 ure, saj je tako nenazadnje izpovedal sam tožnik, zaslišan kot stranka. Noben dokaz tako ne nasprotuje ugotovitvam o škodnem dogodku – da je do poškodbe prišlo ob rokovanju s paletami (ne pa v sortirnici, pri premeščanju zabojev). Tako je tudi tožnik povedal, ko je bil pregledan pri zdravniku, vsaj tako je navedeno v anamnezi zdravniškega izvida Splošne bolnišnice G. z dne 31. 8. 2017, da je do poškodbe prišlo ob dvigu palete, kar je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje.

16. Pravzaprav je nebistveno, ali je do poškodbe dne 20. 6. 2017 prišlo, ali je prišlo do te poškodbe kot tudi do poškodbe dne 31. 8. 2017 zaradi dviga zaboja v sortirnici ali dviga palete na vilice, saj je bistveno, da tožnikove navedbe o dvigovanju pretežkih bremen niso potrjene. Nasprotno, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih komisionirnih listov in izvedenskega mnenja, je bila teža najtežjega bremena, ki ga je tožnik dvignil dne 20. 6. 2017 pri komisioniranju, 20,44 kilogramov, teža najtežjega zaboja v sortirnici ob 22.06 uri, ko tožnik dela ni več opravljal, 23,95 kilogramov, paleta pa je težka med 22 in 25 kilogramov.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.

18. Prenašanje bremen po sodni praksi ne predstavlja nevarne dejavnosti (sklep VS RS II Ips 433/97, v katerem je šlo za tožnico, ki je premešala 20-kilogramske kartone; sodba VDSS Pdp 1368/2014, v kateri je šlo za tožnika, ki je prenašal 15‑kilogramski industrijski sesalec; sodba VSL II Cp 4154/2010, v kateri je šlo za tožnika, ki je prenašal 12- do 15-kilogramski kotel; sodba Pdp 1067/2013, v kateri je šlo za tožnika, ki je premeščal 10- do 12-kilogramske zaboje; v sodbi VSC Cp 249/2020 je bila s strani sodišča prve stopnje ugotovljena krivdna odgovornost; ne pa objektivna, za mladoletno tožnico, ki je premeščala do 15‑kilogramsko posodo; višje sodišče je vmesno ugodilno sodbo potrdilo).

19. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).

20. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja določene dele izvedenskega mnenja in jim pripisuje drugačen pomen, kot ga imajo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izvedensko mnenje povzelo in pravilno utemeljilo, da mu je v celoti sledilo, saj je strokovno in jasno. Omejitve pri premeščanju bremen določa na podlagi Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj.) sprejeti Pravilnik o varnosti in zdravju pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005), in sicer za delavca, kot je tožnik, do 55 kilogramov; premeščanje najtežjih bremen je še dodatno omejeno. Tožnik sporne dni ni premeščal najtežjih bremen in ne bremen, ki bi omejitev presegale. Drugotoženki tako, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni očitati, da bi ravnala v nasprotju s predpisi iz varnosti in zdravja pri delu, da bi bilo njeno ravnanje protipravno.

21. Sodni izvedenec ni ugotovil, da bi drugotoženka kršila predpise, da bi bila podana njena krivdna odgovornost. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene; pritožba neutemeljeno poudarja, da ima za delovno mesto tožnika izdelano oceno SO=46,96, kar pomeni veliko obremenitev – možnost prekomerne obremenitve pri zdravih delavcih in da bi morala drugotoženka zato zagotoviti dodatnega delavca v sortirnico, izvajati dosledni nadzor na delom in tožniku zagotoviti ustrezne počitke med delom. Sodni izvedenec ni ugotovil, da bi zaradi izostanka dodatnega delavca, nadzora in počitkov toženka kršila predpise. Nasprotno, toženka je pri delu, povezanim s premeščanjem bremen, predpise, konkretno Pravilnik o varnosti in zdravju pri ročnem premeščanju bremen spoštovala.

22. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe glede preobremenjenosti, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje. Te navedbe so (bile) nekonkretizirane, kot je pravilno izpostavljeno v izpodbijani sodbi. Nastanek konkretnega škodnega dogodka z ničimer ne dokazuje, da bi bil tožnik preobremenjen, prav tako ne, da bi toženka več let tožnika fizično izčrpavala. Tega ne potrjuje noben izveden dokaz, niti izpovedi prič C.C., B.B. in E.E., na katere se sklicuje tožnik. Priča C.C. ni posebej izpovedal, da bi bilo delo naporno, le da so nekateri zaboji težki, priča B.B. je izpovedal, da gre za fizično delo, ki je kot tako težko, priča E.E. pa je izpovedal, da je bilo delo naporno, kadar so bile akcije (pri čemer je priča B.B. izpovedal tudi, da on ni delal v sortirnici, je pa tam pomagal, kadar je bilo zelo veliko zabojev).

23. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške.