Jedro

Določba 24. člena ZKZ statusa kmeta ne pogojuje z vpisom v RKG, zato po presoji sodišča samo dejstvo, da tožnica v času sprejema ponudbe (še) ni bila vpisana v RKG, temveč se je vpisala kasneje, za odločitev o statusu kmeta ni odločilno. Namen RKG kot evidence je namreč vodenje podatkov o kmetijskih gospodarstvih in uveljavljanje pravic, kot so ukrepi kmetijske politike, obenem pa sam vpis v RKG tudi še ne pomeni, da oseba izpolnjuje kriterije kot predkupni udeleženec v smislu 24. člena ZKZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ptuj številka 330-931/2019 (05079) z dne 6. 6. 2019 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

III. Zahtevek stranke z interesom Č. Č. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Upravna enota Ptuj je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel za nakup solastnih deležev nepremičnine parcela številka 97/1, k. o. ... za kupnino 6.000,00 EUR, ki jih prodajalci A. A., B. B. in C. C. prodajo kupcu Č. Č. (1. točka izreka), zavrnila pa je pravni posel za navedeno nepremičnino, sklenjen med istimi prodajalci ter tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnico) kot kupko.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja zaključek upravnega organa, da tožnica ni izkazala upravičenosti sklicevanja na predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, in kot kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti, na kateri se je sklicevala ob sprejemu ponudbe. Prvostopenjski organ je namreč ugotovil, da tožnica v času prejema ponudbe ni bila pripisana kot članica kmetijskega gospodarstva v registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: RKG), nosilka katere je njena mati D. D., namestnik pa oče E. E., temveč je kot članica v RKG vpisana od dne 18. 3. 2019 naprej. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je tožnica registrirana kot samostojna podjetnica, pri čemer pa v času od 25. 1. 2019 do 24. 2. 2019 oziroma v času sprejema ponudbe ni imela registrirane kmetijske dejavnosti.

3. Prvostopenjski organ je nadalje zaključil, da niti Č. Č. ni izkazal upravičenosti sklicevanja do predkupne pravice kot solastnik, kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, in kot zakupnik zemljišča, ki je naprodaj. Ob uporabi četrtega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ) pa je upravni organ upošteval, da je Č. Č. vlogi za odobritev pravnega posla priložil sklenjeno pogodbo o pravnem poslu s prodajalci, zaradi česar je odobril pravni posel med njim in prodajalci.

4. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je z odločbo št. 33008-146/2019/2 z dne 9. 10. 2019, pritožbo, kot neutemeljeno, zavrnilo.

5. Drugostopenjski organ je v svoji odločitvi dodatno izpostavil, da ZKZ ne definira pojma kmetije, zato je treba uporabiti definicijo iz Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju: ZKme-1), ki kmetijo opredeljuje kot obliko kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. V skladu s petim odstavkom 5. člena ZKme-1 pa postane oseba član kmetije z dnem vpisa v RKG. Po presoji drugostopenjskega organa tako predlagano dokazovanje s pričami utemeljeno ni bilo izvedeno, ker pričanje predlaganih oseb ne bi moglo spremeniti dejstva, da pritožnica ni mogla opravljati kmetijske dejavnosti na tej kmetiji v smislu druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ker ob sprejemu ponudbe ni bila vpisana v RKG kot članica navedene kmetije.

_Tožbene navedbe_

6. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Uvodoma graja stališče, da mora predkupni upravičenec že ob sprejemu ponudbe predložiti dokaz o dejstvu, na katerega opira predkupno pravico. Po njenem mnenju je dejstva v zvezi s predkupno pravico treba dokazovati v tem postopku, kar pa ji je bilo dejansko onemogočeno. Meni, da je upravni organ kršil načelo zaslišanja stranke, vsebovano v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), s tem ko je ni seznanil s svojimi ugotovitvami, prav tako pa je bilo kršeno načelo materialne resnice (8. člen ZUP), saj organ ni zaslišal predlaganih prič.

7. Tožnica nadalje navaja, da je namen ponudnika Č. Č. izigravanje kmetijske zakonodaje, saj je slednji izrecno na zapisnik povedal, da ne potrebuje zemljišča za potrebe svoje kmetije, temveč za potrebe dvorišča v stanovanjski hiši, v kateri stanuje, ki jo po njenem védenju tudi že prodaja. Sporna nepremičnina mu koristi le za zvišanje cene, špekulacijo s kmetijskimi zemljišči pa ZKZ in ZDKG izrecno prepovedujeta. Prav tako je del predmetne nepremičnine brez pravnega naslova že ogradil, zaradi česar je očitno, da bo nepremičnina, ki je predmet tega postopka, postopoma izgubila svojo kmetijsko namembnost. 8. Tožnica še izpostavlja, da je pridobitev statusa kmeta ugotovitvene narave, in da bi se izpolnjevanje pogojev na strani tožnice lahko ugotovilo z zaslišanjem predlaganih prič, pri čemer pa upravni organ niti ni pojasnil, zakaj dokaznim predlogom ni sledil. Poudarja tudi, da sta se z mamo D. D., ki se je prav tako prijavila kot ponudnica, pred sprejemom ponudbe pozanimali pri prvostopenjskem organu, kjer jima je bilo rečeno, da ima prijaviteljica kot družinski član D. D. in E. E. enake pravice kot njeni starši. Izključno zato D. D. ni podala vloge za odobritev pravnega posla, saj je planirano, da bi prijaviteljica prevzela kmetijo svojih staršev in bi bili dvakratni prepisi ter s tem povezani stroški nepotrebni.

9. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

_Navedbe tožene stranke_

10. Tožena stranka je dne 19. 12. 2019 predložila upravni spis in v odgovoru na tožbo v celoti prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

_Druge navedbe_

11. Tožba je bila vročena v odgovor tudi Č. Č., A. A., B. B. in C. C., ki nastopajo v tem upravnem sporu kot prizadete stranke s položajem stranke v smislu tretje alineje 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

12. Stranka z interesom Č. Č. je v odgovoru na tožbo navedel, da je po njegovem mnenju upravni organ pravilno ugotovil odločilna dejstva, in da je pravno zmotno stališče tožnice, da je odločba o statusu kmeta ugotovitvena in učinkuje „ex tunc“, torej od takrat, ko je tožnica domnevno izpolnjevala pogoje za pridobitev statusa kmeta. Takšno stališče nima opore v nobenem pravnem predpisu, pojasnilo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, na katerega se sklicuje tožnica, pa ni pravni vir, na katerega bi bilo sodišče vezano. Zgolj iz previdnosti pa prereka, da bi tožnica v času sprejema ponudbe izpolnjevala pogoje za pridobitev statusa kmeta. Izpostavlja, da je vzgojiteljica in v času sprejema ponudbe ni pridobivala dohodka (zlasti ne pomembnega) iz naslova dela na družinski kmetiji. Poudarja tudi, da parcela, ki je predmet prodaje, nima nobene zveze s kmečkim gospodarstvom, ki je v lasti staršev tožnice, saj ni v njeni bližini. V primeru nakupa predmetne parcele se to kmečko gospodarstvo ne bi zaokrožilo in ne povečalo. Tožnica želi predmetno parcelo zgolj kot povečano dvorišče k svoji stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 96/6, k. o. ..., na katerem ne izvaja nobene kmetijske dejavnosti. Ravno nasprotno, na navedenem zemljišču je deponija odpadnega gradbenega materiala in strojev, na enem delu kmetijskega zemljišča pa je zgrajena polovica garaže in tlakovana ter pokrita terasa. Navedeno izkazuje tudi s priloženimi fotografijami. Na drugi strani pa sam že dobrih 26 let v skladu z veljavnim pravnim naslovom na predmetnem zemljišču prideluje zelenjavo, ima posajeno sadno drevje, brajdo in dva rastlinjaka. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

13. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi prerekala navedbe stranke z interesom in navedla, da se je sodna praksa že večkrat izrekla o tem, da gre pri odločbi o statusu kmeta za ugotovitveno odločbo, ki učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so relevantna za določitev statusa kmeta. Pristojni organ pa med samim postopkom odobritve pravnega posla ni ustrezno rešil predhodnega vprašanja o njenem statusu kmeta, saj ni upošteval njenih dokaznih predlogov. Opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča RS III U 186/2017-21, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da bi prišlo do absurdne situacije, če bi imel kot kmet, ki zemljišče obdeluje, predkupno pravico le nosilec kmetijskega gospodarstva, ne pa tudi njegov družinski član.

14. V drugi pripravljalni vlogi je tožnica še dodatno navedla, da je s strani Upravne enote Ptuj prejela odločbo št. 330-2938/2020-7 (05105) z dne 10. 1. 2022, s katero je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZKZ in jo je šteti za kmeta. Iz odločbe izhaja: (i) da je tožnica kot nosilka na KMG MID-u ..., na katerem imajo pripisanih in izrisanih 18,7448 ha GERKov, vpisana kot član kmetije; (ii) da je tožnica ustrezno usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj je že od rane mladosti pomagala staršem pri delu na kmetiji, katero bo v bližnji prihodnosti tudi prevzela ter da namerava z dokupom in najemom zemljišč kmetijo še razširiti; (iii) da se na kmetiji ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo; (iv) da je bil za leto 2021 ustvarjen dohodek v višini 24.868,98 EUR, kar presega zakonsko določen dohodek 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v RS, kot določa 24. člena ZKZ ter da je k prikazani vrednosti potrebno prišteti še ovrednotenje živali, ki so bile leta 2021 na kmetiji, iz RKG pa je razvidno, da je bilo v letu 2021 na kmetiji 120 kom prašičev, kar znese še dodatnih 10.580,00 EUR in tako izpolnjuje za priznanje statusa kmeta ter (v) da letni prihodek iz trenutne kmetijske dejavnosti za omenjeno kmetijo znaša cca. 35.448,00 EUR. V konkretnem primeru tako pristojnosti organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, saj če bi pravilno ugotavljal pogoje za priznanje statusa kmeta, bi ugotovil, da so le-ti tudi izpolnjeni.

**K I. točki izreka**

15. Tožba je utemeljena.

16. V obravnavanem primeru je sporno, ali so bile pravilno uporabljene določbe 23. in 24. člena ZKZ o predkupni pravici pri prodaji kmetijskega zemljišča, zlasti pa, ali je bilo dovolj raziskano dejansko stanje.

17. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bila dne 9. 4. 2019 izvedena ustna obravnava, na kateri je pooblaščenec tožnice navajal, da je tožnica članica večjega kmečkega gospodarstva, ki je v lasti njenih staršev, prav tako pa si je pridobila status samostojne podjetnice za kmetijsko dejavnost, vse zaradi predvidenega prenosa zaščitene kmetije na njo. Navedel je, da imajo v lasti 16 ha kmetijskih zemljišč, da redijo 200 prašičev, ki jih prodajajo na trgu in da je prihodek kmetije vsaj 5o.000,00 EUR na leto, pri čemer večino del opravlja tožnica.

18. Po pisnem pozivu upravnega organa na predložitev dokazil je tožnica v danem roku podala izjavo, v kateri je predlagala, da upravni organ zasliši njo, njenega moža in njene starše, ki bodo vsi vedeli povedati, da se zadnjih nekaj let ukvarja pretežno s kmetijstvom na kmetiji svojih staršev, da je lastnica dela kmetijske mehanizacije in da bo v kratkem postala izključna lastnica zaščitene kmetije. Predložila je tudi izpis iz registra kmetijskih gospodarstev in seštevek površin družinske kmetije.

19. Po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po 4. alineji navedenega člena pa je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se, skladno z drugim odstavkom 24. člena ZKZ, šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v RS v istem obdobju.

20. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso1 je odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave, kar pomeni, da se z njo ugotavlja obstoj določenega pravnega razmerja, pravice ali obveznosti oziroma pravnega stanja, ki ob izpolnjenih dejanskih okoliščinah obstaja že po samem zakonu. V upravnem postopku je tožnica tekom postopka zatrjevala in dokazovala, da so pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisen njen status kmeta, nastala že pred iztekom roka za sprejem ponudbe, in v zvezi s tem podala dokazne predloge (zaslišanje prič), pri čemer pa prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni obrazložil, zakaj predlaganih dokazov ni izvedel. Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba v navedenem delu neobrazložena in je posledično ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti namreč v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. 21. Čeprav je navedeno pomanjkljivost izpodbijane odločbe poskušal odpraviti pritožbeni organ, je po presoji sodišča stališče drugostopenjskega organa glede zavrnitve dokaznih predlogov materialnopravno zmotno. Določba 24. člena ZKZ namreč statusa kmeta ne pogojuje z vpisom v RKG, zato po presoji sodišča samo dejstvo, da tožnica v času sprejema ponudbe (še) ni bila vpisana v RKG, temveč se je vpisala kasneje, za odločitev o statusu kmeta ni odločilno. Namen RKG kot evidence je namreč vodenje podatkov o kmetijskih gospodarstvih in uveljavljanje pravic, kot so ukrepi kmetijske politike, obenem pa sam vpis v RKG tudi še ne pomeni, da oseba izpolnjuje kriterije kot predkupni udeleženec v smislu 24. člena ZKZ. Glede na to, da je tožnica na zapisnik ustne obravnave pred upravnim organom zatrjevala, da bo v bližnji prihodnosti prevzela kmetijo staršev, kjer že dalj časa dela in iz tega naslova pridobiva glavni del dohodka, bi tako upravni organ moral, skladno z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), izvesti predlagane dokaze in popolno ugotoviti dejansko stanje.

22. Na podlagi navedenega tako sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), tožena stranka pa je napačno uporabila materialno pravo in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sodišče je zato, na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

23. Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju upoštevati četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in izvesti predlagane dokaze ter nato ponovno odločiti o zadevi, upoštevajoč stališče sodišča, zavzeto v predmetni sodbi.

24. Sodišče je na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi zaradi storjenih absolutnih bistvenih kršitev postopka ugoditi in upravni akt odpraviti.

**K II. točki izreka:**

25. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnica, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV, kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.

26. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

**K III. točki izreka:**

27. Sodišče je zavrnilo zahtevek stranke z interesom Č. Č. za priznanje stroškov na podlagi pravila o uspehu (154. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 prim. sodbe Upravnega sodišča RS III U 55/2018-20 z dne 23. 5. 2019, I U 114/2017-20 z dne 11. 5. 2018, I U 1340/2016 z dne 11. 7. 2017 idr.