Jedro

Kaznivo dejanje pranje denarja je kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pri čemer je dobrina oz. objekt, ki se ščiti z inkriminacijo kaznivega dejanja, poleg varnosti ljudi in premoženja, tudi varnost gospodarstva in varnost monetarnega sistema EU, kar vse sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasni. Varnost ljudi se tako ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazensko pravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da pri tem kaznivem dejanju ni neposredno ogrožena niti varnost ljudi in tudi ne tako intenzivno njihovo premoženje, da bi bil tak ukrep sorazmeren in nujen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A., še vedno podani.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornica obtoženega A. A. in uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obtoženca odpravi, podredno pa, da se obdolženemu namesto pripora odredi hišni pripor, oziroma še podredno, da se napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ta izhaja iz pravnomočne obtožnice ter vseh dokazov, na katerih le-ta temelji. V takem primeru je mogoče utemeljen sum ovreči le, če se izkažejo nova dejstva in okoliščine, ki lahko vplivajo na presojo o obstoju utemeljenega suma, takšna dejstva pa se v obravnavani zadevi po pravnomočnosti obtožnice niso izkazala.

Zagovornica v pritožbi ponovno navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar da je podana kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka.

V nasprotju z zagovornico pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega ugotovitvenega sklepa o priporu, ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sklepa so izčrpni in skrbno argumentirani v takšnem obsegu kot je to potrebno v predmetni fazi kazenskega postopka. Zato zagovornica s ponovnim zatrjevanjem o neobstoju dokazov, da je obtoženi storil kaznivo dejanje v prodajalni sadja in zelenjave ...&..., v Kmetijski zadrugi ... in ..., v ..., pa da ni voznik vozila znamke ... in da ni dokaza, da je dne 18.1.2024 na BS ... sploh bil v vozilu ali kje drugje in da v kritičnem času sploh ni imel vozniškega dovoljenja ter da ni dokaza, da je dne 28.3.2024 v ... oz. da sploh ni bil viden na kraju dejanj dne 14.2.2024, 28.2.2024, 2.3.2024 in 28.3.2024, tudi tokrat ne more uspeti.

Zagovornica se na več mestih sklicuje na obtožnico in dokaze, zbrane v njej ter navaja, da sama obtožnica nima konkretnih razlogov glede obstoja utemeljenega suma. Takšnih navedb, ki dejansko predstavljajo ugovor zoper obtožnico, pri ugotavljanju utemeljenega suma po pravnomočni obtožnici, ob nespremenjenem dejanskem stanju, ni mogoče upoštevati, saj jih je imela zagovornica možnost uveljavljati v ugovoru zoper obtožnico. Zato z njimi utemeljenega suma, ugotovljenega v pravnomočni obtožnici, ne more omajati ali izpodbiti.

Pritožbene navedbe o tem, da obtoženega ni na videoposnetkih, pa o tem, kaj je v preiskavi povedala priča B. B. in povzemanje vsebine listin, sklicevanje na analitična poročila ter lastna ocena, da gibanje soobtoženih na območju, kjer so se unovčevali bankovci, ne potrjuje dokaznega standarda utemeljenega suma, pa predstavljajo oceno in presojo izvedenih dokazov, kar ni predmet tega postopka. Takšna dokazna ocena je pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. Pri odločanju o priporu se namreč kontradiktornost dokazov ne more ocenjevati na način, kot to uveljavlja zagovornica, saj je takšna ocena prepuščena nadaljnjemu postopku. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje večja od verjetnosti, da ga ni. Samo pritožbeno sodišče pa ne more tehtati dokazov in se ne sme spusti v podrobno presojo dokazov ter odločati o vprašanjih, ki se bodo morala obravnavati na glavni obravnavi.

Pritožbene navedbe, da obtoženi ni vedel in ni mogel vedeti, da so bili bankovci, najdeni pri hišni preiskavi dne 15.5.2024 ponarejeni, se nanašajo na zavedanje obtoženega o protipravnosti njegovega ravnanja ter vprašanje krivde, kar ni predmet presoje obstoja utemeljenega suma, temveč je to predmet odločanja o kazenski odgovornosti obtoženca za storjena dejanja. Tako te navedbe presoje o obstoju utemeljenega suma ne morejo postaviti pod vprašaj.

Pod vprašaj ni mogoče postaviti niti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Izpolnjevanje tega pogoja je sodišče prve stopnje v 5. točki utemeljilo z ugotovitvijo objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec s svojo kriminalno dejavnostjo nadaljeval, v primeru, da bi bil izpuščen na prostost.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da obtoženec do sedaj še nikoli ni storil istovrstnega dejanja, da se mu niti ne očita najtežje kaznivo dejanje, za katerega bi bila predpisana kazen zapora do 15 ali 30 let in da prejšnje življenje obtoženca ni relevantno pri presoji ponovitvene nevarnosti. Nevarnost ponovitve se mora namreč nanašati na specifično kaznivo dejanje, vendar ni nujno, da se nanaša na istovrstno kaznivo dejanje, kar zmotno navaja zagovornica v pritožbi. Kot objektivne okoliščine je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja in izpostavilo, da se obtožencu očitajo ponavljajoča ravnanja, torej več izvršitvenih ravnanj. Kot subjektivne okoliščine pa je sodišče prve stopnje, poleg negativnih osebnostnih lastnosti, pravilno izpostavilo obtoženčevo obširno predkaznovanost. Niti že izrečene in prestane zaporne kazni, niti kazen, ki jo mora še prestati, pa obtoženca niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj in nanj očitno niso vplivale v smislu prevzgoje. S takšno kriminalno dejavnostjo si obtoženi očitno pridobiva tudi potrebna sredstva za preživljanje. Zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornice, da ni podana niti ena subjektivna okoliščina, ki bi utemeljevala obstoj ponovitvene nevarnosti.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno v točki 5. izpodbijanega sklepa ugotovilo obstoj konkretne ponovitvene nevarnosti pri obtožencu, in ni zgolj navedlo splošnih lastnosti, kar navaja zagovornica. V medsebojni zvezi je presodilo vse ostale okoliščine, kot so predkaznovanost, osebnosti obtoženca, okolje in razmere v katerih živi, njegovo dosedanje življenje, kot tudi to, da je zasledoval izključno premoženjsko korist in ravnal s koristoljubnimi nameni, pri čemer je izkazal visoko stopnjo predrznosti, vztrajnosti in zavržnosti, njegova ravnanja pa so bila tudi v naprej dobro premišljena in načrtovana. Do pritožbenih navedb o neobstoju pripornega razloga, se je pritožbeno sodišče tudi že podrobno opredelilo v sklepu z dne 29.8.2024, na katerega se v izogib ponavljanju tudi tokrat sklicuje. Zaključki izpodbijanega sklepa glede ponovitvene nevarnosti, niso v nasprotju z dokazi v spisu, kot to neutemeljeno sodišču očita zagovornica in se neutemeljeno sklicuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo tudi svojo presojo glede sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora z razlogi, ki jih je podalo v 6. in 7. točki izpodbijanega sklepa. Takšnim ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Na podlagi obsežne predkaznovanosti obtoženca in že obrazloženih okoliščin v zvezi s ponovitveno nevarnostjo, mu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaupati do te mere, da ne bi nadaljeval s kriminalno dejavnostjo v primeru hišnega pripora ali na prostosti.

Kaznivo dejanje pranje denarja je kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pri čemer je dobrina oz. objekt, ki se ščiti z inkriminacijo kaznivega dejanja, poleg varnosti ljudi in premoženja, tudi varnost gospodarstva in varnost monetarnega sistema EU, kar vse sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasni. Varnost ljudi se tako ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazensko pravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da pri tem kaznivem dejanju ni neposredno ogrožena niti varnost ljudi in tudi ne tako intenzivno njihovo premoženje, da bi bil tak ukrep sorazmeren in nujen.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji za hišni pripor in da je pripor v tem trenutku edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost gospodarstva, monetarnega sistema ter posredno tudi premoženja posameznikov in gospodarskih družb, pri katerih se lahko ponarejeni bankovci unovčujejo, saj bi obtoženec z vrnitvijo v dosedanje življenjsko okolje lahko nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja, zlasti glede na to, da je na ravni utemeljenega suma deloval skupaj s C. C. in je z namenom unovčite hranil večje število ponarejenih bankovcev po 200 EUR. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni opore za sklepanje, da je obtoženec zanesljiv in vreden zaupanja in da zato najhujši poseg v osebno svobodo ni potreben, kljub prizadevanjem obrambe za odreditev hišnega pripora.

Izpodbijani sklep ima vse razloge glede neogibne potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora ter posledično ni pomanjkljiv ali obremenjen s kršitvijo kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter tudi ne s kršitvijo materialnega prava.

Ker glede na navedeno pritožbeni očitki zagovornice niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.