Jedro

V opravičilu toženka ni predlagala preložitve naroka, celo nasprotno, zavzela se je za pisno sodelovanje. Opravičilu tudi ni predložila kakšne zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo v toženkini odsotnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 210,58 EUR nadomesti z zneskom 199,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145111/2014 z dne 27. 10. 2014 v celoti razveljavilo v 1. in 3. točki (I.). Umik tožbe za znesek 90,00 EUR je vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo (II.). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 266,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19,29 EUR od 15. 9. 2014 do 17. 4. 2015, od zneska 25,19 EUR od 15. 8. 2014 do 17. 4. 2015, od zneska 8,52 EUR od 15. 10. 2014 do 17. 4. 2015, od zneska 6,47 EUR od 15. 10. 2014 do 30. 9. 2015, od zneska 30,53 EUR od 24. 10. 2014 do 30. 9. 2015, od zneska 158,19 EUR od 24. 10. 2014 do plačila in od zneska 108,00 EUR od 24. 10. 2014 do plačila (III.). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh od pravnomočnosti odločbe na prvi stopnji, tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 210,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po odvetniku zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je prvo sodišče obravnavo opravilo v nenavzočnosti toženke, kljub temu, da je le-ta svojo odsotnost zaradi slabega zdravstvenega stanja opravičila. Pritožba zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Toženka je zatrjevala, da je naslednji dan, ko je ugotovila prevaro s strani K. K. in pooblaščenega zastopnika tožeče stranke E., d. o. o., D. K., razdrla pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja in dodatek k tej pogodbi ter da je telefon takoj po nakupu izročila K. K., ta pa ga je v svojem imenu in za svoj račun prodala nazaj družbi E., d. o. o., torej D. K. za znatno nižjo ceno. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala, so pa ključna za ugotavljanje odgovornosti toženke v tem postopku. Glede teh neprerekanih trditev sodba ne vsebuje ničesar. Pritožba tudi izpostavlja, da ni jasno, ali je bila sodba OS Celje, s katero je bila K. K. obsojena goljufije, ravno v zvezi s sklenitvijo naročniške pogodbe in dodatka k tej pogodbi z dne 24. 7. 2014, dejansko prebrana, ali le vpogledana. Vpogled namreč ne pomeni vsebinskega dokaza. Tožeča stranka trditev toženke glede odstopa od pogodbe in dodatka z dne 24. 7. 2014 ni prerekala, zato se ta trditev šteje za priznano. V tem primeru pa obveznosti toženke niso nastale in posledično ni njene odgovornosti za vtoževani dolg. S sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 53019/2014 je bila K. K., ki se v tem sporu pojavlja kot tretja oseba pravnomočno spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije na škodo tožene stranke B. Ž. Pooblaščeni prodajalec tožeče stranke D. K. pa je trditveno neprerekano od K. K. v njenem imenu in za njen račun nazaj odkupil sporni telefon po znatno nižji ceni. Navedeno nedvomno predstavlja prevaro, opredeljeno po tretjem odstavku 49. člena OZ, po katerem prevara, ki jo stori kdo tretji (K. K.), vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka (E. d. o. o., D. K. kot pooblaščeni prodajalec tožeče stranke) ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi morala vedeti. Pritožba zatrjuje kršitev Zakona o odvetniški tarifi v stroškovnem delu izreka izpodbijane sodbe. Kako je prvo sodišče prišlo do odločitve o stroških, ki gredo tožeči stranki, toženka ni uspela ugotoviti. Priznani izvršilni stroški (brez taks) so bili odmerjeni v višini 78,98 EUR. Glede na vrednost vtoževane terjatve in ker ni obrazloženo, kaj priznani stroški dejansko obsegajo, znaša nagrada za predlog za izvršbo po tar. št. 3460 s količnikom 0,3 glede na tabelo iz 12. člena Zakona o odvetniški tarifi le 9,00 EUR, druge aktivnosti izvršilnega postopka pa iz sodbe niso razvidne. Glede na dosojeno terjatev, ki je glavnično nižja od 300,00 EUR znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 le 22,10 EUR in ne priznanih 31,20 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 le 20,40 EUR in ne priznanih 28,80 EUR, posledično pa tudi 22 % DDV v priznani višini 17,60 EUR ni pravilen, pri čemer ni jasno niti od katere osnove je odmerjen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) V sporih majhne vrednosti se sme sodbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Toženka je odsotnost z naroka z dne 15. 10. 2015 opravičila s pisnim opravičilom z dne 30. 9. 2015, z navedbo, da je zbolela in da samostojno ni sposobna priti v Ljubljano, lahko pa pisno še vedno sodeluje. V opravičilu torej ni predlagala preložitve naroka, celo nasprotno, zavzela se je za pisno sodelovanje. Opravičilu pa tudi ni predložila kakšne zdravstvene dokumentacije, zato je sodišče prve stopnje postopalo popolnoma pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo v toženkini odsotnosti. Toženki s sojenjem v odsotnosti tako ni bila kršena pravica do obravnavanja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma pravica do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Preložitev naroka je namreč izjema od splošnega, iz načela ekonomičnosti postopka izhajajočega pravila, da se razpisani naroki izvedejo.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilno. Utemeljena je z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi.

7. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili naročniško razmerje za uporabo storitev digitalnega omrežja (priloga A2, B3) in dodatek k pogodbi v zvezi z nakupom GSM aparata, glede katerih tožeča stranka v tem postopku vtožuje neplačane račune. Pogodbo je toženka sklenila v svojem imenu in za svoj račun in je s tem vstopila v obligacijsko razmerje s tožečo stranko.

8. Pravilno je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da pogodba iz razlogov, ki jih navaja toženka ni nična. Zatrjevano dejstvo, da je pooblaščeni prodajalec tožeče stranke E. d. o. o., D. K. od K. K. v njenem imenu in za njen račun odkupil sporni telefon po znatno nižji ceni ni protipravno niti nemoralno.

9. Zatrjevano dejstvo, da je toženka s tretjim, to je K. K. sklenila pogodbo o prevzemu izpolnitve, s katero se je K. K. toženki zavezala, da bo izpolnila njeno obveznost nasproti njenemu upniku, učinkuje le v razmerju med njima, to je med toženko in K. K. Toženka ni trdila, da je tožeča stranka v prevzem dolga privolila, kajti le v tem primeru bi bila toženka prosta obveznosti plačila vtoževanih računov (drugi in četrti odstavek 427. člena OZ). Dokler pa upnik v prevzem dolga ne privoli, ima pogodba o prevzemu dolga učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ), kar pa nima za posledico spremembe dolžnika in ne vzpostavlja pravnega razmerja med upnikom in prevzemnikom, zato upnik, torej v konkretnem primeru tožeča stranka do prevzemnika, to je K. K, nima nobenih pravic in je pravno razmerje med upnikom in dolžnikom še vedno vzpostavljeno (prvi in tretji odstavek 434. člena OZ).

10. Toženka se sklicuje tudi na tretji odstavek 49. člena OZ, ki določa, da prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti. Zaradi zatrjevanega goljufivega ravnanja, to je prevare tretje osebe, je mogoče uveljavljati le izpodbojnost pogodbe (s postavitvijo ustreznega zahtevka na razveljavitev pogodbe) in to le, kot je bilo že navedeno, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi vsaj morala vedeti za prevaro. Da bi tožeča stranka vedela, da K. K. zaradi pridobitve premoženjske koristi ne bo izpolnila zaveze, dane toženki, da bo poravnala vse račune, ki bodo izdani toženki kot skleniteljici naročniškega razmerja, pa toženka ni zatrjevala.

11. Medtem ko je razveljavitev pogodbe praviloma sankcija za napake volje, pa lahko do razveze pogodbe oziroma odstopa od pogodbe in s tem njenega prenehanja v skladu s 103. in naslednjimi členi OZ pride zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti ene pogodbene stranke dvostranske pogodbe. Da tožeča stranka svoje obveznosti ne bi izpolnila, tožena stranka ni zatrjevala. Zato je zaradi neizpolnitve obveznosti s strani toženke od pogodbe lahko odstopila z dopisom z dne 15. 10. 2014 le tožeča stranka Do tega trenutka pa je bila pogodba veljavno sklenjena in zavezujoča. 12. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve.

13. Tožeča stranka je upravičen do povrnitve izvršilnih stroškov v višini 79,40 EUR, ker pa jih je priglasila le v višini 78,98 EUR, jih je pritožbeno sodišče v tej uveljavljani višini tudi priznalo in sicer taksa za postopek o predlogu za izvršbo po tar. št. 4011 Taksne tarife v višini 55,00 EUR, 20,00 EUR za pavšalni znesek po Odvetniški tarifi št. 6002 z 22 % DDV-jem (4,4 EUR). Doplačilo takse za pravdni postopek sodi med pravdne, in ne več med izvršilne stroške (primerjaj tar. št. 1111 ZST(2)) in znaša 23,00 EUR (razlika med 78,00 EUR in 55,00 EUR). Pravilno pa je prvo sodišče tožeči stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v uveljavljeni višini 31,20 ter nagrado za narok po tar. št. 3102 v uveljavljani višini 28,80 EUR je sicer od vrednosti spornega predmeta v višini 356,19 EUR, pavšalne stroške po tar. št. 6002, 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 17,60 EUR, kar skupaj znese 199,60 EUR.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo v IV. točki izreka tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znižalo na znesek 199,60 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Pritožnica je s pritožbo uspela v neznatnem delu glede stroškovne odločitve, ki predstavlja stransko terjatev. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

16. O pritožbi je odločala višja sodnica posameznica na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Ur. list RS, št. 37/2008, s spremembami.