Jedro

Ker je bila pravica uporabe prenesena na podlagi kupne pogodbe, niso bili izpolnjeni osnovni pogoji za vračilo podržavljenega premoženja po določbah ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2.10.2001, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 16.1.2001 (1. točka izreka) in zahtevo tožnikov za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 189, izmere 751 m2, k.o. M., zavrnila (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se tožnikom vrne navedeno podržavljeno zemljišče v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 35.918,02 DEM oziroma za vsakega upravičenca v višini 11.972,67 DEM (1. točka izreka), SOD je dolžna izročiti obveznice vsakemu upravičencu v višini 11.972,67 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila tri mesece po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta bili odločbi upravnega organa prve stopnje in tožene stranke izdani, tožba pa je bila vložena še pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, ki je v njej sprejelo stališče v zvezi z razlago 4. člena, 9. točke 3. člena in 31. ter 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki pa v obravnavani zadevi, glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari, saj v konkretni zadevi ni bilo sporno vprašanje odvzema iz posesti, ampak vprašanje izplačila odškodnine, oziroma ali so tožniki kot prodajalci s kupoprodajno pogodbo dobili izplačano tudi vrednost podržavljenega zemljišča, na katerem so imeli pravico uporabe. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo tožnikom z odločbo Občinskega ljudskega odbora M.T. z dne 3.9.1959, zemljišče parc. št. 189, stavbišče, dvorišče v izmeri 751 m2 podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), ter je bil na isti pravni podlagi izvršen vpis zemljišča brez stavbe v A list zemljiške knjige kot družbena lastnina. Prav tako iz pisnih podatkov izhaja, da so tožniki dne 9.6.1962 s P. in t. M. sklenili kupno pogodbo o prodaji nenacionalizirane stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 189 k.o. M., hkrati s pravico trajnega uživanja k tej hiši pripadajočega nacionaliziranega zemljišča, kar potrjuje tudi vpis v zemljiško knjigo z dne 25.8.1962, na podlagi katerega se je tudi na parc. št. 189 stoječi hiši vknjižila družbena lastnina v korist P. in t. M. Ker je bila pravica uporabe prenesena na podlagi kupne pogodbe, sklenjene s P. in t. M., na podlagi katere je bil prenos pravice uporabe na nacionaliziranem zemljišču izveden tudi v zemljiški knjigi, niso izpolnjeni osnovni pogoji za vračilo podržavljenega premoženja po določbah ZDen, saj do odvzema iz posesti ni prišlo na podlagi prisilnega ukrepa državnega organa, ampak je bila pravica uporabe na drugega imetnika prenesena na podlagi pravnega posla.

Zoper izpodbijano sodbo sta se pritožila E.Ž. in F.V.K. V pritožbi navajata, da zahtevata vrnitev denacionaliziranega zemljišča parc. št. 189, stavbišče in dvorišče, ob podržavljenju vpisano pri vl. št. 94 k.o. M. Niso bili lastniki zemljišča, temveč le uporabniki, zato P. in t. M. niso mogli prodati zemljišča, temveč le stavbo, kar je tudi razvidno iz nizke kupnine. Na zahtevo Ob LO M. so morali prodati stavbo P. in t. M., saj se niso upali nasprotovati tej zahtevi.

Upajo, da bo popravljena krivica preteklih let in da jim bo dediščina vrnjena v naravi. Njihov stari oče je kupil zemljišče in stavbo in jim jih tudi zapustil. Lahko pa bi se to zemljišče, ki je sedaj brez stavbe in opuščeno, vrnilo najprej edinemu zakonitemu lastniku - njihovemu staremu očetu, po njegovi zapuščini pa njim.

A.M., oporočna dedinja po pokojnem tožniku E.M., ki je vstopila v upravni spor, ni vložila pritožbe zoper izpodbijano sodbo. V odgovoru na pritožbo drugotožnice in tretjetožnika pa navaja, da se ne strinja s stroški, ki bodo nastali z vloženo pritožbo. Navaja, da je zanjo postopek končan in da čaka na pravnomočnost izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo spornega zemljišča. Prav iz pogodbe, ki so jo sklenili E.M., F.V.M., E.M. in A.M. kot prodajalci in P. in t. M. kot kupec, in ki je med predloženimi spisi, izhaja, da so navedeni kupci odplačno prenesli hišo in pravico trajnega uživanja na k tej hiši pripadajočem nacionaliziranem zemljišču na navedenega kupca za dogovorjeno kupnino. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena pogodba, ki je to ne le po nazivu, temveč tudi po vsebini, izključuje denacionalizacijo v obravnavani zadevi. Da bi tožniki izpodbijali veljavnost navedene pogodbe pred sodiščem splošne pristojnosti, ki je za to pristojno, iz predloženih spisov ne izhaja. Ker je bila pravica do uveljavitve odškodnine za nacionalizirano sporno zemljišče s sklenitvijo navedene pogodbe konzumirana, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V času, ko je bila navedena pogodba sklenjena, je bila pravica uporabe v prostem prometu in jo je bilo mogoče prodati skupaj s stavbo. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo izpodbijano sodbo.

Navedbe tožnikov, da ni mogoče govoriti o prostovoljnosti pri sklepanju pogodbe, so okoliščine, ki na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati. Te okoliščine bi lahko kazale le na razloge iz 5. člena ZDen, ki pa se ne presojajo v upravnem postopku, temveč v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, če stranka tak zahtevek vloži. Ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).