Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 113/2020

ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.113.2020 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

kilometrina prevoz na delo in z dela službeno potovanje kraj opravljanja dela
Višje delovno in socialno sodišče
26. maj 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 je v 31. členu določil, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati zavzemanja tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili stroškov za uporabo avtomobila v službene namene za obdobje od december 2013 do december 2016 v višini 4.514,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka (I. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi glede 16,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 897,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se tožena stranka strinja, da za denarni zahtevek ni bilo pomanjkanja procesne predpostavke. Tožena stranka ni niti trdila, da tožnik ne bi izpolnil procesne predpostavke predhodnega reševanja spora pri delodajalcu, temveč je trdila, da same odredbe ne morejo biti predmet presoje v delovnem sporu. Predmet odločanja je bilo izključno vprašanje, ali bi tožniku za delo po odredbah pripadalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP ali povračilo za službena potovanja po prvem odstavku 205. člena KPDŽP. Tožnik ni prejel naloga za službeno potovanje, zato niti ni zahteval obračuna dnevnic niti ni zahteval, da bi se čas potovanja na delo in z dela do 12 ur štel v delovni čas kot to velja za službena potovanja. Za pravilno uporabo materialnega prava bi sodišče moralo upoštevati celotno ureditev, torej ZDR-1, KPDŽP in Navodilo ..., ki predstavlja splošni akt, ki je bil sprejet v soglasju z reprezentativnimi sindikati. V smislu tretjega odstavka 215. člena KPDŽP se šteje, da so vprašanja, ki jih ureja navodilo, s tem urejena s kolektivno pogodbo. Sodišče ni upoštevalo citirane določbe kolektivne pogodbe, zato je naredilo zmotne materialno pravne zaključke v 14. točki obrazložitve. Sodišče neutemeljeno navaja, da gre za presojo skladnosti splošnega akta s kolektivno pogodbo, za kar je pristojno sodišče. V nasprotju s citiranim določilom je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ureditev razmerij v Navodilu ... ni urejena s kolektivno pogodbo. Nasprotuje sklicevanju sodišča prve stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ter meni, da gre v navedeni zadevi za povsem druga pravna vprašanja. Za leti 2017 in 2018 je treba neposredno uporabiti določbo drugega odstavka točke 2 (področje uporabe) Navodila ..., ki določa, da se to navodilo uporablja za določitev višine povračila za prevoz na delo in z dela za opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi in na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP. Za čas pred ureditvijo v Navodilu ... je po mnenju tožene stranke treba upoštevati sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe. Ker je Navodilo ... vsebovalo izrecno določbo, da se navodilo uporablja za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela tako za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi kot za opravljanje dela po odredbah o opravljanju drugega dela, izdane na podlagi 49. člena KPDŽP, je komisija sprejela samo ugotovitveni sklep, iz katerega izhaja, da je bilo treba tudi pred 2017 uporabiti za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela določila Navodila ..., enako kot po izrecni ureditvi od 1. 1. 2017 dalje. Sklep Komisije za razlago kolektivne pogodbe je treba uporabiti kot pravni vir za odločitev v tem delovnem sporu. Razlaga kolektivne pogodbe je predvsem stvar podpisnikov kolektivne pogodbe, zato ni mogoče odrekati razlagi Komisije za razlago kolektivne pogodbe, ki so jo imenovali podpisniki kolektivne pogodbe, zakonitosti in veljavnosti. V smislu določbe tretjega odstavka 17. člena KPDŽP je uporaba razlage komisije obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., ZPP) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetnem sporu tožnik vtožuje razliko med kilometrino za službeno potovanje in obračunanimi in izplačanimi potnimi stroški za prevoz na delo in z dela za čas, ko je bil zaradi potreb v delovnem procesu z odredbami o opravljanju drugega dela napoten, da delo opravlja tudi v drugih krajih, ne le v A.. Tožnik ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto nadzornega kretnika v organizacijski enoti sektor B., kraj opravljanja dela je določena A.. Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju od decembra 2013 do decembra 2016 izdala večje število odredb, s katerim je tožniku odredila začasno opravljanje drugega dela na delovnem mestu kretnik I, II na lokacijah C. in D.. V vseh odredbah, ki jih je tožena stranka izdala, je navedla, da se stroški prevoza na delo in z dela na drugo lokacijo določijo v točno navedenih kilometrih kot prevoz z lastnim vozilom od tožnikovega doma do lokacije in nazaj. Tožnik se je po teh odredbah iz A., kjer stanuje, na delo vozil z lastnim avtomobilom.

7. Med strankama je sporno predvsem, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah za delo v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, opravil tožnik, šteti kot službena potovanja po 208. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007, KPDŽP). Sodišče prve stopnje je zato odločalo o tem, ali tožena stranka tožniku dolguje razliko med priznanimi in izplačanimi stroški za prevoz na delo in z dela ter stroški za uporabo lastnega avtomobila na službeni poti po 208. členu KPDŽP. 8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, in sicer na lokacijah C. in D., niso poti na redno delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (A.). Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem., ZDR-1) je v 31. členu določil, da je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela. Zato ni mogoče upoštevati zavzemanja tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo tožnikove poti na odrejena delovišča za službene poti, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno je sklicevalo tudi na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 387/2011, iz katerega izhaja, da je službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da sodišče ne bi smelo upoštevati judikata Vrhovnega sodišča RS, ki je bil sprejet v času veljavnosti prejšnjega zakona, saj se ZDR-1 od prejšnjega zakona v zvezi s tem vprašanjem ni spremenil. 9. Na pravilnost ugotovitve o tem, da je pri spornih poteh šlo za službena potovanja, za katere je tožnik upravičen do kilometrine, ne vpliva, da so mu bili v odredbah za delo v navedenih krajih izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z lastnim avtomobilom, da je tožnik vedel, da ima spremenjen kraj opravljanja dela ter da mu tožena stranka priznava (le) pravico do porabe lastnega avtomobila za prevoz na to delovno mesto in da je tožnik od doma odhajal na delo na kraje, navedene v odredbah, in se od tam vračal domov. Navedeno za odločitev v zadevi ni bistveno.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju upoštevati mnenje in ugotovitveni sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznosti delodajalca, ki izvirajo iz te pogodbe. Ne gre niti za priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj. Komisija je 19. 12. 2017 ugotovila, da je toženka v spornem obdobju uporabljala svoja navodila za priznanje in obračunavanje stroškov delavcem, katerim je izdajala primerljive odredbe kot tožniku, kar je dejstvo. Komisija pa je v svojem mnenju menila, da sta bili navodili toženke v skladu s kolektivno pogodbo, na kar pa sodišče ni vezano. Za presojo skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami je pristojno delovno sodišče na podlagi določbe 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem., ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je navedene ugotovitve in stališča ustrezno obrazložilo. Na to ugotovitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek Navodila ... in z vsebino soglašali. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v zadevah Pdp 376/2019 z dne 10. 10. 2019 in Pdp 126/2020 z dne 16. 4. 2020. 11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 365 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 7,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožniku plačati znesek 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia