Jedro

Tožbene navedbe o tem, da se obravnavani objekt nahaja na območju, na katerem občinski prostorski akt dovoljuje legalizacijo, za odločitev niso pomembne, saj je za izrek inšpekcijskega ukrepa po ZGO-1 bistveno, ali je bilo gradbeno dovoljenje dejansko pridobljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku in A.A. naložil ustavitev nadaljnje gradnje stanovanjskega objekta tam navedenih tlorisnih dimenzij, ki se nahaja na zemljiščih s parc. št. 2109/3, 2109/4, 2262/4, 2250/2 in 2250/5, vsa k. o. ... (1. točka izreka), ter odstranitev navedenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja do 15. 11. 2016 (2. točka izreka); opozoril ju je na posledice, če dejanje ne bo izvršeno na način in v roku iz prejšnje točke izreka (3. točka izreka); odredil prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka); opozoril, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter ugotovil, da ni bilo stroškov postopka (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da se na navedenih zemljiščih nahaja objekt, za gradnjo katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Ukrep utemeljuje na določbah 152. člena ZGO-1 in se opira na navedbe inšpekcijskih zavezancev, po katerih se je gradnja obravnavanega objekta začela 1972, leta 1999 pa sta nepremičnino razdelila. Po letu 2000 sta obnavljala in dozidala vsak svoj del stanovanjskega objekta.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika in A.A. V njej med drugim ugotavlja tudi, da je tožnik skupaj s pritožbo zaprosil za odlog izvršbe, o čemer še ni bilo odločeno, ter da bo o tem moral odločiti prvostopenjski organ.

4. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, da spremeni odločbo o odstranitvi objekta ter mu omogoči legalizacijo zgrajenega objekta ter s tem ohranitev trenutnega stanja. Navaja, da mora na podlagi izpodbijane odločbe rušiti hišo, v kateri živi 45 let, kar ga spravlja v zelo težko življenjsko situacijo, iz katere ne vidi izhoda. Dodaja, da se objekt nahaja v naselju, kjer je po planu Mestne občine Ljubljana dovoljena legalizacija stanovanjskih objektov, ter da je v prošnji, naslovljeni na prvostopenjski organ pojasnil, zakaj ni mogel prej začeti z legalizacijo.

5. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO -1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalno gradnjo, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

8. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da sta tožnik in A.A. brez gradbenega dovoljenja zgradila objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti tako dovoljenje. Ob takih dejanskih okoliščinah je pravilen sklep, da obravnavana gradnja pomeni nelegalno gradnjo in da so zato podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. Tožbene navedbe o tem, da se obravnavani objekt nahaja na območju, na katerem občinski prostorski akt dovoljuje legalizacijo, za odločitev niso pomembne, saj je (kot je že rečeno) za izrek inšpekcijskega ukrepa iz navedene določbe ZGO-1 bistveno, ali je bilo gradbeno dovoljenje dejansko pridobljeno.

9. Glede na odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe niso pomembne niti tožnikove navedbe o poteku postopka legalizacije oziroma prošnja, da se mu omogoči legalizacija objekta. Primernost dolžine roka za izvršitev inšpekcijskega ukrepa je namreč vezana le na pogoje za izvedbo naloženega ukrepa, to je odstranitev nelegalne gradnje. Tožnikovo prošnjo za časovni odlog, ki bi mu omogočil legalizacijo objekta pred izvršitvijo izpodbijanega ukrepa, pa je toženka pravilno obravnavala kot predlog za odlog izvršbe izpodbijane odločbe po določbah 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 156. a člena ZGO-1, o katerem pa odloča prvostopenjski organ. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi prvostopenjski organ o tem tožnikovem predlogu že odločil, in sicer kljub temu, da je že potekel zakonski rok za izdajo odločbe (prvi odstavek 222. člena ZUP). Zato mora o tem tožnikovem predlogu nemudoma odločiti, kar pa ne vpliva na zakonitost odločbe, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).