Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot revizijski razlog.
Revizija se zavrne.
Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.
Meja med tožnikovo parcelo št. 43/1 k.o... in parcelo tožencev št. 40/2 iste k.o., je bila v nepravdnem postopku urejena na podlagi zadnje mirne posesti. Tožnik pa je vložil tožbo na ugotovitev svoje močnejše pravice na spornem prostoru, ki meri 80 m2. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je mejni prostor, označen v skici izmere na listu št. 53 sodnega spisa opr. št. N 95/1 sodišča prve stopnje, last tožnika. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo njeni pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Vztraja pri svojem sklicevanju na podatke zapisnika o izvršenem ugotovitvenem mejnem postopku in parcelaciji z dne 22.04.1983 ter 22.08.1984, ko je tudi tožnik pristal na mejo, kakor je bila kasneje opredeljena v nepravdnem postopku. Res je, da podpisi na navedenih zapisnikih še ne pomenijo priznanja lastninske pravice, vendar pa so dejstva, razvidna iz zapisnikov, premalo tehtno upoštevana v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tožnik namreč od tožene stranke ni nikoli zahteval plačila zaradi uporabe spornega mejnega prostora, kar dokazuje, da je priznaval lastninsko pravico tožene stranke. To je razvidno tudi iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji med pravdnima strankama z dne 20.05.1999. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (1977)).
Revizija ni utemeljena.
Tožena stranka v reviziji sicer sprejema pravno razlago, da se je mejni ugotovitveni postopek v letu 1984 nanašal le na določitev meje med parcelo št. 42/1 k.o... (J. Č.) in parcelo št. 43/1 iste k.o. (tožnik P.), zaradi česar podpis na zapisniku, sestavljenem leta 1984 ob parcelaciji nepremičnine, ki meji na sporni svet, sam zase ne predstavlja pridobitnega načina lastninske pravice, vendar vztraja pri tem, da je navedeni podpis ena od odločilnih okoliščin, ki lahko v povezavi z drugimi dokazi ovržejo tožbeno trditveno podlago.
Sodišče druge stopnje je ob navedenem pravnem izhodišču preizkusilo dokazno oceno sodbe sodišča prve stopnje, ki se je do tožnikovega podpisa na zapisniku o parcelaciji opredelilo (pa ga ni štelo kot samostojni naslov za izgubo lastninske pravice na spornem svetu) in oceno, da tožnik na njem utemeljeno uveljavlja lastninsko pravico, sprejelo. Tožnikov podpis na zapisniku o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 22.08.1984 torej še ni pomenil vzpostavitve meje med spornima zemljiščema in s tem priznanja lastninske pravice tožene stranke. V navedenem mejnem ugotovitvenem postopku so se po dejanskih ugotovitvah urejala le razmerja med toženo stranko in sosedom Č., ne pa mejna ali lastninska razmerja med pravdnima strankama.
Toženca torej sodbo sodišča druge stopnje grajata zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklepanje o tem, ali je tožena stranka z nekaterimi plačili, izvršenimi v korist tožeče stranke, izplačala sporni svet in ga pridobila v last, je predvsem dejanske narave. Izpodbijana sodba v tem obsegu sprejema dokazno oceno prvostopne sodbe, po kateri tožena stranka spornega sveta od tožnikovega prednika ni odkupila. Revizija v tem delu sodbo sodišča druge stopnje izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) na revizijski stopnji ni dopustno. V tem okviru revizijsko sodišče tudi ni obravnavalo v reviziji postavljene trditve, da je tožeča stranka znova priznala lastništvo v mejnem ugotovitvenem postopku, opravljenem v maju 1999. Gre za novoto, ki je po izrecni določbi 387. člena ZPP (1977) v reviziji ni mogoče uveljavljati.
V zvezi z zapisnikom o mejnem ugotovitvenem postopku iz leta 1984 revizija izpodbijani sodbi očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP (1977)). Po stališču revizije je okoliščina, da je tožnik ob ugotavljanju meje bil navzoč in njeni opredelitvi ni oporekal, tako pomembna in odločilna, da bi zaradi nje bilo potrebno nekatera dejstva podrobneje razčiščevati. Vendar pa je očitek v tej smeri zgrešen: tožnikovo sodelovanje v navedenem mejnem ugotovitvenem postopku je bilo po dejanski in pravni plati opredeljeno le kot sodelovanje v postopku, ki je tekel na zahtevo soseda J. Č. in zaradi razmerij med njim in toženo stranko. Obvelja torej, da je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe upoštevalo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP (1977)).
Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP (1977), izrek o revizijskih stroških pa na določbi 155. in 166. člena ZPP (1977). Tožena stranka trpi stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.