Jedro

Škoda tožnice je sicer dospela s trenutkom izplačila odškodnine oškodovancem, vendar ni nujno, da zavezanec za regres takoj tudi izve za izplačilo s strani zavarovalnice. Potrebno je namreč ugotoviti, kdaj pride zavezanec za regres v zamudo. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka v celoti pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52444/2010 z dne 19.4.2010 se v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.118,85 EUR za čas od 31.8.2007 do vključno 23.1.2010, razveljavi in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu ostane navedeni sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi.“ Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52444/2010 z dne 19.4.2010, obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 83,88 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Regres za povrnitev škode bi morala tožnica nasloviti na lastnika vozila, podjetje K. d.o.o.. To podjetje je bilo dolžno tožnici povrniti regresni zahtevek, nato pa bi podjetje lahko škodo uveljavljalo od voznika – toženca, saj je do nesreče prišlo zaradi neprilagojene hitrosti. Toženec se preizkusu alkoholiziranosti ni izognil, niti ni zapustil kraja nesreče, ne da bi o tem pristojne obvestil, saj to ob 4.00 uri zjutraj ni bilo mogoče, bil pa je tudi brez mobilnega telefona. Tudi voznica, ki jo je uspel ustaviti in ki ga je po nesreči peljala do Ljubljane, ni imela mobilnega telefona. Nepravilna je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti, ki naj bi tekle že od dneva izdaje listin, ki so bile podlaga za predlog za izvršbo, kar je grajal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Povračilni – regresni zahtevek tožnice (zavarovalnice) ima podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja (120. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Po 3. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-06/1, v nadaljevanju Pogoji (priloga A 13), zavarovanec med drugim izgubi svoje pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik vozila pod vplivom alkohola ali če po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Podjetje K. d.o.o. je sicer lastnik avtomobila in sklenitelj zavarovanja in po drugem odstavku 1. člena Pogojev zavarovana oseba, vendar zastopnik tega podjetja ni bil voznik. Voznik je bil toženec, ki je po drugem odstavku 1. člena Pogojev prav tako zavarovana oseba in on je tisti, ki je zavarovalne pravice izgubil (primerjaj odločbo VS RS II Ips 991/2007).

Ker gre za spor majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), torej na dejstvo, da je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in da se je po prometni nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. V posledici je izgubil svoje zavarovalne pravice (3. točka prvega odstavka 3. člena Pogojev). Pritožbene navedbe, da se preizkusu alkoholiziranosti ni izognil, da ni zapustil kraja prometne nesreče, so zato pravno neupoštevne.

Delno pa je pritožba utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti. Škoda tožnice je res dospela s trenutkom izplačila odškodnine oškodovancem, vendar pa ni nujno, da zavezanec za regres takoj tudi izve za izplačilo s strani zavarovalnice. Potrebno je namreč ugotoviti, kdaj pride zavezanec za regres v zamudo. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica toženca pozvala k plačilu z dopisom z dne 12.1.2010 (priloga A15) in ga pozvala, da v roku 10 dni po prejemu zahtevka terjani znesek nakaže na njen tekoči račun. Toženec v postopku ni zanikal, da je regresni zahtevek prejel, kar je bilo možno naslednji dan, 13.1.2010, izpolnitveni rok je tako potekel 23.1.2010, šele z dnem 24.1.2010 pa je toženec lahko prišel v zamudo in od takrat dalje je od glavnice 1.118,85 EUR dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je toženec s pritožbo uspel le v manjšem delu in še to glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške nosi sam (drugi odstavek 154. člena ZPP).