Jedro

Banka toži toženko na plačilo neplačanega dela kredita po odpovedi kreditne pogodbe. Tožena stranka je trdila, da na povratnici o odpovedi kreditne pogodbe, podpis ni njen in je predlagala dokaz s svojim zaslišanjem in z izvedencem grafologom. Ugovarjala je tudi višini in načinu izračuna eskontiranega kredita. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagane dokaze, zato je toženki odvzelo možnost sodelovanja na sodišču.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče je pod prvo točko izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 000/2016 z dne 30. 5. 2016 v I. točki izreka za znesek 12.615,45 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 12.332,55 EUR od 19. 6. 2016 dalje do plačila in od zneska 282,90 EUR od 27. 5. 2016 dalje do plačila. Za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 282,90 EUR od 19. 5. 2016 do 27. 5. 2016 pa je sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče toženke ni zaslišalo in je s tem kršilo pravico do neposredne izjave na sodišču. Za narok 10. 10. 2018 je posredovala zdravniško spričevalo na ustreznem obrazcu, nakar je sodišče narok opravilo in glavno obravnavo zaključilo, zapisnika pa pooblaščencu toženke ni posredovalo in izdalo izpodbijano sodbo. Toženka je odsotnost opravičila tudi za narok 12. 9. 2018 in predložila zdravstveno spričevalo na ustreznem obrazcu, vendar je sodišče opravilo ta narok in zapisnik posredovalo pooblaščencu toženke. Tedaj je preložilo narok, ker toženka ni bila vabljena z vabilom na zaslišanje. Očitno je štelo, da je to potrebno. To izhaja tudi iz dokaznega sklepa na naroku 8. 12. 2017. Zaslišanje toženke je bilo potrebno iz razloga, da pove, kaj je bilo o dogovoru med toženko in tožečo stranko glede izpolnjevanja obveznosti, ko je toženka zatrjevala, da je prišlo do konkludentnega dogovora, da bo obveznost izpolnjevala delno in z zamikom, kar je bilo s strani zaposlenih tožeče stranke tolerirano in glede vprašanja, kdaj je toženka izvedela za odpoved kreditne pogodbe, saj gre za bistveno okoliščino v tem postopku. Toženka je za odpoved izvedela v tem sodnem postopku in povratnic, ki so v spisu, ni podpisala toženka. Sodišče pa ni izvedlo dokaza z izvedencem grafološke stroke in v sodbi ne obrazloži, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Če opomin in zlasti odpoved ni bila vročena osebno, se ne more šteti, da je bila toženka z odpovedjo seznanjena. Že iz laične primerjave podpisov toženke na kreditni pogodbi in na povratnicah, jasno izhaja, da ne gre podpis iste osebe, ampak da je to podpisal nekdo drug. Sodišče se ne more opreti zgolj na domneve, da je bila seznanjena. Sodišče sledi priči M. M., ki je zaposlena pri tožeči stranki in zainteresirana za razplet zadeve, ni pa zaslišalo toženke. Že v naprej se je postavilo na stališče, da toženka o dogovoru ne bi povedala nič pomembnega, kar pa ni mogoče brez njenega zaslišanja sklepati v naprej. Stranka je svojo obveznost izpolnjevala z zamikom in deloma, kar izhaja iz listine o plačilu za obdobje od 22. 7. 2014 do 28. 1. 2016, kar potrjuje toženkine trditve o tihem dogovoru in toleranci tožeče stranke. Toženka z odpovedjo ni bila seznanjena. Sodišče ugotavlja, da odpoved lahko učinkuje 15 dni od dneva odpovedi po 15. členu kreditne pogodbe, vendar je takšno določilo neveljavno, saj postavlja toženko v neenakopraven položaj. Toženka je prepričana, da je potrebno za varnost kreditojemalcev upoštevati, kdaj je bila odpoved vročena in ne kdaj je bila poslana. Sodišče je zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke. Toženka ni strokovnjak za področje bančništva in ni mogla predložiti svojega izračuna stanja in je zato predlagala angažiranje izvedenca finančne stroke, da preveri stanje dolga. Sodišče zgolj sledi navedbam tožeče stranke, kako je prišla do višine dolga in ni napravilo ustrezne dokazne ocene v zvezi z višino zahtevka, dokazne predloge toženke pa zavrne. Tožeča stranka ni predložila ustrezne listine, iz katerih bi bilo natančno razvidno, kako je prišla do izračuna glavnice, zakonitih zamudnih obresti in izračuna pogodbenih obresti, saj je predložila le tabele brez ustreznih pojasnil in prilog in to kljub temu, da je dokazno breme glede višine na tožeči stranki. Ni predložila listin, iz katere bi izkazala, da je upravičena do povračila stroškov v znesku 57,53 EUR in ne dokazil o višini posameznega stroška, ki naj bi ga zaračunavala toženki. Zneski rednih in zamudnih obresti ter stroškov, kot izhaja iz izpisa poslovnih knjig z dne 18. 5. 2016, ni skladno z listinami, in sicer izračun rednih obresti, zamudnih obresti, stroškov, na kar je toženka opozorila in predlagala izvedenca finančne stroke. Sodišče je tudi napačno pri pravdnih stroških priznalo za vsak narok po 400 točk, saj po odvetniški tarifi gre za prvi narok 400 točk, za vsak nadaljnji pa 200 točk. 3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbena podlaga tožeče stranke je, da zahteva vračilo kredita po kreditni pogodbi 16. 6. 2014, in sicer za gotovinski kredit 15.000,00 EUR, zmanjšan za stroške kredita in zavarovalno premijo za čas 84 mesecev. Obrok je bil skupaj s pogodbenimi obrestmi in stroški 220,59 EUR. Tožeča stranka je trdila, da je toženka med izvrševanjem pogodbe plačala 4.010,19 EUR in ker je bila na dan 6. 4. 2016 v zamudi s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov, je tožeča stranka toženko najprej opomnila, pozvala na izpolnitev obveznosti do 5. 5. 2016 in nato 6. 5. 2016 od pogodbe odstopila. Stanje dolga je izačunala na dan 8. 5. 2016. O opominih in odpovedi je predložila povratnice (odpoved A4, izjavo o zapadlosti z dne 9. 5. 2016 A6). Tožena stranka pa je trdila, da je pogodbo izpolnjevala po zmožnostih, o tem obveščala predstavnike tožeče stranke v Poslovni enoti K., in da z opomini in odpovedjo pogodbe ni bila seznanjena. Na povratnicah ni prepoznala svojega podpisa in kot dokaz, da na povratnicah ni njen podpis, predlagala grafologa in zaslišanje. Ugovarjala je tudi, da je nedopustno od pogodbenih obresti obračunavati še zakonite zamudne obresti, nepravilnost izračuna tako višine glavnice kot nepravilnega upoštevanja izvršenih plačil. Za te svoje trditve je predlagala zaslišanje in izvedenca finančne stroke. Večkrat je ugovarjala tudi strošku 57,35 EUR. Ugovarja tudi neskladnost obračunavanja plačil po OZ in da je tožeča stranka zaračunavala zakonite zamudne obresti in obresti od obresti, kar je prepovedano. Trdila je, da je bil dogovor z delavko tožeče stranke, M. M., da se obveznost lahko plača delno in z odlogom.

6. Sodišče prve stopnje se je sicer pravilno oprlo pri svojem odločanju na kreditno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili (A3). Po 15. členu pogodbe lahko banka pogodbo odpove in zahteva vračilo celotnega dolga in tudi še nezapadlega dela kredita s pripadajočimi obrestmi, če je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti. V tem primeru mora obvestiti kreditojemalca s priporočenim pismom o odpovedi pogodbe in zahteva plačilo vseh zapadlih in nezapadlih neplačanih obveznosti. Če kreditojemalec ne poravna tega v dnevnem roku, se lahko banka poplača v skladu s členom 13 kreditne pogodbe. Sodišče pravilno ugotavlja, da sta pravdni stranki bili dogovorjeni, da odpoved tedaj učinkuje 15. dan od dneva, ko je bila odpoved s priporočenim pismom poslana kreditojemalcu (to pomeni 15 dni po poslani odpovedi) in stranka dolga ne poravna v roku 15 dni.

7. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožeča stranka dokazala, da je poslala več opominov, kjer je opozarjala na posledice neplačila, da lahko pogodbo odpove in da kredit zapade v neplačanem delu v celoti in predložila pet povratnic. Nato sodišče šteje, da je bilo zadnje poslano obvestilo o dveh zaporednih mesečnih neplačanih obveznosti 6. 4. 2016 in da je poslala pisno odpoved kredita, v katerem je bila opozorjena, da če ne poravna dolga do 5. 5. 2016, bo tožeča stranka kreditno pogodbo štela za odpovedano z dne 6. 5. 2016. Nato je tožeča stranka še dala izjavo o zapadlosti z dne 9. 5. 2016 (A6) v kateri je bila obveščena, da dolg na dan 8. 5. 2016 znaša 12.587,89 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je dovolj, da je tožeča stranka izkazala, da je vse te listine odposlala in predložila povratnice. Ni se pa opredelilo do trditev tožene stranke, da teh povratnic ni podpisala ona in da ni bila seznanjena z odpovedjo pogodbe s priporočeno pošto, kot zahteva pogodba. Sodišče prve stopnje ni v sodbi pojasnilo, zakaj ni o tem izvedlo dokaza, ki ga predlaga toženka, to je grafologa. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka že v pripravljalnem spisu navajala, da se že iz primerjave podpisa na kreditni pogodbi in na povratnicah vidi, da podpisa nista identična. Ker je dejstvo odpovedi pogodbe lahko nastopilo po 15. členu pogodbe le na način, da je tožena stranka prejela obvestilo o odstopu tožeče stranke od pogodbe, je pravno odločilno dejstvo, ali je bila toženka s tem seznanjena. Zato bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi s prejemom opomina pred odstopom in zlasti odstopa od pogodbe z možnostjo plačila v roku 15 dni, zaslišati toženko in primerjati podpise na povratnicah ter po potrebi postaviti izvedenca grafologa, ki ga je toženka predlagala pravočasno.

8. Tožena stranka je ugovarjala tudi višini tožbenega zahtevka oziroma načinu izračuna eskontiranega dela kredita na dan obračuna, ugovarjala je tudi poračunavanje tožeče stranke tistega dela, ki ga je toženka plačala in ugovarjala je, da ni jasno, zakaj je tožeča stranka zaračunala znesek 57,35 EUR. Sodišče prve stopnje je le sledilo tožeči stranki, ki je med drugim od plačil toženki v skupni višini 4.010,19 EUR, odštelo 57,35 EUR administrativnih stroškov. Tožeča stranka na te ugovore tožene stranke ni odgovorila, kaj je ta znesek, sodišče ga pa kar odšteje od plačil toženke. Če tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je toženki zaračunala te stroške, bi sodišče lahko le štelo, da tožeča stranka ni izkazala tega zneska. Vendar tudi v sodbi ne pojasni, zakaj šteje, da mora to toženka plačati. Glede predlaganega izvedenca finančne stroke, ki naj bi preveril izračun tožeče stranke, pa sodišče meni, da tožena stranka ni predložila nobenega svojega izračuna oziroma dokaza, da bi bil dolg manjši in da je njen ugovor pavšalen in je zato zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je dokazno breme glede višine tožbenega zahtevka na strani tožeče stranke. Tožena stranka je podala ugovore glede višine (tako glede načina poračunavanja njenega plačanega dela, kot glede zaračunavanja zakonitih zamudnih obresti od pogodbenih obresti in zneska 57,35 EUR), kar je zadosti konkretiziran ugovor. Ni mogoče naložiti toženi stranki, da predloži svoj izračun. Tožena stranka je pravočasno predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj poda ustrezne izračune.

9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem toženke, s postavitvijo izvedenca finančne stroke in grafologom, odvzelo toženki možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica utemeljeno uveljavlja kršitev ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. To je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje (354. člen ZPP). Treba je tudi ugotoviti, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predvsem bo treba ugotoviti, ali je tožena stranka bila seznanjena z odstopom od pogodbe, če je, kdaj in ali je s tem tožeča stranka ravnala po 15. členu kreditne pogodbe. Pred tem pa bo treba še toženko zaslišati o tem, kaj se je dogovarjala na banki glede plačevanja zapadlih obrokov. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da bi o tem morala biti sestavljena pisna pogodba in da vsi morebitni dogovori o odlogu plačila ne morejo biti veljavni. Če je prišla toženka v zamudo, tožeča stranka pa ni odstopila od pogodbe po dveh neplačanih zaporednih obrokih in dani možnosti plačila zapadlega dolga v roku 15 dni, ne moremo govoriti o odstopu od pogodbe na ustrezen način. Če pa je prišlo do odstopa na ustrezen način oziroma je bila toženka s tem seznanjena, pa bo treba preveriti višino izračunanega dolga na način, da se toženi stranki da možnost, da z izvedencem finančne stroke preveri način eskontiranja, ki ga je opravila tožeča stranka. Tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, kaj so administrativni stroški, ki jih je zaračunavala. Preveriti bo tudi treba, kako je tožeča stranka poračunala že plačani del kredita in pogodbene in zamudne obresti.

10. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da ne bo samo odpravilo kršitev postopka in dopolnilo dejanskega stanja, ki ni bilo ugotovljeno. Gre za preveč dokazov in izvajanje vseh teh dokazov na drugi stopnji pomeni odvzem pravice do pritožbe pravdnima strankama, kar je kršitev temeljnih pravic pravdnih strank. Glede na naravo stvari in okoliščin primera, tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne more samo odpraviti pomanjkljivosti, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

11. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Ko bo sodišče ponovno odločalo o stroških, naj upošteva tarifno št. 20/2 Odvetniške tarife, na kar opozarja pritožba.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožba mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki opravlja pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.