Jedro

Sodno varstvo v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka ali pa kasneje, če se poplačajo iz razdelitvene mase, je namreč zagotovljeno le v rokih, ki jih določa zakon, ta rok pa je upnik več kot zamudil. Kot že navedeno, stečajni postopek je generalna izvršba, kjer so pomembna načela enakega obravnavanja upnikov in ekonomičnost postopka.

Izrek

Pritožba A. A. se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor A. A. iz L., proti sklepu z dne 25. 10. 2024 (red. št. 119) zavrnilo.

2.Zoper takšen sklep se je pritožil A. A. zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi.

3.Na pritožbo je odgovoril upravitelj in predlagal, da sodišče pritožbo A. A. zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnik - A. A. vložil ugovor proti sklepu sodišča prve stopnje z dne 25. 10. 2024, s katerim je sodišče zavrglo njegovo prijavo terjatve. Sklep o zavrženju terjatve je izdal samostojni sodniški pomočnik v skladu s četrtim odstavkom 53. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prehajanju (ZFPPIPP), zoper katerega je dovoljen ugovor. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločalo o ugovoru A. A. zoper zavrženje njegove terjatve. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil oklic o začetku postopka stečaja objavljen 24. 12. 2018, prijava sporne terjatve pa je bila vložena 14. 10. 2024, torej po poteku splošnega 3-mesečnega roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je terjatve sicer dopustno prijaviti tudi po preteku roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar je to potrebno storiti v enem mesecu po nastopu določenega pravnega dejstva in se pri tem sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, Cst 511/2020. Pritožnik A. A. je prijavil terjatev v višini 1.109.134,76 EUR in sicer gre za izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža pritožnika samega kot družbenika, ki je bil izključen iz izbrisane družbe B., d. o. o. Navaja, da gre za pravico, ki izključenemu družbeniku nastane v skladu s šestim odstavkom 502. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in da terjatve ni mogel in tudi ni bil dolžan prej prijaviti, kot je prejel pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 516/2023 z dne 28. 8. 2024. Podlago za določitev vrednosti in s tem vsebino prijavljene terjatve ter njenega nastanka predstavljajo premoženje in obveznosti ter poslovanje družbe, iz katere je bil izključen, po stanju ob izključitvi. Iz podatkov o stanju in poslovanju družbe B., d. o. o., je bilo ob izključitvi pritožnika iz družbe izkazano, da je njegova terjatev oziroma njena vrednost enaka nič, saj družba ni poslovala z dobičkom oziroma je imela izgubo. Sklep o uveljavljanju zahtevka družbe B., d. o. o. proti pritožniku A. A. kot poslovodji v zvezi s povračilom škode nastale pri poslovodenju iz osme alineje 505. člena ZGD-1, nikoli ni bil sprejet niti predlagan. V otvoritvenemu poročilu upravitelja z dne 24. 4. 2019 je bilo navedeno, da vrednost stečajne mase na dan začetka stečajnega postopka znaša nič evrov in da se bo stečajna masa v navedenem postopku oblikovala le v primeru uspeha v tožbenem zahtevku zaradi povzročene škode izbrisani pravni osebi, torej družbi B., d. o. o. Zaključuje, da ob začetku postopka stečaja obstoj premoženja izbrisane družbe ni bil izkazan in tako pritožnik - A. A. ni mogel določno ugotoviti terjatve do stečajnega dolžnika. Terjatev družbe do pritožnika - A. A. kot poslovodje je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 516/2023 z dne 28. 8. 2024.

6.Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 30. 5. 2023. Sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 516/2023 je pritožnik - A. A. prejel 4. 10. 2024 in sedaj pritožnik - A. A. trdi, da je imel šele tedaj možnost ugotoviti obstoj in vrednost premoženja izbrisane družbe na dan, ko bil izključen iz družbe, kar ne zdrži presoje glede na to, da je prejel tožbo in odgovoril nanjo ter je torej vedel, da obstaja možnost kasneje najdenega premoženja in njegova višina. S to sodbo je bilo pravnomočno ugotovljena in naložena v plačilo terjatev stečajnega dolžnika B., d. o. o, pritožniku - A. A. in sicer je slednji dolžan plačati tam tožeči stranki, tu dolžniku, B. , d. o. o., 2.070.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.019.492,00 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila in od zneska 50.508 EUR od 4. 7. 2013 dalje do plačila. Zaključiti je torej mogoče, da bo moral pritožnik - A. A. (izbrisani) družbi B. d. o. o. plačati odškodnino v višini 2.000,000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V tem stečajnem postopku nad premoženjem izbrisane osebe B. d. o. o. pa ta ista oseba, ki je dolžna plačati odškodnino tej isti isti izbrisani družbi, prijavlja terjatev v višini 1.109.134,76 EUR zoper premoženje družbe, katero predstavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je sam povzročil.

7.Pritožnik ima prav, da situacije, kot je njegova, ZFPPIPP direktno ne ureja. V takih primerih pa je treba odločiti po analogiji, kot to določa Zakon o sodiščih - ZS v drugem odstavku 3. člena in sicer, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. Podobne primere, kot je obravnavani, urejajo namreč pravila ZFPPIPP o roku, v katerem je treba prijaviti terjatev in tako ne drži rešitev, za katere se implicitno zavzema pritožnik, da v takšnih primerih, kot je njegov, rok za prijavo terjatve ni določen ozr. je bil odložen v negotovo bodočnost in je nastal bistveno kasneje (npr. ob prejemu sodbe višjega sodišča).

8.Vrhovno sodišče je v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji dne 21. 6. 2013, pojasnilo, da je za stečajni postopek nujno, da so formalno, pravočasno, s sankcijo prekluzije, prijavljene terjatve zoper stečajnega dolžnika, ne le zaradi dokončne ureditve njegovih pravnih razmerij z upniki in zadostitvi hitrosti in koncentraciji postopka, pač pa tudi zaradi dokončne ureditve razmerij med stečajnimi upniki, ki jih (z izjemo privilegiranih upnikov) varuje načelo enakomernega poplačila upnikov v stečajnem postopku kot generalni izvršbi. Pravočasna prijava terjatev je (le) pogoj, da se v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kolikšnem deležu. Terjatve, ki so prijavljene prepozno, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati; posledice prepozne prijave določa peti odstavek 296. člena ZFPPIPP: Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve. ¹ Namen roka za prijavo terjatev, ki se poplačajo iz razdelitvene mase, je torej nek razumen rok, v katerem naj bo jasno, kateri upniki in s katerimi terjatvami bodo sodelovali v razdelitvi stečajne mase. Temu so namenjena tudi pravila, po katerih je dopustno terjatve prijaviti tudi po izteku roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar pa je to treba storiti v enem mesecu po nastopu določenega pravnega dejstva - npr. po vročitvi tožbe z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika oziroma po prostovoljnem plačilu. To je tisti razumni rok, v katerem mora po stališču zakona upnik prijaviti svojo terjatev, sicer kot pogojno terjatev, za primer, da bo tožnik uspešen z zahtevkom za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.² Že ob vročitvi take tožbe lahko upnik predvidi, kaj se bo zgodilo z njegovimi terjatvami, če v pravdi ne bo uspel.

9.Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je odgovor na tožbo v tej zadevi pritožnik - A. A. podal že 31. 7. 2020 in da je tožba potrebovala vse potrebne podatke za opredelitev vsebine prijave terjatve, na katere se sedaj več kot štiri leta po prejemu tožbe pritožnik - A. A. sklicuje v prijavi svoje terjatve. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je pritožnik že poskusil neuspešno v stečajnem postopku izposlovati prenehanje odškodninske odgovornosti terjatve družbe B., d. o. o. zoper njega samega zaradi pobota. Stečajni upravitelj je tedaj to v celoti zavrnil kot nedopustno. Pobot terjatve pritožnika iz naslova poslovnega deleža družbe B. d. o. o. s terjatvijo B. d. o. o. iz naslova odškodnine zoper pritožnika je obravnavalo tudi sodišče prve in druge stopnje v zadevi Pg 652/2020 oziroma I Cpg 516/2023 in ga iz več razlogov zavrnilo. Med drugim je tudi navedlo, da ravnanje pritožnika A. A. predstavlja zlorabo korporacijskih, obligacijskih in postopkovnih pravic. Tam prvotoženec, tu pritožnik, kot povzročitelj škode ne more biti hkrati upravičen do njene delne povrnitve. Navedlo je, da pritožnik ne more namerno oškodovati družbe in potem njenega odškodninskega zahtevka do sebe pobotati s svojo terjatvijo izključenega družbenika do družbe.

10.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je sledilo sodni praksi v zadevi Cst 511/2020, da je stečajni upravitelj tožbo na plačilo terjatve vložil 29. 5. 2020, da je pritožnik A. A. odgovor na tožbo podal 31. 7. 2020 in da bi najkasneje v roku trideset dni od prejemu tožbe pritožnik moral priglasiti terjatev, ko je nastopilo odločilno pravno dejstvo (obseg premoženja in višina terjatve) za nastanek (pogojne) terjatve. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče ne sledi naziranjem pritožnika, da je šele ob vročitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani ugotovil obstoj in lahko določil višino svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Nenazadnje jo je znal opredeliti v pobotu, ki ga je v navedenem gospodarskem sporu uveljavljal (in enako tudi v tem stečajnem postopku dne 5. 5. 2022, p.d. 88).

11.Kot že navedeno, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da pritožnik ni mogel pravočasno prijaviti terjatve in da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo trditve, ki so nove in nanje ni imel možnosti odgovarjati, niso utemeljene. Vsa navedena dejstva je namreč pritožnik poznal že sam. V prijavi terjatve z dne 14. 10. 2024 je navedel, da je bila zoper njega vložena tožba zaradi oškodovanja družbe B., d. o. o., da je bila izdana 30. 5. 2023 sodba, s katero mu je bilo naloženo plačilo glavnice. Prav tako mu je bilo dobro znano, da je sam uveljavljal pobot tako v citiranem gospodarskem sporu kot v tem stečajnem postopku. Ne gre za nova dejstva, katera mu ne bi bila poznana in bi mu bila zaradi tega kršena pravica do kontradiktornosti in izjave. Prav tako so mu bili dobro znani razlogi pritožbenega sodišča, s katero je bila njegova pritožba v pravdnem postopku zavrnjena.

12.Razlogovanje pritožnika, da ni zamudil roka za prijavo terjatve, ker po tretjem odstavku 59. člena ZFPPIPP mora upnik, proti kateremu je bila vložena tožba za izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika, v enem mesecu po dnevu, ko mu bila vročena tožba, to prijaviti kot svojo pogojno terjatev in po četrtem odstavku 59. člena ZFPPIPP mora upnik, ki je stečajnemu dolžniku prostovoljno pred vročitvijo tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj vrnil korist, pridobljeno z izpodbojnim dejanjem, v enem mesecu od vračila te koristi prijaviti svojo terjatev, in da zato ni v zamudi, ni razumljivo. Navedeni določbi ZFPPIPP se nanašata na primere, ko je vložena tožba za izpodbijanje pravdnih dejanj, kar v konkretnem primeru ni podano, pač pa je šlo v tem primeru za plačilo odškodninske odgovornosti poslovodstva, kar ne ustreza pravnemu položaju izpodbojne tožbe. Če pa pritožnik hoče z nasprotnim argumentom prikazati, da zanj ne veljajo določbe prijave terjatve v roku trideset dni po nastanku odločilnega pravnega dejstva (v tem primeru vložitev tožbe), pa pritožbeno sodišče opozarja, da se moti in da gre za uporabo dovoljene analogije, kot je že bilo zgoraj obrazloženo.

13.Pritožnik se (ponovno) sklicuje se na zadevo Cst 511/2020 in sicer, da je tam pritožbeno sodišče dovolilo, da se terjatev prijavi tudi po poteku roka iz 59. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče opozarja, da gre v tisti zadevi za drugačno dejansko stanje in sicer je šlo za primer, ko je bila ugotovljena ničnost pogodbe. V posledici ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe je tam oživela upnikova terjatev iz prodajne pogodbe, vendar pa je bil tudi tam pritožnik prepozen, saj bi moral terjatev prijaviti že v enem mesecu po vročitvi tožbe na ničnost prodajne pogodbe po analogiji iz tretjega odstavka 59. člena ZFPPIPP, pa tega ni storil niti v enem mesecu po pravnomočnost sodbe, temveč šele več kot eno leto pozneje. Taka prijava terjatve je bila prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo ob smiselni (analogni) uporabi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Poleg tega sodišče v zadevi Cst 511/2020 izrecno poudarja, da je treba terjatev prijaviti v razumnem roku (8. točka obrazložitve).³ Povsem enako velja za obravnavani primer.

14.Pritožnik navaja, da je z zavrženjem prijave terjatve upniku odvzeta pravica do sodnega varstva in so mu kršene ustavne pravice do izjave, enakosti, zasebne lastnine in učinkovitega sodnega varstva. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tako stanje povzročil pritožnik sam. Sodno varstvo v primeru stečajnega postopka nad dolžnikom za terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka ali pa kasneje, če se poplačajo iz razdelitvene mase, je namreč zagotovljeno le v rokih, ki jih določa zakon, ta rok pa je upnik več kot zamudil. Kot že navedeno, stečajni postopek je generalna izvršba, kjer so pomembna načela enakega obravnavanja upnikov in ekonomičnost postopka.

15.V nadaljevanju pritožbe pritožnik ponavlja dejstva, ki jih je navedel v svoji prijavi denarne terjatve in ugovoru zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim mu je bila prijava terjatve zavržena kot prepozna. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, ki ga je izdalo sodišča prve stopnje. Na druge pritožbene razloge pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker so z ozirom na zgoraj navedene zaključke nerelevantni.

16.Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

-------------------------------

1Podobno sodba VSRS II Ips 200/2014 z dne 21. 1. 2016,

2Glej VSL Cst 511/2020.

3Podobno VSL, I Cpg 1024/2015.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 53, 53/4, 59, 59/2, 59/3, 296, 296/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.