Jedro

Tožnik v tožbi svojega denarnega zahtevka po višini ni določno opredelil, hkrati pa v tožbi tudi ni navedel vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje v smislu določb 45. člena in 108. člena ZPP ni zahtevalo poprave tožbe, tožena stranka pa take napake v postopku ni pravočasno grajala. Zato revizijsko sodišče šteje, da vrednost spornega predmeta v zadevi ni bila ugotovljena. Naknadni enostranski izračun na podlagi nedoločnega izreka pravnomočne sodbe se pri tem ne more upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, razveljavilo sklepa tožene stranke št. ZKD-2615/07 z dne 1. 8. 2007 in št. 10051-786/2007/2 z dne 19. 9. 2007 ter toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 2. 8. 2007 do 26. 1. 2009 plača razliko plače med plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo, ki bi mu šla za delo na delovnem mestu III. sekretarja na Veleposlaništvu v ..., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih zneskov neto mesečnih razlik. Ugotovitveni zahtevek, da je tožnik še vedno zaposlen na navedenem delovnem mestu, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo in zavrnitev celotnega zahtevka. Pri tem navaja, da gre za spor o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto z dajatvenim denarnim zahtevkom. Izračun sicer pavšalno določenega plačila razlike plače skupaj s plačilom davka in prispevkov znaša 43.793,73 EUR, kar predstavlja vrednost spornega predmeta, ki presega zakonsko mejo za dovoljenost revizije že po zakonu samem.

4. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR in kolikor tožena stranka ni vložila predloga za dopustitev revizije, le-ta ni dovoljena. Zato predlaga njeno zavrženje, podredno pa predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, ali če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tožnik ni dokazal, da ima tak izpit opravljen. Zato sodišče njegovega osebnega odgovora na revizijo ni moglo upoštevati.

7. Na podlagi 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je tudi v individualnih premoženjskih delovnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, oziroma če jo na predlog stranke dopusti sodišče. 8. Na podlagi drugega odstavka 180. člena ZPP mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je od tega odvisna pristojnost sodišča ali pravica do revizije, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek. To velja tudi za primer, če sicer denarni zahtevek v tožbi ni določno opredeljen.

9. Tožnik v tožbi svojega denarnega zahtevka po višini ni določno opredelil, hkrati pa v tožbi tudi ni navedel vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje v smislu določb 45. člena in 108. člena ZPP ni zahtevalo poprave tožbe, tožena stranka pa take napake v postopku ni pravočasno grajala. Zato revizijsko sodišče šteje, da vrednost spornega predmeta v zadevi ni bila ugotovljena. Naknadni enostranski izračun na podlagi nedoločnega izreka pravnomočne sodbe se pri tem ne more upoštevati.

10. Ker vrednost spornega predmeta v smislu določb ZPP ni bila ugotovljena in ker tožena stranka ni podala predloga za dopustitev revizije, revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje ni mogoče vložiti. Zato je sodišče na podlagi 377. člena, v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.