Jedro

Listina, ki je podlaga predlaganemu vpisu, ne izpolnjuje pogojev iz 40. člena ZZK-1. Sklep o dedovanju je izdal hrvaški notar, vendar ne v okviru pooblastil, ki jih ima za sestavljanje in overjanje listine, temveč po pooblastilu sodišča. Zoper sklep so dovoljena pravna sredstva (ki so se jim v konkretnem primeru dediči odpovedali). Povedano pomeni, da gre dejansko za sodno odločbo (sicer izdano v posebnem postopku, ki ga predvideva hrvaški zakon o dedovanju). Tuja sodna odločba pa ima materialnopravni učinek šele, ko je izpeljan postopek njenega priznanja. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je za dedovanje nepremičnin v RS izključno pristojno slovensko sodišče in tudi iz tega razloga predloženi sklep o dedovanju v Sloveniji ne more učinkovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Domžalah zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za vpis lastninske pravice. Iz razlogov sklepa izhaja, da predlagani vpis temelji na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki ga je izdal hrvaški notar, v njem pa nepremičnina ni bila označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiško knjigo, k sklepu pa tudi ni priložena pogodba, na podlagi katere je nepremičnino pridobila zapustnica, iz katere bi bile razvidne pravice, ki jih je predlagatelj podedoval. 2. Zoper sklep se predlagatelj pritožuje. Navaja, da ob izdaji sklepa o dedovanju nepremičnina v zemljiški knjigi še ni bila vpisana, zato hrvaški notar ni mogel poznati identifikacijske oznake, s katero je nepremičnina (del v etažni lastnini) vpisana v zemljiški knjigi. Predlagatelj pritožbi prilaga listine, iz katerih je razvidno, katera nepremičnina je bila predmet dedovanja, čeprav bi te listine sodišče moralo samo priskrbeti po uradni dolžnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če je sodišče prve stopnje štelo, da predlagatelj ni predložil vseh listin, bi moralo predlog zavreči in predlagatelju na ta način omogočiti, da priloži manjkajoče listine (146. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Zato njihova predložitev v pritožbi ni prepozna in bi iz listin res izhajala identiteta stanovanja. Vseeno pa vpisa ni mogoče dovoliti. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ugotovilo, da listina, ki je podlaga predlaganemu vpisu, ne izpolnjuje pogojev iz 40. člena ZZK-1. Sklep o dedovanju je izdal hrvaški notar, vendar ne v okviru pooblastil, ki jih ima za sestavljanje in overjanje listine, temveč po pooblastilu sodišča. Zoper sklep so dovoljena pravna sredstva (ki so se jim v konkretnem primeru dediči odpovedali). Povedano pomeni, da gre dejansko za sodno odločbo (sicer izdano v posebnem postopku, ki ga predvideva hrvaški zakon o dedovanju). Tuja sodna odločba pa ima materialnopravni učinek šele, ko je izpeljan postopek njenega priznanja. Sklep o dedovanju, ki ga je predložil predlagatelj, tega pogoja ne izpolnjuje in že iz tega razloga vpisa ni mogoče dovoliti. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je za dedovanje nepremičnin v RS izključno pristojno slovensko sodišče in tudi iz tega razloga predloženi sklep o dedovanju v Sloveniji ne more učinkovati. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).