Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zviša na 7.231,80 EUR (prej 6.731,80 EUR), skupen znesek prisojene odškodnine pa na 7.765,86 EUR (prej 7.265,86 EUR) in se tožbeni zahtevek za razliko zavrne, - ter v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na 1.339,65 EUR (prej 932,84 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 39,63 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 7.265,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.731,80 EUR od 14. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska 534,06 EUR pa od 3. 11. 2016 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v višini 932,84 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči. V pritožbi povzema ugotovitve izvedenke in lastne navedbe ter meni, da je primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti 10.000,00 EUR ter predlaga njeno zvišanje. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja, da izvedenka ni ovrgla tožbenih trditev o vsakodnevnih bolečinah in težavah pri brisanju blata ter motnjah spanja, o katerih je izpovedal tožnik. Meni, da degenerativne spremembe niso vplivale na zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika v takšni meri, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, zato se zavzema za celotno vtoževano odškodnino 9.000,00 EUR iz tega naslova. V zvezi z odškodnino za strah si poleg prisojenih 1.000,00 EUR prizadeva za dodatnih 500,00 EUR, zahtevanih iz tega naslova. Sklicuje se na primerljivost z zadevo Višjega sodišča v Celju Cp 805/2012, v kateri je bila za lažjo poškodbo, ki je imela za posledico hude bolečine v trajanju 4 dni, zdravljenje pa je trajalo samo 3 mesece in 19 dni, prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 5.500,00 EUR in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 6.800,00 EUR. Ker je odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode v konkretnem primeru prenizka in odstopa od sodne prakse, je treba tožniku priznati razliko do celotne vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Nasprotuje tudi višini odškodnine za dosojeno materialno škodo iz naslova rente za tujo nego in pomoč. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik pred nesrečo ni potreboval pomoči, čeprav je imel določene očitane zdravstvene težave. Trdi, da je pomoč in nego potreboval v obsegu 198 ur, kot je zahteval v tožbi, zato mu pripada odškodnina v višini 990,00 EUR, in ne samo 450,00 EUR, kot mu jih je dosodilo sodišče. Izpodbija še odločitev o stroških postopka. Pri izračunu uspeha namreč sodišče ni upoštevalo odškodnine v višini 6.200,00 EUR, ki jo je toženka izplačala po vložitvi tožbe, vendar pred iztekom zakonskega roka iz 20a. člena ZOZP1, ki pa pride v poštev zgolj v primerih nesporne odgovornosti in ocene škode. V vseh drugih primerih, tudi v obravnavanem, je glede zamude in začetka teka zamudnih obresti treba uporabiti 299. člen OZ2, še zlasti zato, ker je bila ocena škode sporna in ker je zavarovalnica zanjo nesporni del odškodnine izplačala po izteku petnajstdnevnega roka, v katerem jo zavezuje poravnalna ponudba. Upoštevaje navedeno bi moralo sodišče pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevati tudi znesek 6.200,00 EUR. Ker tega ni storilo, je nepravilno ugotovilo uspeh strank v postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno ter spremembo odločitve o stroških postopka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kot sopotnik v vozilu, udeleženem v prometni nesreči, utrpel zlom I. - IX. rebra levo (serijski zlom reber), zlom I. rebra desno, zlom prsnice, minimalen izliv krvi v levo in desno prsno votlino in izliv krvi v medpljučni prostor. Iz naslova nepremoženjske škode mu je skupaj odmerilo 13.000,00 EUR, od tega 7.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.000,00 EUR za pretrpljen primarni in sekundarni strah. Poleg tega mu je iz naslova prevoznih stroškov priznalo odškodnino v višini 84,06 EUR, za tujo pomoč in nego pa mu je po urni postavki 5,00 EUR dosodilo odškodnino v višini 450,00 EUR. Ker je toženka po vložitvi tožbe, vendar še pred vročitvijo (prejemom), dne 18. 11. 2016 plačala nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.200,00 EUR (tožnik je tožbo v tem delu umaknil), je sodišče po odbitku že plačanega, valoriziranega dela odškodnine v znesku 6.268,20 EUR, tožniku prisodilo še 6.731,80 EUR za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 dalje in 534,06 EUR za premoženjsko škodo, z obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila.

Glede nepremoženjske škode

6. Pritožba neutemeljeno graja višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Z navajanjem dejstev, od katerih je odvisna odmera odškodnine iz tega naslova, zgolj povzema navedbe iz izvedenskega mnenja, ki jih je v sodbi povzelo že sodišče prve stopnje in jih tudi upoštevalo pri odmeri višine odškodnine.3 Pri tem je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo mnenju izvedenke glede trajanja in intenzitete pretrpljenih telesnih bolečin kot tudi zatrjevanih bodočih bolečin oziroma bolečin, ki se pri tožniku še vedno pojavljajo ter nevšečnosti, ki jim je bil med zdravljenjem podvržen. Upoštevalo je tudi, da je zdravljenje tožnika trajalo skoraj štiri mesece. Glede v pritožbi zatrjevanih bolečin v predelu hrbtenice in desne rame, ki naj bi tožnika spremljale še danes, je izvedenka jasno navedla, da te niso posledica obravnavanega škodnega dogodka in navedeno utemeljila s predhodnimi zdravstvenimi težavami tožnika, zato jih sodišče pri odmeri odškodnine utemeljeno ni upoštevalo. Kar se tiče zatrdline v levi dojki, iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je v škodnem dogodku lahko prišlo do udarnine in do nastanka manjšega hematoma ter okvare maščobnih celic, ki se lahko zacelijo z brazgotino, kar klinično lahko pusti za sabo zatrdlino v mehkih tkivih, vendar pa citološka punkcija pri tožniku ni pokazala vezivnega tkiva po zabrazgotinjenju, ampak le maščobno nekrozo - to je odmrtje maščobnih celic.4 Povsem splošen in v nasprotju z izvedenskim mnenjem je tudi pritožbeni očitek, da degenerativne spremembe niso pomembneje vplivale na zatrjevane telesne bolečine in nevšečnosti tožnika.5 Ob primerjavi z zadevami (tudi tistimi, na katere se je sklicevalo že sodišče prve stopnje in z zadevo Višjega sodišča v Celju Cp 805/2012, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik),6 v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe s primerljivimi posledicami, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.000,00 EUR primerna. Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti so upoštevane v zadostni meri in je odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka iz tega naslova pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

7. Pritožnik prav tako neutemeljeno nasprotuje odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu zgolj vztrajanje, da je prisojena odškodnina prenizka in povzemanje ugotovitev izpodbijane sodbe za vzbuditev dvoma v njeno ustreznost ne zadošča. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke in ob tožnikovi izpovedi pravilno ugotovilo, da obravnavani škodni dogodek tožniku ni pustil funkcionalnih trajnih posledic, je pa kot posledico poškodbe prsnega koša štelo hitrejšo zadihanost in utrujenost tožnika, kot tudi nekoliko težje dviganje predmetov s tal, kar vse je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo.7 Ob tem so neprepričljiva pritožbena navajanja, da zatrjevanih vsakodnevnih bolečin, ki se pri tožniku še pojavljajo, in težav pri brisanju blata ter motenj spanja izvedenka ni ovrgla, ker o njih ni podala mnenja. Izvedenka je prepričljivo in argumentirano pojasnila, katere težave je mogoče šteti kot trajne posledice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, pri čemer je zgoraj navedene nevšečnosti in bolečine, ki se pri tožniku še pojavljajo in se bodo tudi v bodoče, sodišče upoštevalo že v okviru odškodninske postavke telesnih bolečin in nevšečnosti,8 zatrjevanih motenj spanja pa glede na izvedensko mnenje in tožnikovo izpovedbo ni mogoče šteti za posledico škodnega dogodka,9 zato slednjih utemeljeno ni (še enkrat) upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da dane okoliščine ne narekujejo prisoje odškodnine, višje od 5.000,00 EUR.10 Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadevo Cp 805/2012, ki z obravnavanim primerom, glede na precej večji obseg omejitev (še posebej pri delu), ki so jih oškodovancu pustile poškodbe, tudi po obsegu trajnih posledic ni primerljiva.

8. Pritožba pa je utemeljena glede višine odškodnine za strah. Pritožnik meni, da bi mu moralo sodišče za strah priznati celoten vtoževani znesek, torej še 500,00 EUR. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče strah, ki ga je tožnik ob škodnem dogodku utrpel, pravilno ocenilo kot eno hujših oblik strahu – smrtni strah. V nadaljevanju je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je v trajanju 8 dni trpel še hujši sekundarni strah, v skupnem trajanju pa je strah za izid zdravljenja izzvenel v obdobju 2 mesecev. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj mu sodišče ni priznalo vsega, kar je zahteval. Njegov zahtevek namreč po oceni pritožbenega sodišča, ob primerjavi s podobnimi zadevami,11 ni bil pretiran. Iz teh razlogov se pritožbeno sodišče strinja, da bi pravično denarno zadoščenje za pretrpljeni primarni in sekundarni strah znašalo 1.500,00 EUR, kot je v tožbi zahteval tožnik, in ne zgolj 1.000,00, kot je presodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo ter pritožniku priznalo še izpodbijanih 500,00 EUR odškodnine iz tega naslova.

9. Skupaj dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša po spremembi 13.500,00 EUR. Toženka mora tako po odštetju valoriziranega že plačanega nespornega dela (6.268,20 EUR) tožniku plačati še 7.231,80 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 dalje do plačila.

Glede premoženjske škode

10. Glede premoženjske škode iz naslova stroškov za tujo pomoč in nego tožnika je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, koliko ur dnevno in v kolikšnem obdobju je tožnik potreboval pomoč družine. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je ocena o dvourni pomoči v prvem mesecu po odpustu iz bolnišnice oziroma o enourni pomoči v nadaljnjem mesecu, pravilna. Pritožba sodišča ne uspe prepričati s trditvijo, da so bile te potrebe dejansko večje. Prav tako (s pavšalnimi navedbami) ne uspe ovreči ugotovitev izvedenke, da morebitna pomoč, ki jo pri določenih opravilih tožnik še vedno potrebuje, ni v vzročni zvezi s posledicami prometne nesreče oziroma utrpelimi poškodbami, temveč posledica njegovih drugih (ugotovljenih) zdravstvenih težav, zato ni podlage za prisojo višje odškodnine, kot to predlaga tožnik.

Glede uspeha v pravdi

11. Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevati tudi znesek 6.200,00 EUR, ki ga je toženka plačala kot nesporni del odškodnine po vložitvi tožbe, vendar pred iztekom zakonskega roka iz 20a. člena ZOZP.

12. V 17. točki obrazložitve je sodišče pravilno izhajalo iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 93/2015, v kateri je slednje zavzelo stališče, da se določila drugega odstavka 20a. člena ZOZP ne sme razlagati na način, da ima zavarovalnica v vsakem primeru, ko je njena odgovornost sporna ali škoda ni v (celoti) ocenjena, na voljo tri mesece za reševanje oškodovančevega odškodninskega zahtevka, šele potem pa pride v zamudo. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje in skladno z zgornjim stališčem je zamuda zavarovalnice v konkretnem primeru, kjer je bil odločilen obseg nepremoženjske škode in njena višina med strankama sporna, nastopila po izteku petnajstdnevnega roka od prejema odškodninskega zahtevka tožnika (ki ga je toženka prejela 18. 8. 2016).

13. Kljub pravilnemu materialnopravnemu izhodišču pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju, pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (v 18. točki obrazložitve) napačno zaključilo, da tožba za plačani (nesporni) del odškodnine ne bi bila potrebna, če bi tožnik počakal na iztek roka iz 20a. člena ZOZP, znotraj katerega je toženka navedeni znesek plačala. Glede na obrazloženo je namreč očitno, da je toženka nesporni del odškodnine na račun nepremoženjske škode, ki ga je tožniku nakazala 18. 11. 2016 (resda pred prejemom tožbe), plačala, ko je bila že v zamudi, zato je bila po mnenju pritožbenega sodišča predmetna tožba tudi v tem delu potrebna in je potrebno v uspeh tožnika všteti tudi ta že plačan znesek odškodnine, toženka pa je dolžna nositi pravdne stroške.

14. Uspeh tožnika ob upoštevanju s to sodbo prisojene odškodnine in ob vštetju že plačanega zneska odškodnine v njegov pravdni uspeh tako znaša 65 %, uspeh toženke pa 35 %. Glede na tako izračunan uspeh, ob upoštevanju neizpodbijane odmere stroškov prvostopenjskega sodišča, je tožnik upravičen do povrnitve 1.384,90 EUR pravdnih stroškov, toženka pa sorazmerno svojemu 35 % uspehu v pravdi do povrnitve 45,25 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 1.339,65 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.12

15. Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP13 izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (I. točka izreka) spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 500,00 EUR, to je na znesek 7.231,80 EUR, tako da skupen znesek prisojene odškodnine sedaj znaša 7.765,86 EUR, v stroškovnem delu (II. točka izreka) pa tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, zvišalo na 1.339,65 EUR. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel glede odločitve o glavni stvari in glede stroškov postopka, ki pa predstavljajo stransko terjatev. Upoštevajoč vrednost spora po tožnikovi pritožbi (izpodbijani zavrnilni del sodbe) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 10 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT14, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 234,09 EUR, 22 % DDV ter strošek sodne takse v višini 375,00 EUR. Glede na 6 % uspeh mu mora toženka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov, kar znaša 39,63 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/1994 s spremembami, v nadaljevanju ZOZP. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 3 Glej 5. - 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej 5. točko izpodbijane sodbe. 5 Glej 7. točko izpodbijane sodbe. 6 Prim. npr. II Ips 512/2000, II Ips 336/2003, II Ips 537/2005. 7 Glej 10. in 11. točko izpodbijane sodbe. 8 kot izhaja iz 7. in 8. točke izpodbijane sodbe. V zadnjem stavku 8. točke sodbe je izrecno navedlo, da je imel tožnik po prihodu iz bolnišnice zaradi konzervativnega zdravljenja poškodb in hudih bolečin veliko težav pri osebni negi, oblačenju, hranjenju, vstajanju s postelje in odhajanju na WC. 9 Glej izpovedbo tožnika na naroku z dne 28. 2. 2018 (list. št. 47 spisa), kjer o težavah s spanjem izpove v povezavi z bolečinami v križu in rami, ki pa jih je izvedenka, kot že obrazloženo, decidirano izključila kot posledice škodnega dogodka. 10 Prim. II Ips 512/2000, II Ips 336/2003, II Ips 537/2005. 11 Glej npr. II Ips 336/2013, II Ips 862/2008. Prisojo višje odškodnine iz tega naslova narekuje tudi sklicevanje na odločbo II Ips 243/2009, ki jo je za primerjavo uporabilo že sodišče prve stopnje, saj je v navedenem primeru sodišče oškodovanki samo za sekundarni deseturni strah prisodilo 1.300,00 EUR. 12 Prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi z Načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, sprejetim na občni seji 13. 12. 2006. 13 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 14 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015.