Jedro

Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo v višini, kot mu ta pripada skladno z določbami panožne kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi najkasneje v roku 18 dni po preteku plačilnega obdobja, če pa je plačilni dan pri delodajalcu prej, pa prvi naslednji dan po tem plačilnem dnevu. Zakonske zamudne obresti pa mu je dolžan plačati od naslednjega dne glede na nastanek zamude, to je od prvega naslednjega dne po dnevu, ki je določen za izplačilo plače, ne pa od takrat, ko od delavca izve, da ta ni zadovoljen z izplačilom plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2002 do julija 2005 izplačati razliko v plači v bruto višini 901, 63 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, ter od njih odvesti pripadajoče davke in prispevke, vse v osmih dneh pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zakonitih zamudnih obresti do dne 22. 5. 2004, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan toženi stranki za obdobje od meseca januarja 2003 do junija 2005 plačati preveč izplačano plačo in sicer v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 613,00 EUR v osmih dneh, po preteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov ter glede zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 376. člena OZ, saj je pri ugotovitvi, da zamudne obresti niso dosegle glavnice, upoštevalo le višino tistih zamudnih obresti, ki še niso zastarale, ne pa celotno višino zamudnih obresti. Pri tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi opr. št. Up 227/200-19 z dne 24. 5. 2007. Tožena stranka je tožniku v celotnem spornem obdobju zagotavljala višjo plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, pravica tožnika do usklajevanja plače iz pogodbe o zaposlitvi pa ni izhajala. Navaja, da bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe zahtevati od tožene stranke odpravo nepravilnosti pri usklajevanju plač po 204. členu ZDR. Zahtevek za plačilo napačno odmerjene plače oziroma napačno usklajevane plače ni tipični denarni zahtevek, zato bi moral tožnik najprej uveljaviti varstvo pravic pri toženi stranki. Ker tega ni storil, ni izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost sodnega varstva. Pri tem se sklicuje na stališče sodne prakse pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1415/1998 in opr. št. Pdp 2069/2001. Tožena stranka je bila z dejstvom, da tožnik ni zadovoljen z usklajevanjem plač, prvič seznanjena šele ob vložitvi tožbe v letu 2007, zato pred tem datumom ni bila v zamudi. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, načelom skrbnosti pri nastopanju v pravnem prometu in prepovedjo povzročanja škode. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal izplačilo razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen ob upoštevanju drugega odstavka 2. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 78/2000). Po citirani določbi se osnovne plače delavcev, ki so višje od izhodiščnih plač, določenih v 1. točki te tarifne priloge, usklajujejo tako, kot se usklajujejo izhodiščne plače po tej tarifni prilogi. Izhodiščne plače se po citirani tarifni prilogi usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin na način in po postopku, kot je določeno v 2. točki tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnost (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadalj.), Dogovoru o politiki plač in zakonu, kar vse izhaja iz prvega odstavka 2. točke tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi. Ker je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka plače tožniku ni usklajevala po drugem odstavku 2. točke tarifne priloge h panožni kolektivni pogodbi, mu je utemeljeno prisodilo vtoževano razliko v plači, pritožbeni navedbi tožene stranke, da je tožniku zagotovila minimum pravic, oziroma da je tožnik v spornem obdobju prejel višje plače od izhodiščnih po panožni kolektivni pogodbi, pa sta neutemeljeni.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da pogoji za sodno varstvo v tem individualnem delovnem sporu niso izpolnjeni, ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni zahteval varstva pravic pri delodajalcu po prvem in drugem odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Terjatev iz naslova premalo izplačane plače je denarna terjatev, ki jo delavec lahko na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. V zvezi se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, kot naj bi izhajala iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 2069/2001 z dne 12. 12. 2002 oziroma sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1415/1998 z dne 12. 5. 2000. Citirana sodba se nanaša na negativno osebno oceno, ki se je odrazila pri plači v višini izplačane stimulacije, citirani sklep pa na primer, ko so delavci zoper sklep direktorja tožene stranke po prenehanju delovnega razmerja vložili ugovor, tožena stranka o tem ugovoru ni odločala, tožniki pa tožbe niso vložili v razumnem roku. Glede na to se individualna delovna spora, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi, ne nanašata na primerljivo dejansko in pravno stanje v konkretni zadevi, zato je pritožbeni očitek tožene stranke, s katerim sodišču prve stopnje smiselno očita odstop od prakse pritožbenega sodišča, neutemeljen. Če delavec zahteva pravilen obračun plače ob upoštevanju veljavnih predpisov (in to ni vezano na izdajo predhodnih odločb, kakršne se izdajajo na primer javnim uslužbencem) potem predstavlja terjatev iz naslova razlike v plači denarno terjatev, ki jo delavec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem (člen 204/4 ZDR).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je prišla v zamudo s plačilom terjatev, ki jih tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, šele s prejemom tožbe. Delodajalec je dolžan delavcu izplačati plačo v višini, kot mu ta pripada skladno z določbami panožne kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi najkasneje v roku 18 dni po preteku plačilnega obdobja (člen 134/2 ZDR), če pa je plačilni dan pri delodajalcu prej, pa prvi naslednji dan po tem plačilnem dnevu. Zamudne obresti od premalo izplačane plače tečejo od dneva zamude z izpolnitvijo (378. člen Obligacijskega zakonika, OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Glede na to je delodajalec v zamudi z izplačilom plače (oziroma razlike v plači) z dnem nastanka zamude, to je prvi naslednji dan po dnevu, ki je določen za izplačilo plače, ne pa od takrat, ko od delavca izve, da ta ni zadovoljen z izplačilom plače. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava glede upoštevanja teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih razlik v plači. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijani sodbi, je skladna s 347. členom OZ. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke o nespoštovanju odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-227/05 z dne 23. 7. 2005 je neutemeljeno, saj nobena od vtoževanih razlik v plači ni zapadla v plačilo pred 17. 3. 2002, zato zakonske zamudne obresti od teh razlik do uveljavitve novele Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007) niso mogle doseči glavnice. Z uveljavitvijo citirane novele je prenehala veljati določba 376. člena OZ, kar pomeni, da zamudne obresti, ki niso nehale teči do 22. 5. 2007, ker do tega dne niso dosegle glavnice, tečejo naprej do plačila. Izračun pokaže, da to velja za vse glavnice, ki so v plačilo zapadle po 17. 3. 2002. Ker je najstarejša terjatev iz naslova razlike v plači, ki jo tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, terjatev za izplačilo razlike v plači za mesec julij 2002, ki je dospela v plačilo 15. avgusta 2002, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da zakonske zamudne obresti od nobene od vtoževanih razlik v plači do 22. 5. 2007 še niso dosegle glavnice.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od vtoževanih razlik pravilno dosodilo ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti za ves čas do plačila. Z uveljavitvijo OZ-A je prenehala veljati določba 376. člena OZ, s katero je bilo za vse obresti določeno, da nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Po začetku veljavnosti OZ-A z dnem 22. 5. 2007 pa ta omejitev v skladu s 382.a členom OZ velja le za pogodbene obresti. Navedeno pomeni, da vse obresti, ki niso nehale teči do 22. 5. 2007, ker do tega dne niso dosegle glavnice, tečejo naprej do plačila.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.