Jedro

V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, to je Ministrstva za okolje in prostor, ki je organ Republike Slovenije, kar pomeni, da je v tem primeru toženka država.

Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zato mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu.

V PUP določen splošni pogoj se uporabi, če za gradnjo v določeni morfološki enoti glede istega pogoja (v obravnavanem primeru glede odmikov) ni posebne določbe.

Iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 izhaja, da upravni organ ni dolžan presojati strokovnih rešitev, ki so zajete s PGD, oz. da projektne dokumentacije ne presoja z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je namreč treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju oz. ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Po drugi strani mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 617/5 in 1851/2 k.o. ... po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in pod v izreku določenimi pogoji. Med drugim mora odmik jugozahodne strešine novogradnje od zemljišča s parcelno št. 613/2 znašati 2,87 m, od zemljišča parc. št. 613/3 2,54 m, odmik iste strešine od sosednjega objekta na zemljišču parc. št. 613/2 pa 3,02 m. Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja je razvidno, da leži območje posega v morfološki enoti U-Zg (Zgoša), ki je območje vaških naselij in ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Radovljica (Deželne novice – Uradne objave, št. 47/04 – UPB in naslednji, v nadaljevanju PUP). Nadalje je razvidno, da so tožniki, ki so v upravnem postopku sodelovali kot stranski udeleženci, nasprotovali načrtovani gradnji, ker bo odmik novega objekta od medposestne meje manjši od 4 m, zaradi česar naj bi bila vprašljiva požarna varnost. Upravni organ je navedeni ugovor zavrnil, saj je odmik najbolj izpostavljenega dela novogradnje od meje sosednjih zemljišč (ta je povsod večji od 2,5 m) in od sosednjega objekta na JZ strani (ta znaša 3,02 m) v skladu z 31. členom PUP. Iz dopolnitve PGD z dne 9. 3. 2011 pa izhaja, da je načrtovani objekt skladen z zahtevami tehnične smernice TSG-1-001:2010 Požarna varnost v stavbah. Zahteva stranskih udeležencev po 4-metrskem odmiku tako nima podlage v prostorskem aktu.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da v pritožbi niso pojasnili, zakaj niso že v postopku na prvi stopnji navajali in predložili dokazov za svoje trditve o nezagotovljeni požarni varnosti, o odvzeti svetlobi v zgornjem stanovanju in o napačno prikazanih odmikih med stavbami v obravnavanem naselju. Zaradi navedenega tovrstnih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Kljub temu je drugostopenjski organ tovrstne pritožbene navedbe zavrnil kot neutemeljene in se pri tem oprl na rešitve, prikazane v PGD. Poleg tega je zavzel stališče, da glede odmikov v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti splošne določbe 13. člena PUP, saj za obravnavano morfološko enoto na podlagi 71. člena PUP veljajo podrobnejša merila in pogoji za posege v območju vaških naselij iz 31. člena PUP.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je njihova zahteva po 4-metrskem odmiku spornega objekta od meje s parcelama št. 613/2 in 613/3 legitimna in da ima podlago v veljavnem prostorskem aktu. Poudarjajo, da jih skrbi požarna varnost, saj načrtovani objekt praktično ni odmaknjen od njihovih objektov. Investitorjeva stavba je umeščena v majhen prostor med njihovimi objekti in objekti firme B. na zahodni strani, kjer je v preteklosti že prišlo do požara. Menijo, da ugotovitev upravnega organa, da se požarni ukrepi zagotavljajo v skladu s tehnično smernico, še ne pomeni, da je s tem zagotovljena požarna varnost v neposredni okolici novega objekta. Odločba prvostopenjskega organa v tem pogledu ni obrazložena. Projektant tudi ni strokovna institucija, da bi lahko izdelal podrobno analizo požarne varnosti. Menijo, da bi moral upravni organ opraviti tudi ogled na kraju samem, medtem ko podpis zapisnika o ustni obravnavi še ne pomeni, da so soglašali s predstavljenimi pogoji. Napačno so bile uporabljene tudi določbe PUP, saj 13. člen izrecno določa 8-metrski odmik med objekti razen v vaških jedrih in v območjih varstva kulturne dediščine, kamor pa obravnavana morfološka enota U-Zg (Zgoša) ne sodi. Menijo tudi, da zemljišče posega zaradi svoje majhnosti ne predstavlja gradbene vrzeli in bi bilo na njem mogoče zgraditi le prizidek ali pomožni objekt k obstoječim sosednjim objektom. Izpodbijana odločba ne omenja niti sanitarnih pogojev, tožniki pa med postopkom niso bili seznanjeni s podlagami, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so sanitarni pogoji izpolnjeni. Glede ostalega vztrajajo pri pritožbenih navedbah in predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Investitor A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrženje, saj je vložena zoper nepravo toženo stranko (Republiko Slovenijo, Upravno enoto Radovljica). Poleg tega v njej ni navedena vrednost spornega predmeta. Podrejeno predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne ter za to navaja razloge. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka. Kljub navedenemu je tožnikom pripravljen odstopiti zemljišče gradnje proti plačilu 70.000 EUR in jim izročiti vso obstoječo tehnično in gradbeno dokumentacijo glede na to, da tožniki z neutemeljenimi navedbami in trditvami ves čas preprečujejo nameravano gradnjo.

Tožniki so vložili še pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2011 in 15. 11. 2011. Sodišče na tem mestu njune vsebine ne povzema in bo na navedbe tožnikov, kolikor so pravno pomembne za odločitev v tej zadevi, odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je stališče prizadete stranke, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe. V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženec država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je bil v konkretnem primeru postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, to je Ministrstva za okolje in prostor, ki je organ Republike Slovenije, pomeni, da je v tem primeru toženka država. Zato je sodišče kljub temu, da so tožniki kot toženko navedli Republiko Slovenijo, Upravno enoto Radovljica, v skladu z njegovo ustaljeno sodno prakso (npr. zadevi I U 1932/2009, U 2250/2008) štelo, da je bila z navedbo Republike Slovenije tožena stranka pravilno navedena. Tako stališče temelji na vsebini upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi.

Napačno je tudi stališče, da je v obravnavanem primeru navedba vrednosti spornega predmeta sestavni del popolne tožbe. Upravni spor, ki se vodi zaradi presoje zakonitosti odločbe o izdanem gradbenem dovoljenju, ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti (smiselno enako v odločbah Vrhovnega sodišča X Ips 115/2009, X Ips 495/2010, X Ips 233/2008).

Sodišče glede navedbe o vztrajanju tožnikov pri pritožbenih navedbah poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu (enako v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007, I U 36/2011). Tako stališče izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi in preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, medtem ko v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Navedeno pomeni, da mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se sodišče v tem upravnem sporu ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

V zadevi ni sporno, da so tožniki sodelovali v upravnem postopku kot stranski udeleženci na podlagi lastništva sosednjih zemljišč parc. št. 613/2 in 613/3 k.o. ..., od katerih je načrtovana stanovanjska stavba glede na pogoje iz II./3. točke izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja (njena jugozahodna strešina) odmaknjena 2,87 m oz. 2,54 m, od objekta na zemljišču parc. št. 613/2 pa 3,02 m. Prav tako ni sporno, da se zemljišče načrtovane gradnje nahaja v morfološki enoti U-Zg (Zgoša). V zadevi pa so sporni odmiki načrtovane gradnje od parcelnih meja z zemljiščema tožnikov in od njihovega objekta.

V 13. členu PUP, ki je uvrščen v poglavje II. Skupna merila in pogoji, so določeni odmiki novih objektov od parcelne meje in odmiki od sosednjih objektov. Ker gre za splošno določbo, se ta upošteva takrat, ko za posamezno morfološko enoto niso določeni posebni pogoji. Ali drugače: splošni pogoj se uporabi, če za gradnjo v določeni morfološki enoti glede istega pogoja (v obravnavanem primeru glede odmikov) ni posebne določbe. V obravnavanem primeru pa je za morfološko enoto U-Zg (Zgoša) v 71. členu določeno, da za to območje veljajo podrobnejša merila in pogoji za posege v območje vaških naselij. Ti pogoji so urejeni v 31. členu PUP, ki med drugim dovoljuje novogradnjo stanovanjskih objektov v območju vaških naselij, če ti objekti zapolnjujejo gradbene vrzeli in je njihova lokacija usklajena z obstoječo ali značilno grajeno strukturo naselja. Iz navedenega izhaja, da mora biti lokacija novogradnje taka, da je usklajena z obstoječim ali značilnim grajenim stanjem naselja. Ne more biti dvoma, da lokacijo objekta na zemljišču gradnje opredeljujejo tudi predpisani odmiki oz. so predpisani odmiki objekta od parcelne meje ali od sosednjega objekta elementi, ki določajo, kje mora stati objekt, torej njegovo lokacijo. V obravnavanem primeru zato zahteva iz 31. člena PUP, kakšna naj bo lokacija, nadomešča pogoj o odmikih novogradnje, določenih v 13. členu PUP, oz. ga določa drugače. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (5. in 6. stran obrazložitve), je upravni organ na podlagi dopolnitve PGD (morfologija naselja – pregledna situacija) ugotovil odmike med obstoječimi stanovanjskimi objekti znotraj iste morfološke enote, ki so podobni odmiku, ki bo nastal ob izgradnji načrtovane stanovanjske hiše in objekta tožnikov na zemljišču parc. št. 613/2 k.o. ... (3,02 m). Na podlagi Analize odmikov obstoječih stanovanjskih objektov od parcelnih meja v bližnji okolici novogradnje, prikazane na situaciji: Morfologija naselja, primerjava odmikov, M 1:1500, pa je ugotovil, da odmikom že obstoječih stavb ustreza tudi odmik načrtovane stavbe, katere streha bo vsaj 2,54 m oddaljena od parcelnih meja. Na podlagi navedenega je upravni organ sklepal, da je lokacija načrtovanega objekta usklajena z obstoječo grajeno strukturo naselja. Tem ugotovitvam tožniki v tožbi argumentirano ne oporekajo, zato je njihova zahteva po 4-metrskem odmiku neutemeljena, posledično pa tudi njihova zahteva po opravi ogleda na kraju samem. Na ugotovitev, da je navedeni lokacijski pogoj izpolnjen, ne more vplivati v tožbi posplošeno omenjena bližina industrijskih objektov.

Neupoštevna je tudi trditev, da zemljišče gradnje ne predstavlja gradbene vrzeli. Mnenje tožnikov, da bi bilo mogoče na tako majhnem zemljišču zgraditi le prizidek ali pomožni objekt, ne pomeni, da ne gre za gradbeno vrzel, nasprotno, to le potrjuje, da gre za zemljišče, ki je umeščeno med parcele, ki so že pozidane in gre torej pri obravnavani gradnji za zapolnjevanje gradbene vrzeli med njimi.

Po presoji sodišča je bila v obravnavani zadevi v skladu s predpisi, ki jih mora upravni organ upoštevati v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, obravnavana tudi požarna varnost, zato se sodišče v tem delu sklicuje na razloge upravnih aktov obeh stopenj (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem še dodaja: Upravni organ mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1, med drugim, ali ima projekt predpisane sestavine. Po prvem odstavku 48. člena ZGO-1 mora biti s PGD dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve. Z gradbenimi predpisi pa se za posamezne vrste objektov določajo njihove tehnične značilnosti tako, da ti objekti glede na svoj namen izpolnjujejo bistvene zahteve, med katerimi je tudi varnost pred požarom (prvi odstavek 9. člena ZGO-1), pri čemer se gradbeni predpisi lahko sklicujejo na tehnične smernice, ki se nanašajo na določeno vrsto objekta in določajo njihovo obvezno uporabo (tretji odstavek 9. člena ZGO-1). Na tej podlagi določa ukrepe, ki jih je treba izvesti, da bi stavba izpolnjevala gradbene zahteve za zagotovitev požarne varnosti, Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (Uradni list RS, št. 31/04 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Po drugem odstavku 11. člena Pravilnika mora v primerih, ko izdelava študije požarne varnosti ni zahtevana, doseganje predpisane ravni požarne varnosti izhajati iz dokumenta „zasnova požarne varnosti“, ki je po tretjem odstavku istega člena sestavni del PGD. Po drugem odstavku 12. člena Pravilnika pa sme zasnovo požarne varnosti za požarno zahtevne stavbe izdelati odgovorni projektant, ki sme izdelati študijo požarne varnosti, za manj zahtevne objekte pa za to odgovorni projektant, ki je vpisan v imenik odgovornih projektantov v skladu z Zakonom o graditvi objektov in je opravil posebni ali dopolnilni izpit iz arhitekturnega ali iz tehničnega projektiranja. V prvem odstavku 7. člena Pravilnika je še določeno, da pristojni minister izda tehnično smernico „požarna varnost v stavbah“, ki določa priporočene gradbene ukrepe za dosego zahtev iz tega Pravilnika. Tako je bila objavljena Odredba o seznamu izdanih tehničnih smernic (Uradni list RS, št. 52/2010), med katerimi je tudi v tej zadevi uporabljena TSG-1-001:2010 Požarna varnost v stavbah, ki vsebuje zahteve iz Pravilnika.

Iz navedenega prvega odstavka 66. člena ZGO-1 tako izhaja, da upravni organ ni dolžan presojati strokovnih rešitev, ki so zajete s PGD, oz. da projektne dokumentacije ne presoja z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je namreč treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oz. ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Po drugi strani mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da je investitor predložil elaborat zasnove požarne varnosti št. 7/2008, nazadnje dopolnjen marca 2011, odgovorna projektantka ..., in da je ta izdelan v skladu s tehnično smernico TSG-1-001:2010. S tem je investitor izpolnil pogoj iz 19. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08), v skladu s katerim se izpolnjevanje bistvenih zahtev dokazuje z izkazi v vodilni mapi, med drugim z izkazom požarne varnosti stavbe. Glede na navedeno tožniki z vztrajanjem pri navedbah, da ni nujno, da je s predvidenimi požarnimi ukrepi, predvidenimi v zasnovi požarne varnosti, zagotovljena požarna varnost v neposredni okolici novega objekta, ne morejo izpodbiti izdanega gradbenega dovoljenja. V nasprotju z drugim odstavkom 12. člena Pravilnika pa je tudi njihovo stališče, da projektant (vtem primeru odgovorna projektantka ...) ni oseba, ki bi lahko izdelala podrobno analizo požarne varnosti. Okoliščin, ki bi kazale, da odgovorna projektantka ne izpolnjuje pogojev za izdelavo zasnove požarne varnosti, pa tožniki ne navajajo, zato nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč.

Povedano pomeni, da je upravni organ s tem, ko je ugotovil, da ima projekt predpisane sestavine in da ga je izdelala oseba, ki je izpolnjevala predpisane pogoje za projektanta ter odgovornega projektanta, izpolnil obveznost iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Tožniki v drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 11. 2011 sicer navajajo, da niso bile seznanjeni z zasnovo požarne varnosti iz marca 2011, vendar pa sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za vsebinsko dopolnjevanje tožbe glede razlogov, zakaj tožniki vlagajo tožbo. Teh dopolnitev pa ni mogoče upoštevati, saj so bile sodišču poslane po preteku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (pritožbena odločba z dne 28. 7. 2011 je bila pooblaščencu tožnikov vročena 16. 8. 2011), in ki je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 določen kot rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Tudi sicer iz predloženih spisov izhaja, da navedena trditev ne drži, saj je bila na ustni obravnavi 21. 3. 2011, na kateri so bili prisotni vsi trije tožniki, predstavljena dopolnitev PGD, med drugim nova zasnova požarne varnosti, razgrnjena in prisotnim dana možnost vpogleda. Tožnik C.C. je izrazil pomisleke glede odmikov, drugih pripomb pa ni bilo, niti niso tožniki zahtevali dodatnega roka za seznanitev s spremembami.

Na drugačno odločitev v zadevi pa ne more vplivati niti tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ne omenja sanitarnih pogojev in da med postopkom niso bili seznanjeni s podlagami, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so ti pogoji izpolnjeni. Prvostopenjski upravni organ se je glede prezračevanja in osvetlitve opredelil na 6. strani obrazložitve svoje odločbe in se pri tem oprl na dopolnitev PGD z dne 9. 3. 2011. Da bodo zagotovljeni ustrezni higienski pogoji, je potrdil tudi pritožbeni organ, ki je ugotovil, da iz omenjene dopolnitve PGD izhaja, da lokacija nove hiše ne bo vplivala na difuzno osvetljenost sosednje hiše, ki proti obravnavani parceli meji s svojo SV stranico in nima direktne osvetlitve, medtem ko za garažo na parc. št. 613/3 ni treba zagotoviti zadostne osvetljenosti za delo in bivanje, načrtovani odmik pa omogoča tudi njeno zadostno prezračevanje. Tožniki bi zato morali konkretizirati, kateri sanitarni pogoj je problematičen, in obenem zatrjevati in izkazati, da neugotovljeno izpolnjevanje tega pogoja posega v njihove pravne koristi. Tožniki kot stranski udeleženci so se namreč obravnavanega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja udeleževali le zaradi varstva svojih osebnih pravnih koristi, ki jim jih priznavajo predpisi (prvi in drugi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), torej omejeno. Njihovo posplošeno zahtevo o preverjanju sanitarnih pogojev je zato treba kot neupoštevno zavrniti. Kot rečeno, pa so se s podlago, da so ti pogoji izpolnjeni, lahko seznanili na omenjeni ustni obravnavi.

Ker za presojo zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja niso pravno pomembne niti ostale navedbe tožnikov, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zato ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka.