Jedro

Pojem vzajemnosti pogodb, oziroma vzajemno obveznih pogodb je nekaj drugega od pojma sočasne izpolnitve (obveznosti vsake pogodbene stranke vzajemno obvezne pogodbe).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pravna dejanja tožeče stranke - sklenitev in izpolnitev devetih nakazil (v izreku sodbe opredeljenih s številkami, datumi in zneski), storjenih v korist tožene stranke, brez učinka proti stečajni masi tožeče stranke in da mora tožena stranka vanjo plačati 5.163.376,40 SIT z zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Razen z eno izjemo, tožena stranka v reviziji ni povedala, o katerih odločilnih dejstvih sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Ker preizkus, ali ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ni revizijski razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, revizijsko sodišče ni dolžno, na podlagi pavšalno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, brez njene konkretizacije, samo iskati, ali in kje naj bi do nje prišlo (386. člen ZPP).

Edini opredeljeno zatrjevan očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, je revizijski očitek sodišču prve stopnje, da njegova sodba nima razlogov o ugovoru tožene stranke o sočasnosti izpolnitev obveznosti strank spora. Ta očitek pa ni utemeljen. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni trdila, da so bile izpolnitve tožeče stranke sočasne izpolnitvam tožene stranke. Zatrjevala je samo vzajemnost pogodb. Pojem vzajemnosti pogodb, oziroma vzajemno obveznih pogodb pa je nekaj drugega od pojma sočasne izpolnitve (obveznosti vsake pogodbene stranke vzajemno obvezne pogodbe). Teh dveh pojmov očitno tožena stranka ne razlikuje, kar izhaja tudi iz revizijskih navedb. Ker torej tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, da so bile izpolnitve tožeče stranke sočasne izpolnitvam tožene stranke, sodišču prve stopnje ni bilo treba razlagati, zakaj omenjenega ugovora ni upoštevalo.

Če bi se tožena stranka z navajanjem raznih dejstev tako potrudila v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot se je v revizijskem postopku, bi morda bil rezultat sojenja drugačen od sedanjega. Seveda bi morala obstoj zatrjevanih morebiti relevantnih dejstev dokazati s predlaganjem ustreznih dokazov. Navajanje novih dejstev na revizijski stopnji pa ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP), v gospodarskih sporih pa tudi ne na drugi stopnji, razen z ustreznim opravičilom (496.a člen ZPP). Tega pa ni bilo.

Vse, kar je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala je bila trditev, da je šlo za vzajemno pogodbo, zaradi česar naj ne bi prišlo do oškodovanja stečajne mase, ker je tožena stranka dobavljala tožeči stranki naftne derivate pod pogojem, da bodo ti plačani. Izrazila je tudi stališče, da določenih listin ni mogoče uporabiti kot veljaven dokaz (tega ugovora v reviziji ne uveljavlja več).

Glede na gornje navedbe tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje so revizijska navajanja drugih dejstev novote, ki v revizijskem postopku niso dovoljene. Drugačno ocenjevanje izvedenih dokazov od tistega, ki je bilo podlaga odločitvi sodišča druge stopnje pa je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji tudi ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizija z nobeno od navedb, ki se nanaša na dejansko stanje, ne more uspeti.

Na odločanje v postopku izpodbijanja pravnih dejanj tudi ne vpliva velikost stečajne mase (razen če ta zagotavlja popolno plačilo vseh prijavljenih terjatev brez izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj). (Pre)majhna stečajna masa pa lahko vpliva samo na odločanje v stečajnem postopku.

Tožena stranka meni, da jo spravlja izpodbijana sodba kot upnika, ki je prejel delno poplačilo svojih terjatev, v neenakopraven položaj z drugimi pravnimi osebami v prometu blaga in storitev. Kot je razumeti revizijo, naj bi zato bila v nasprotju z določbami ZPPSL, ki urejajo izpodbijanje pravnih dejanj.

Vsi upniki stečajnih dolžnikov so v neenakopravnem položaju v primerjavi z upniki dolžnikov, ki niso v stečaju. Slednji bodo svoje terjatve dobili poplačane v celoti. To pa ne velja za upnike stečajnih dolžnikov. Da pa bi bili ti medsebojno v čim bolj enakem položaju pa zagotavljajo tudi določbe ZPPSL o izpodbijanju pravnih dejanj. Izpodbijana odločba zato z vidika, kot ga je navedla tožena stranka, ni v nasprotju z njimi.

Na podlagi zgoraj navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi, ki so dovoljeni, niso utemeljeni. Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru 386. člena ZPP pa še ugotavlja, da je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi sicer materialnopravno pravilno odločeno in da v postopku ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.