Jedro

S tem, ko je toženka že spornega dne, preden se je iztekel rok za podajo zagovora, izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo naslednjega dne vročala, zagovora tožniku skladno z zakonskimi zahtevami ni omogočila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki dne 17. 8. 2018, tako da je to trajalo do vključno dne 5. 3. 2019. Za ta čas je toženki naložilo, da tožnika prijavi v zavarovanje in mu plača nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi (točka I izreka sodbe). Kar je zahteval tožnik drugače (odvod davkov in prispevkov), je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, in zanj plača pravdne stroške v višini 289,32 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki III in IV izreka).

2. Zoper točke I, III in IV izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje je bistvena dejstva ugotovilo zmotno. Pri ugotavljanju dejanskega stanja ni upoštevalo navedb toženke in izpovedi njene zakonite zastopnice ter priče A.A. Toženka je, kot je navedla v dosedanjem postopku, storila vse, da bi tožniku omogočila zagovor. Tožnik je v času, ko je bila storjena očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, spremenil bivališče, ne da bi o tem obvestil toženko, v postopku podaje odpovedi je zlorabil svoje pravice. Zaradi tega so bile podane okoliščine, zaradi katerih je bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženka je šele 11. 9. 2018 prejela uradno informacijo o novem bivališču tožnika. Ker tožnik toženke o tem ni obvestil, je pisno seznanitev vročala po zasebni detektivki. Bistveno je, v kakšnih okoliščinah je bila pisna seznanitev vročena. O tem bi izpovedala zasebna detektivka B.B., ki jo je toženka predlagala za pričo. Tožnik je toženki onemogočil, da bi pisanja v postopku odpovedi osebno vročala. Toženka s tožnikom ni mogla vzpostaviti komunikacije po telefonu, zato je tudi odpoved vročala po zasebni detektivki. Tožnik pošiljke ni želel sprejeti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je toženka za novo bivališče tožnika izvedela 6. 9. 2018, te ugotovitve niti ni pojasnilo. Za novo bivališče je izvedela iz dopisa Upravne enote C. z dne 11. 9. 2018, ki ima edina pristojnost izdajati potrdila o stalnem ali začasnem prebivališču. Takšne pristojnosti nima zasebna detektivka, katere naloga je bilo le ugotoviti, kje tožnik dejansko prebiva. Dejstva glede tožnikovega prebivališča niso bila znana A.A., o čemer neutemeljeno sklepa sodišče prve stopnje. Ugotovitev, da tožnik ni z ničemer onemogočal toženke v podaji odpovedi, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, iz poročil o opravljenih vročitvah je razvidno, da je tožnik odklonil sprejet tako pisne seznanitve kot kasnejše odpovedi. Zakonita zastopnica toženke je izpovedala, da je tožnik takoj po vročitvi pisne seznanitve klical posvetovalnico, kjer so mu svetovali, naj nič ne podpiše. Na podlagi tega je toženka utemeljeno pričakovala, da tožnik zagovora ne bo podal. Zakonita zastopnica toženke je potrdila, da zagovora ni prejela, tožnik ni dokazal, da bi ga na pošto oddal, preden mu je bila odpoved vročena. Sodišče prve stopnje pri odločanju neutemeljeno ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 201/2013. Prav tako neutemeljeno ni upoštevalo vsebine tožnikovega zagovora oziroma se do nje sploh ni opredelilo. V zagovoru je tožnik navedel dejstva, ki niso resnična, kar bi sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi zakonite zastopnice toženke in priče A.A. Ta neresnična dejstva ne bi privedla do drugačne odločitve toženke o podaji odpovedi, kot jo je sprejela (prim. VIII Ips 7/2011). Toženka je tožniku utemeljeno očitala, da je opustil obveznost obveščanja delodajalca in mu zato podala zakonito odpoved (prim. VIII Ips 201/2013). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo vse bistvene razloge, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, in sicer razloge, zaradi katerih je štelo, da toženka tožniku ni omogočila zagovora pred odpovedjo. Navedlo je, da toženki nov naslov bivališča ni bil znan, zaradi česar je vročitev pisne seznanitve izvedla po zasebni detektivki B.B. (točka 5 obrazložitve sodbe), in se opredelilo do navedb toženke, da se je tožnik preselil in da (zato) toženka z njim ni mogla vzpostaviti komunikacije po telefonu ter da je v postopku podaje odpovedi zlorabljal svoje pravice (točka 13. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo, zakaj je štelo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, pa tudi kako je prišlo do ugotovitve, da je bilo toženki novo bivališče tožnika znano najpozneje dne 6. 9. 2018 in ne (šele) ko je prejela dopis Upravne enote C. z dne 11. 9. 2018. Slednje pa niti ni bistveno, bistveno je le, da je toženka tožniku pisno seznanitev vročila. Po tem, ko mu je pisno seznanitev vročila, se ne more sklicevati na domnevno izmikanje vročitvi kot okoliščino, ki bi utemeljevala podajo odpovedi, ne da bi bil tožniku omogočen zagovor.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče B.B., zasebne detektivke, ki je opravila vročitev pisne seznanitve (in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Razloge za takšno odločitev je pojasnilo (točka 5 obrazložitve). Pritožbeno sodišče z njimi soglaša, izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna, saj ne gre za dokazovanje za odločitev bistvenih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP). Za odločitev bistveno dejstvo je, da je bila tožniku pisna seznanitev vročena 4. 9. 2018, kot navaja toženka v pritožbi (da je takrat prejel pisno seznanitev, tožnik pritrjuje). V kakšnih okoliščinah je bila tega dne vročitev opravljena oziroma ali je tožnik pisno seznanitev dejansko sprejel (ali pa je vročitev odklonil in se je ta štela za opravljeno), pa za odločitev ni bistveno.

7. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer sodišču prve stopnje očita predvsem, da je dejansko stanje ugotovilo drugače, kot izhaja iz predloženih dokazov, glede tega, kdaj je toženka izvedela za novo bivališče tožnika (ali je bilo to najkasneje dne 6. 9. 2018 po poročilu zasebne detektivke ali dne 11. 9. 2018, ko je prejela dopis upravne enote). Četudi bi bile te navedbe utemeljene (pa niso), to ne bi pomenilo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi, ampak kvečjemu da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je vsa bistvena dejstva pravilno ugotovilo, tudi dejstvo, da je toženka za novo bivališče tožnika vedela najkasneje dne 6. 9. 2018, ko ga je navedla na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (pri čemer ni bistveno, ali je podatek o bivališču tožnika izvedela od zasebne detektivke ali kako drugače, tudi ni bistveno, ali je tožnik prijavil začasno bivališče ipd.).

8. Bistvena dejstva, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so: - toženka je sestavila pisno seznanitev, ki jo je vročila po zasebni detektivki dne 4. 9. 2018, - v pisni seznanitvi je tožnika pozvala, da v roku treh delovnih dni od prejema poda pisni zagovor, v katerem naj se opredeli do očitkov, - tožnik je dne 7. 9. 2018 priporočeno na naslov toženke poslal pisni zagovor, - toženka je (že) dne 6. 9. 2018 detektivski agenciji izročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer jo je seznanila, naj se vročitev opravi naslednjega dne po predhodni odobritvi zakonite zastopnice toženke.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih bistvenih dejstev pravilno presodilo, da je toženka pri podaji odpovedi ravnala v nasprotju s 85. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. 10. Toženka je pisno seznanitev sestavila. Po tem, ko jo je vročila (ne glede na način vročanja), ne more utemeljeno uveljavljati, češ da ni vedela za nov naslov tožnika ali da tožnik pošiljke ni želel sprejeti. To bi bilo bistveno le v primeru, če toženka pisne seznanitve zaradi določenih ravnanj tožnika dejansko ne bi mogla vročiti. Edino v tem primeru bi lahko kot okoliščino, zaradi katere bi bilo neupravičeno pričakovati, da zagovor omogoči, šteli dejstvo, da toženka za novo bivališče tožnika ni vedela. Dejstvo, ki ga iz izpovedi zakonite zastopnice povzema toženka v pritožbi, da je tožnik po prejemu pisne seznanitve klical posvetovalnico, kjer so mu svetovali, naj nič ne podpiše, tudi ni takšna okoliščina niti to ne pomeni, da je toženka utemeljeno pričakovala, da tožnik zagovora ne bo podal, kvečjemu nasprotno. Tožnik je s tem, ko je zagovor podal pisno in ga vročal toženki priporočeno po pošti dne 7. 9. 2017, ravnal natanko po navodilih toženke, kot mu jih je za podajo zagovora določila v pisni seznanitvi. Takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje. S tem, ko je toženka že 6. 9. 2017, preden je iztekel rok za podajo zagovora, izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo naslednjega dne vročala, zagovora tožniku skladno z zakonskimi zahtevami ni omogočila.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da je prav v primeru, ko se delavcu očita, da najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, kot je razlog za podajo izredne odpovedi v tem sporu, posebej pomembna pravica do zagovora. To velja še toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da je tožnik pred spornim obdobjem delo opravljal za drug gospodarski subjekt. 12. Da je šlo v zadevi VIII Ips 201/2013 za drugačno dejansko stanje kot v tem sporu, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče le dodaja, da v tem sporu ne gre za to, da bi toženka tožniku določila prekratek rok za zagovor, ampak za to, da je odpoved podala, preden je tožniku rok za podajo zagovora potekel, torej v času, ko je imel tožnik še možnost podati zagovor in ga je tudi podal, toženka pa ne le, da ga neutemeljeno ni upoštevala, sploh ga ni počakala. Nerazumljivo je pritožbeno sklicevanje na zadevo VIII Ips 7/2011, saj stališča, kot jih je zavzelo vrhovno sodišče, pritrjujejo odločitvi v tem sporu: da prepričanje toženke, da zagovor, četudi bi bil opravljen (upoštevan), njene odločitve o odpovedi ne bi spremenil, ne opravičuje opustitve zagovora. Tako četudi toženka ocenjuje, da je tožnikov zagovor neutemeljen, to ne pomeni, da ga ni bila dolžna upoštevati, predvsem glede na dejstvo, da je bil podan pravočasno, skladno z njenimi navodili v pisni seznanitvi.

13. Ob ugotovljeni nezakonitosti sodišče prve stopnje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini ni presojalo in se pritožbeno sodišče do tovrstnih navedb toženke v pritožbi ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).