Jedro

Četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 8. 3. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Uvodoma je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju izvorna država, tudi Maroko) nima družinskih članov, državo je zapustil novembra 2022, ker tam ni dela in ni ničesar. V Slovenijo je nezakonito vstopil iz Republike Hrvaške, kamor je prišel po balkanski poti iz Turčije. Svoje istovetnosti ni izkazal in ni predložil dokumentacije, s katero bi izkazal svoje navedbe, je pa naknadno posredoval sliko svojega potnega lista, ki jo je imel shranjeno v telefonu.

3. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 11. 4 2023. Glavni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je bila revščina. Ko je zaključil šest razredov osnovne šole, je pričel delati. Zaslužil je 6 EUR dnevno, kar ni zadoščalo za dostojno življenje, ki ga je delil z bolno materjo in mlajšim bratom. Težko je bilo preživljati tri družinske člane, velikokrat so bili lačni, imeli niso niti olja niti moke. V Maroku ima sicer strice in tete, vendar imajo ti svoje družine, zato so jim lahko pomagali le občasno. Tam ni videl prihodnosti, situacija je enaka povsod po državi, kjer ljudje tudi v letu 2023 zaslužijo le po 7 EUR na dan. Če bi ostal, ne bi imel ničesar. Izvorna država ljudem v stiski ne pomaga, državne pomoči niso dobili niti v času korone, ko je bilo resnično težko. Prepotoval je dolgo pot in si ne želi vrnitve v koruptivno državo, v tem primeru bi se raje obesil. Sedaj njegovo mater preživlja njegov brat, ki dela v gradbeništvu. Tožnik pa si želi v Italijo, kjer bi delal na kmetijah. Če bo ostal tu, upa, da bo dobil dovoljenje za delo. Za pot iz Maroka je porabil približno od 1.200 do 1.300 EUR. Po plačilu letalske karte mu je ostalo 60 EUR, dodatno so mu denar pošiljali po poti.

4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločilna dejstva glede slabe ekonomske situacije v Maroku in življenja v revščini so po njeni oceni nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je državo zapustil zaradi nizkih prihodkov, slaba ekonomska situacija pa ne more utemeljiti priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Razen njegove splošne izjave na osebnem razgovoru, da ima maroška vlada vse in da je tam korupcija zelo razširjena, iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe).

5. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik v Maroku imel dostop tako izobraževanja kot tudi do trga dela, kjer je pridobil različne delovne izkušnje in za svoje delo prejemal plačilo. Ni navajal, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku, vendar ni izkazal, da je bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države. Ker je izpostavil le splošno situacijo glede standardnih plač v Maroku, po oceni tožene stranke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja iz 27. člena ZMZ-1. 6. Čeprav je bila po tožnikovih besedah revščina glavni razlog za zapustitev izvorne države, je na osebnem razgovoru povedal, da je imel že od malega v glavi, da bi šel v Evropo tudi, če bi imel v izvorni državi 2.000 EUR plače. Po oceni tožene stranke institut mednarodne zaščite ni namenjen uresničitvi tožnikove želje, da odide v Evropo, zato ta za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne more biti relevantna.

7. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 8. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

9. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

10. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da ni upoštevala njegovih navedb, da je izvorno državo zapustil zaradi razmer, v katerih kljub trudu ni mogel preživeti. Ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka ter izpostavlja, da se je prenehal šolati zato, da bi lahko finančno pomagal bolnima staršema, saj Maroko ljudem v stiski ne pomaga. V upravnem postopku je tudi pojasnil zakaj Maroko zanj ni varna država. Glede na to meni, da se je tožena stranka pri utemeljevanju izpodbijane odločbe nepravilno sklicevala na prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 11. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da v postopkih za podelitev mednarodne zaščite ni bistveno, kakšne ekonomske sposobnosti ima prosilec, saj je to lahko kvečjemu predmet obravnave v okviru humanitarnih razlogov. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 1516/2016. _O sodni presoji_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ker na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, na osebnem razgovoru je pojasnil, da je Maroko zapustil zaradi revščine in zato, ker so tam nasploh nizke plače. O odhodu v Evropo je razmišljal že od malega, v Maroku ne bi ostal niti če bi imel 2.000 EUR plače. V Evropo si je močno želel oditi, saj so vsi prijatelji, ki so to storili, sedaj bolj zadovoljni. Zatem je dejal, da bi morda ostal v izvorni državi, če bi imel visoko plačo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V osebnem razgovoru je izjavil, da je v Maroku občasno delal kot ometač, gradbenik in polagalec armatur, za delo pa je prejel plačilo (6 EUR na dan), ki pa ni bistveno odstopalo od povprečne višine prihodkov v izvorni državi. Po tožnikovih besedah tam ljudje tudi v letu 2023 zaslužijo le po 7 EUR na dan.

19. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, hkrati pa ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

20. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

21. Ob tem sodišče pripominja, da tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti kot verodostojnih. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal, da je za pot do Republike Slovenije porabil med 1.200 in 1.300 EUR. Po plačilu letalske karte mu je ostalo 60 EUR, vse ostalo naj bi dobil po poti, pošiljali naj bi mu njegov denar. Glede na opisane ekonomske razmere v Maroku ti zneski niso majhni, tožnik pa ni pojasnil, kje je ta denar dobil, ali gre morda za njegova lastna sredstva in kdo sedaj s tem razpolaga.

22. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Ne drži tožbena navedba, da bi tožnik v upravnem postopku pojasnil zakaj Maroko zanj ni varna država. Ko mu je tožena stranka na osebnem razgovoru predočila, da šteje Maroko kot varno izvorno državo, temu ni nasprotoval. O njegovih razlogih glede slabe ekonomske situacije v Maroku in posledično nizkih plač pa se je sodišče opredelilo že zgoraj.

23. V obravnavani zadevi je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve.