Jedro

Niti Uredba in niti Javni razpis ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja.

Toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U014-49/2020/4 z dne 16. 7. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se za območje Občine X., ki spada v upravno enoto Kranj, koncesija podeli veterinarski organizaciji A., s.p. (v nadaljevanju stranka z interesom). Odločila je še, da se zavrnejo naslednje vloge za dodelitev koncesije v tej občini: B., d.o.o. (2. točka izreka), C., d.o.o. (3. točka izreka), Č., s.p. (4. točka izreka) in tožnice (5. točka izreka). V 6. točki izreka je določila obseg izvajanja koncesije, v 7. točki pa so bili določeni veterinarji, ki bodo izvajali koncesijsko dejavnost. Koncesijska pogodba bi se sklenila po pravnomočnosti te odločbe, vendar ne pred 30. 9. 2020 in za obdobje do 30. 9. 2030 (8. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka na podlagi Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (v nadaljevanju Uredba) objavila javni razpis za dodelitev koncesije v okviru mreže javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Javni razpis). Toženka ugotavlja, da je za izvajanje koncesije na območju Občine X. vložilo prijavo pet veterinarskih organizacij, ki vse izpolnjujejo pogoje za prijavo. Zato je izvedla postopek ocenjevanja po prednostnih merilih iz VII. in VIII. točke Javnega razpisa. Izbrana veterinarska organizacija stranke z interesom je v postopku ocenjevanja po prednostnih merilih dosegla največ, tj. 36 točk, tožnica pa 30 točk. Na podlagi tega je odločila, da se za predmetno območje po prednostnih merilih izbere stranka z interesom.

3.Tožnica zoper odločitev vlaga tožbo. Navaja, da bi morala toženka vlogo stranke z interesom izločiti, ker ne izpolnjuje enega od pogojev za prijavo na Javni razpis. Ne strinja se z merilom iz točke VII. Javnega razpisa, saj ni v nobenem razmerju s koncesijo. Merilo je nezakonito in neustavno. Krši pravico do enakosti, posega v načelo pravne države in prekomerno posega v svobodno gospodarsko pobudo. Izpodbijana merila po mnenju tožnice povzročajo nedopustno razlikovanje med veterinarskimi organizacijami zlasti glede na število zaposlenih veterinarjev. S tem nedopustno omejujejo konkurenco. Tudi prednostno merilo kadrovske zmogljivosti naj ne bi bilo v nobeni korelaciji s koncesijo, dodeljeno za območje Občine X. Merilo bližine in dostopnosti pa naj bi bilo v nasprotju z Uredbo. Uveljavlja še, da je toženka pri ocenjevanju vloge stranke z interesom sicer neustavna in nezakonita pravila dosegljivost veterinarja v ambulanti in kadrovske zmogljivosti napačno uporabila. Kršila naj bi tudi postopek, saj je stranko z interesom pozvala na dopolnitev nepopolne vloge, čeprav ni šlo za nepopolno vlogo ampak za dodatno prijavo s podružnico, zaradi česar je prejela višje število točk. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek ter odloči, da je Javni razpis nezakonit in neustaven ter se zato razveljavi in da naj se v novem razpisu določijo merila za izbor, ki ne posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Uveljavlja povračilo stroškov postopka.

4.Toženka v odgovoru na tožbo pojasni, da veterinarskim organizacijam podeljuje več koncesij (za reprodukcijo domačih živali, dezinfekcijo, zdravljenje živali, idr.), pri katerih storitev ne plačuje država ampak uporabniki. Te koncesije se podelijo le na podlagi vloge in izpolnjevanja pogojev. Koncesija za izvajanje dejavnosti v okviru mreže javne veterinarske službe pa je vezana na naloge, ki jih odreja in plačuje Republika Slovenija v primeru izbruhov bolezni, izvajanja preventivnih cepljenj in sistematičnega spremljanja in ukrepanja. Pri dodelitvi te koncesije je treba upoštevati predvsem javni interes, da se izbere koncesionarja, ki je za določeno območje najustreznejši z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega in kvalitetnega varstva živali pred kužnimi boleznimi. Trdi, da merila, določena v Javnem razpisu, to zagotavljajo in opozarja, da tožnica očitanih kršitev ustavnih pravic ne konkretizira. Zavrača očitek o procesni kršitvi, saj je po Javnem razpisu dopolnitev nepopolne vloge predvidena in dopustna. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Stranka z interesom odgovora na tožbo ni vložila.

6.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem in sodnem spisu, razen v sezname goved za gospodarstva imetnika D., d.o.o. Število govedi, ki jih redi tožnik, namreč ni sporno, tožnik pa je ugovor, da naj bi toženka to število napačno upoštevala, na naroku umaknil.

7.Tožba je utemeljena.

8.V obravnavani zadevi je toženka vodila postopek podelitve koncesije za opravljanje javne veterinarske službe za zagotavljanje najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, ki se financira iz proračunskih sredstev na podlagi 66. člena Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) in na podlagi 3. člena Uredbe, ki je po sodni praksi koncesijski akt.

9.Med strankama je sporno, ali stranka z interesom izpolnjuje enega od pogojev za prijavo na Javni razpis. Prav tako je sporna ustavnost in zakonitost ter pravilna uporaba meril iz točk VII., VIII. 1, VIII. 3 in VIII. 5 Javnega razpisa. Nadalje je sporno, ali je toženka s tem, ko je stranko z interesom pozvala na popravo nepopolne vloge, bistveno kršila postopek.

Pogoj za prijavo na javni razpis

10.Drugi odstavek 3. člena Uredbe določa, da javni razpis za dodelitev koncesije iz prejšnjega odstavka objavi Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS) za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisana v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. Veterinarske organizacije morajo v prijavi na javni razpis navesti območje, na katerem želijo opravljati dejavnosti, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, in sicer kot območje upravne enote ali del upravne enote z navedbo območja celotnih občin, ki je zaokrožena celota. Po tretjem odstavku tega člena mora imeti veterinarska organizacija iz prejšnjega odstavka zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju KMG) na območju, ki ga uveljavlja.

11.V obravnavani zadevi 2 alineja točke IV. Javnega razpisa določa: "Na Javni razpis se lahko prijavijo veterinarske organizacije, ki imajo zaposlenega najmanj enega veterinarja z veljavno licenco za polni delovni čas na vsakih začetih 300 kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju KMG), ki redijo rejne živali na območju, ki ga uveljavljajo (izhodišče KMG, ki redijo rejne živali na dan 31. 12. 2019). [...]"

12.Tožnica zatrjuje, da bi morala toženka vlogo stranke z interesom izločiti, ker na območju Upravne enote Kranj, v katero sodi Občina X., nima veterinarske organizacije niti podružnice, kar naj bi pomenilo, da na tem območju ne zaposluje nobenega veterinarja na začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali.

13.Po presoji sodišča je ta ugovor neutemeljen. Niti Uredba in niti Javni razpis namreč ne določata, da bi morala imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja na vsakih začetih 300 KMG, ki redijo rejne živali, na območju občine, za katero je toženka z odločbo podelila koncesijo. Določata, da se zahtevano število zaposlenih izračuna glede na območje, ki ga prijavitelj uveljavlja. Prijavitelj namreč po točki VI.6 Javnega razpisa sam prijavi območje, kjer želi opravljati veterinarsko dejavnost iz tega razpisa z navedbo območja občin oziroma upravne enote. Ali izpolnjuje pogoj, pa se izračuna glede na to območje. S pogojem, določenim glede na število veterinarjev in glav živine na območju, za katerega se vlagatelj prijavlja, je zagotovljeno, da ima veterinarska organizacija zadostno število zaposlenih, da bo, še posebej v primeru izbruha kužnih bolezni, lahko zagotovila učinkovito izvajanje potrebnih ukrepov varstva živali na tistem območju, za katerega se je prijavila na razpis. Če je izbrana za manjše območje, je ta pogoj še vedno izpolnjen.

14.Iz upravnega spisa izhaja, da se je stranka z interesom prijavila za izvajanje koncesije na območju treh upravnih enot (Radovljica, Kranj in Tržič) oziroma 17 občin (Radovljica, Bled, Gorje, Bohinj, Kranj, Cerklje na Gorenjskem, Šenčur, Naklo, Preddvor, Jezersko, Tržič, Škofja Loka, Gorenja vas-Poljane, Železniki, Žirovnica, Medvode, Vodice). Upoštevaje navedeno se torej pogoj en veterinar na vsakih začetih 300 KMG ugotavlja glede na vsakih začetih 300 registriranih KMG na tem območju.

15.Toženka s tem v zvezi v odgovoru na tožbo pojasni, da je na območju upravnih enot Radovljica, Kranj in Tržič 3298 KMG, ki redijo rejne živali. Za izpolnitev kadrovskega pogoja minimalnega števila zaposlenih veterinarjev na tem območju, ki ga v prijavi uveljavlja stranka z interesom, mora veterinarska organizacija zaposlovati 11 veterinarjev za polni delovni čas (3298/300 = 10,99). Stranka z interesom v veterinarski organizaciji za poln delovni čas zaposluje 12 veterinarjev.

16.Tožnica niti ne uveljavlja, da naj bi bil ta izračun toženke napačen. Ker je izračun pravilen, pa to pomeni, da stranka z interesom pogoje za prijavo izpolnjuje. Pri tem sodišče še pripominja, da nobeno podjetje ne zaposluje delavcev (le) na tistem območju, na katerem ima sedež, ki je kraj, ki je kot tak vpisan v sodni register. Z delavci sklene pogodbo o zaposlitvi, v kateri se med drugim opredeli kraj, kjer bo delavec delal. Ta kraj je lahko izven kraja sedeža, kar se lahko tudi spreminja.

Merilo pokritja večjega območja

17.V četrtem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da ima pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, ob upoštevanju prednostnih meril iz petega odstavka tega člena. Iz slednjega izhaja, da se ta prednostna merila uporabijo v primeru, če več veterinarskih organizacij kandidira za isto območje.

18.Toženka je tej določbi sledila tako, da je v točki VII. Javnega razpisa določila naslednje: "Pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja in izpolnjuje pogoje (točke iz posameznih alinej se ne seštevajo): - za območje dveh ali več celih upravnih enot, ki predstavljajo zaokroženo celoto tako, da ima v vsaj dveh od teh sedež ali podružnico: 14 točk; - za območje ene cele upravne enote, v kateri ima sedež ali podružnico: 12 točk; - za območje 5 občin ali več, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 10 točk; za območje 4 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 8 točk; za območje 3 občin, ki predstavljajo zaokroženo celoto in niso hkrati območje cele upravne enote: 6 točk; - za območje 2 občin, ki predstavljata zaokroženo celoto in nista hkrati območje cele upravne enote: 4 točke. Zaokrožena celota je območje dveh ali več občin ali upravnih enot, ki mejijo ena na drugo."

19.V obravnavani zadevi ni sporno, da stranka z interesom nima sedeža veterinarske organizacije in podružnice v upravni enoti Kranj. Toženka ji je dodelila 12 točk, ker se je prijavila (tudi) za območje cele Upravne enote Radovljica, v kateri ima sedež in podružnico. Pri tem je toženka z izpodbijanim aktom koncesijo podelila za območje Občine X., ki je v Upravni enoti Kranj.

20.Tožnik uveljavlja, da tako vrednotenje ni v vsebinski povezavi s koncesijo, dodeljeno za Občino X. in je posledično nezakonito in neustavno.

21.Toženka odgovarja, da ima prednostno merilo pokritja večjega območja podlago v četrtem odstavku 3. člena Uredbe in da je vrednotenje po njem v korist tožnici, saj izbrani koncesionar glede na v prijavi uveljavljano območje pokrije 17 občin. To je skoraj trikrat večje območje od tožnice, ki pa je prejela le 2 točki manj. Opisan način vrednotenja utemeljuje s tem, da je za izvedbo cepljenj, diagnostičnih pregledov in ukrepov za zatiranje bolezni potrebno vsakodnevno sodelovanje in pretok informacij s koncedentom, zato prevelika razdrobljenost otežkoča enoten pristop. Ko pride do izbruha bolezni, kot so aviarna influenca in klasična prašičja kuga, je to vezano na območja občin in upravnih enot. Takšna razdelitev in organiziranost temelji tudi v organiziranosti koncedenta, ki mora določiti kužne kroge in ogrožena območja. Zelo pomembno je, da lahko izbrani koncesionar obvladuje preprečevanje širjenja bolezni. Prevelika razdrobljenost onemogoča enotnost ukrepanja, nadzora nad izvršenimi deli. Povzroči lahko različno razumevanje med različnimi izvajalci, ko je treba hitro in učinkovito izvajati tudi s strani Evropske unije določene postopke in zagotoviti enoten pristop pri omejevanju premikov in prometu z živalmi in njihovimi proizvodi.

22.Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, je toženka pri določanju meril za izbor koncesionarjev vezana na določila oziroma temeljna načela Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ki naj zagotovijo preglednost, konkurenčnost, nediskriminatornost in poštenost postopkov nastajanja ter sklepanja in izvajanja posameznih oblik javno-zasebnega partnerstva. Zato mora sodišče zakonitost teh meril presojati v skladu s temi načeli.

23.Po načelu enakosti javni partner zagotovi, da med kandidati v vseh elementih in fazah postopka sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva ni razlikovanja in ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, predmetno, osebno diskriminacijo kandidatov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo izvaja kandidat, ali drugo diskriminacijo (prvi odstavek 12. člena ZJZP). Enakopravno obravnavanje pomeni ne le enake pogoje ampak tudi jasna merila za vse. Po načelu sorazmernosti pa sme javni partner v postopku sklepanja in pri izvajanju javno-zasebnega partnerstva uporabiti le tiste ukrepe za dosego cilja, določenega z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, ki: - objektivno vodijo do tega cilja, - najmanj omejijo oziroma prizadenejo zasebnega partnerja oziroma predstavljajo najblažji ukrep za dosego tega cilja in so po svojem obsegu in posledicah primerljivi s pomenom cilja (prvi odstavek 14. člena ZJZP). Kriterij mora biti torej razumno povezan s predmetom urejanja.

24.Po presoji sodišča je toženka razumno utemeljila, da naj bi imele zaradi zagotavljanja enotnega in učinkovitega ukrepanja v primeru pojava kužnih bolezni veterinarske organizacije, ki lahko zagotovijo izvedbo koncesijskih storitev na večjem območju, prednost pred tistimi, ki bi izvajale te storitve na manjšem območju. Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki "pokrivajo", tj. imajo koncesijo na večjem območju, tako po presoji sodišča ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP. Prav tako bi merilo lahko zadostilo načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja. Nenazadnje tudi Uredba v četrtem odstavku 3. člena zahteva, da mora imeti pri podelitvi koncesije prednost veterinarska organizacija, ki lahko zagotovi izvajanje veterinarskih dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin.

25.Navedena utemeljitev pa je razumna oziroma v povezavi s kriterijem tedaj, ko se koncesija podeljuje za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami, kot je vloga prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju.

26.Vendar toženka v obravnavanem primeru koncesionarja ni izbirala za širše območje, ampak za območje ene občine. Kot je pojasnila, je vloge prijaviteljev ocenjevala kot celoto, tj. upoštevaje celotno območje, ki so ga uveljavljali v vlogi, koncesije pa je dodeljevala za območje, za katerega sta se prijavila (najmanj) dva prijavitelja. Trdi, da je uporabljeno merilo v povezavi s koncesijo, ker jo je stranki z interesom dodelila za območje cele upravne enote, oziroma da bi bilo v obravnavani zadevi treba upoštevati, kaj je bilo odločeno za celotno upravno enoto.

27.Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost tistega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Zato drugi upravni akti, s katerimi naj bi tožnica dodelila koncesijo stranki z interesom v ostalih občinah na območju Upravne enote Kranj, niso predmet presoje v tem sporu. Po 42. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi ni podlage za združevanje zadev, v katerih je vložena tožba zoper odločbe, s katerimi je bila dodeljena koncesija za območje druge občine. Sodišče se pri tem strinja s tožnico, da bi težko izkazala pravni interes za izpodbijanje odločb za tista območja, kjer je bila stranka z interesom izbrana za koncesionarja, tožnica pa zanje ni kandidirala. Zato tudi ugovora, da naj bi stranka z interesom v drugih postopkih neupravičeno dobila več točk po prednostnih merilih iz točke VIII., zaradi česar naj bi kriterij nedopustno omejeval konkurenco, sploh ne more presojati.

28.Iz povedanega izhaja, da opisani kriterij (večje število točk za večje prijavljeno območje in sedež na območju prijavljenega območja upravne enote) glede na območje dodeljene koncesije (Občina X.) ni v razumni povezavi s koncesijo. Tožnik pravilno opozarja, da prednost zaradi prijave na večje območje, tj. upravne enote (v kateri ima tudi sedež), z izborom za manjše območje, tj. občine, ni v zvezi s predmetom razpisa. Tako merilo zato tako, kot je uporabljeno, ni sorazmerno, saj ni jasno, kako naj bi lahko pri koncesiji, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote, prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve. Tudi razlog učinkovitosti izvajanja storitev, na katerega se sklicuje toženka, v celoti izgubi svoj smisel, če se koncesija kljub temu, da se je najmanj en prijavitelj prijavil za celotno območje Upravne enote Kranj, podeljuje za posamezne občine znotraj te upravne enote.

29.Sodišče sodi, da bi morala toženka, ob tem ko trdi, da je treba pri dodelitvi te koncesije upoštevati predvsem javni interes, da se izbere koncesionarja, ki je za določeno območje najustreznejši z vidika zagotavljanja učinkovitega, pravočasnega in kvalitetnega varstva živali pred kužnimi boleznimi, v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 48. člena ZJZP sama določiti najustreznejše območje in merila, ki bodo zagotavljala prednost glede na tako določeno območje. Nenazadnje je ravno VURS poznano, katero je tisto območje, ki na terenu zagotavlja najbolj učinkovito varstvo živali pred kužnimi boleznimi.

Merilo bližine in dostopnosti

30.Peti odstavek 3. člena Uredbe določa, da če kandidira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, in sicer bližina in dostopnost veterinarske organizacije, odzivni čas ob pojavu bolezni živali, način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskav, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum, način izvajanja drugih dejavnosti za obvladovanje kriznih situacij v veterinarstvu, kadrovske zmogljivosti, delovne izkušnje zaposlenih, osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa ter izvajanje koncesije v skladu s predpisi v zadnjih petih letih. Ovrednotenje prednostnih meril določi VURS v javnem razpisu.

31.Točka VIII. Javnega razpisa določa prednostna merila za območje posameznih občin po petem odstavku 3. člena Uredbe. Po točki VIII. 1 se ocenjuje bližina in dostopnost veterinarske organizacije, in sicer prejme 2 točki, kdor ima verificirano veterinarsko organizacijo ali podružnico znotraj posamezne upravne enote oziroma občine, za katero se prijavlja.

32.Tožnik v tožbi uveljavlja, da je to merilo v nasprotju z Uredbo, saj dopušča vrednotenje za bližino in dostopnost na tak način, da stranki z interesom, ki nima veterinarske organizacije ali podružnice na tem območju, daje 0 točk, namesto da bi bila prijava zaradi neizpolnjevanja pogojev izločena.

33.Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da niti tožnica niti stranka z interesom nimata sedeža ali podružnice na območju Upravne enote Kranj, v katero sodi Občina X., tako da po kriteriju bližina in dostopnost veterinarske organizacije nista dobila točk.

34.Sodišče ugotavlja, da tožnica s tem ugovorom v bistvu zatrjuje, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev za prijavo na razpis. Sodišče je že pojasnilo, zakaj ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

Merilo dosegljivosti veterinarja

35.Točka VIII. 3 Javnega razpisa določa: "Način zagotavljanja nepretrgane veterinarske dejavnosti za terensko diagnostiko in preiskave, s katerimi se potrdi bolezen ali ovrže sum (točke iz posameznih alinej se seštevajo): - dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno: 1 točka; - dosegljivost dodatnega veterinarja na mobilnem telefonu 24 ur skozi celo leto ne glede na proste delovne dni: 2 točki".

36.Tožnica trdi, da je toženka stranki z interesom neutemeljeno dodelila 2 točki za dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja v občini tekom delovnega časa od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, saj v občini X. ali na širšem območju Upravne enote Kranj nima veterinarske ambulante. Ugovarja tudi, da je po merilu iz prve alineje mogoče prejeti samo 1 točko in je toženka stranki z interesom tudi iz tega razloga neupravičeno dodelila 2 točki.

37.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se točke za dosegljivost veterinarja v ambulanti dodeljujejo z namenom, da bi se preprečilo dodeljevanje točk veterinarskim organizacijam, ki so zaprte oziroma nedosegljive. Prijavitelj zato dobi točko za vsako ambulanto, v kateri je dosegljiv veterinar, kar pomeni, da ambulanta ni nikoli prazna.

38.Sodišče je v zadevi II U 276/2020 že zavzelo stališče, da iz določb Javnega razpisa izhaja, da se to merilo presoja glede na dosegljivost veterinarja v ambulanti, s katero se prijavlja za posamezno območje, kar pomeni, da je relevantna dosegljivost veterinarja v ambulanti (in ne lega ambulante), s katero se ta za posamezno občino (ali več njih) prijavlja (tudi če je ta izven nje). V obravnavani zadevi sodišče sledi razlagi tega merila, saj ni razlogov, da bi od tega stališča odstopilo. Toženka je tudi razumno utemeljila, da je namen vrednotenja po tem kriteriju zagotavljanje prisotnosti veterinarja v ambulanti, kar uporabljeno merilo zasleduje.

39.Po povedanem sodišče zavrača ugovor, da naj bi toženka v tem delu napačno uporabila merilo iz druge alineje točke VIII. 3 Javnega razpisa iz razloga, ker ima stranka z interesom svoji ambulanti v drugih občinah oziroma drugi upravni enoti in ne v občini X. Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da je toženka stranki z interesom po merilu iz prve alineje točke VIII. 3 Javnega razpisa neupravičeno dodelila 2 točki. Iz Javnega razpisa namreč jasno izhaja, da je po prvi alineji točke VIII. 3 mogoče prejeti največ 1 točko. Zato ne drži stališče toženke, da prijaviteljem za vsako ambulanto pripada 1 točka.

40.Toženka je torej navedeno merilo zmotno uporabila.

Merilo kadrovske zmogljivosti

41.V točki VIII. 5 Javnega razpisa je določeno: "Kadrovske zmogljivosti (točke iz a) in b) se seštevajo, najvišji možni seštevek vseh točk je 5 točk): a) vsak nadaljnji veterinar nad izpolnjevanjem pogojev na dan objave razpisa za celo območje, ki ga uveljavlja in zanj izpolnjuje pogoje, ki je: - zaposlen s polnim delovnim časom na dan objave razpisa; 2 točki; - v primeru zaposlitve za krajši delovni čas od polnega, vendar najmanj za 4 ure dnevno 1 točka; b) za vsakega zaposlenega veterinarskega pomočnika na dan objave razpisa: - zaposlenega s polnim delovnim časom: 1 točka, - v primeru zaposlitve za krajši delovni čas od polnega, vendar najmanj za 4 ure dnevno 0,5 točke."

42.Tožnik v tožbi uveljavlja, da prednostno merilo kadrovske zmogljivosti ni v nobeni korelaciji s koncesijo, dodeljeno za določeno območje. Trdi, da je stranka z interesom tako prejela 14 točk za 11 zaposlenih veterinarjev, od katerih nihče ni zaposlen na območju Občine X., kar je po Uredbi pogoj in ne prednostno merilo. Trdi, da je toženka po tem kriteriju vlogo stranke z interesom nepravilno ovrednotila s 5 točkami, saj stranka z interesom v postopku ocenjevanja ne more prejeti točk za pridobitev koncesije na območju Občine X., ker ne izpolnjuje temeljnega pogoja zaposlitve enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih KMG na območju, ki ga uveljavlja, torej na območju Občine X. V tožbi je ugovarjala tudi, da je kriterij nezakonit zato, ker upošteva identifikacijske številke tožničine KMG, za katere je treba razpisati posebno koncesijo. Na naroku je ta ugovor umaknila, ker je ugotovila, da D. ne dosega kriterija velikih obratov.

43.Toženka v odgovoru na tožbo pojasni, da so kadrovske zmogljivosti pomembno prednostno merilo, saj manjše veterinarske organizacije v času epidemije hitro in v celoti izpadejo iz zagotavljanja mreže javne veterinarske službe. Večje kadrovske zmogljivosti zagotavljajo, da bo kljub dopustom in bolniškim odsotnostim na daljši rok mogoče vzdrževati izvajanje ukrepov, ki so vezani na roke.

44.Sodišče ugotavlja, da si uvodni del točke VIII. Javnega razpisa, po kateri naj bi bila prednostna merila določena za območje posameznih občin, in točka VIII. 5 a) nasprotujeta, saj točka a) merilo določa glede na celotno območje, ki ga kandidat za koncesijo uveljavlja v vlogi in ne glede na občino, za katero se koncesija dodeljuje. Kljub temu nasprotju pa iz same naravi stvari izhaja, da je treba merilo razlagati in uporabljati tako, da se upošteva število zaposlenih veterinarjev glede na območje, za katerega je prijavitelj v prijavi navedel, da želi v njem opravljati veterinarsko dejavnost. Prijavitelj namreč prejme več točk, če zagotavlja več zaposlenih, kot je pogoj za prijavo po drugi alineji točke IV. Javnega razpisa. Zato je logično, da gre za zagotavljanje števila veterinarjev in veterinarskih pomočnikov na območju, za katerega se prijavlja. Četudi je namreč izbran na manjšem območju, to še vedno pomeni, da ima za opravljanje nalog na voljo več veterinarjev, kot je minimalni pogoj. Sodišče se strinja s toženko, da lahko zato zagotovi učinkovitejše izvajanje potrebnih ukrepov. Večje število zaposlenih namreč omogoča večjo fleksibilnost izbranega koncesionarja pri razporejanju osebja in s tem večjo fleksibilnost pri pokrivanju potreb koncesije na celotnem območju koncesije. S tem ni kršena konkurenca, saj je toženka razumno utemeljila, zakaj je za učinkovito izvajanje koncesije večje število veterinarjev prednost. Zato ne drži tožbeni ugovor, da merilo ni v korelaciji z javnim interesom izvajanja javne službe na področju, ki je predmet koncesije.

Poprava nepopolne vloge

45.Tožnica še trdi, da se je stranka z interesom prijavila na razpis le s sedežem svoje pravno organizacijske oblike, ne pa tudi s podružnico. To naj bi komisija nepravilno razlagala kot nepopolno vlogo in jo neutemeljeno pozvala, naj dodatno izpolni še obrazec 6 za podružnico. S tem je kršila pravico do enake obravnave strank. Posledično je namreč stranka z interesom, ker je prijavila sedež organizacije in podružnico, iz tega naslova neupravičeno prejela 12 točk.

46.Toženka trdi, da je bila vloga nepopolna. Pojasnjuje, da je bila stranka z interesom na odpiranju prijav prisotna in je takoj pojasnila, da se prijavlja tudi s podružnico.

47.Sodišče ugotavlja, da je stranka z interesom že v uvodu svoje prijave navedla naslov oziroma sedež svojega podjetja (E.), poleg tega pa tudi naslov oziroma sedež podružnice (F.). Nadalje je v obrazcu 8 izpolnila rubriko pod b), ki se nanaša na sedež podružnic/e in pripisala, da živi v isti stavbi, v kateri je veterinarska ambulanta in zagotavlja stalno pripravljenost. Drži pa, da je obrazec 6 izpolnila le za sedež podjetja, torej za "E.", ni pa izpolnila istega obrazca 6 za podružnico. Drži tudi, da je obrazec določal, da mora prijavitelj, ko se prijavlja s podružnico/podružnicami obrazec 6 kopirati in posebej izpolniti za sedež ambulante in podružnice. Pri tem je bilo treba na obrazcu (tako za sedež ambulante in podružnice) izpolniti upravne enote in občine, za katere se prijavitelj prijavlja. Stranka z interesom pa je že v obrazcu 6, izpolnjenem za "sedež ambulante" navedla iste upravne enote in občine, kot jih je kasneje navedla v obrazcu 6, izpolnjenem za "sedež podružnice".

48.Po 67. členu Zakona o splošnem upravnem postopku organ vloge, če je nepopolna ali nerazumljiva, samo zaradi tega ne sme zavreči. Organ, mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu.

49.Ob dejstvu, da je iz dveh delov prijave izhajalo, da se stranka z interesom prijavlja tudi s podružnico, sodišče sodi, da je bila dokumentacija, ki ni vsebovala fotokopiranega obrazca 6 za "sedež podružnice" kvečjemu nerazumljiva. Organ je zato ravnal pravilno, ko je zahteval odpravo pomanjkljivosti.

50.Poleg tega se s tem izpolnjenim oziroma neizpolnjenim obrazcem vrednoti merilo po točki VII. Javnega razpisa, za katerega je sodišče presodilo, da je v obravnavanem primeru nezakonito. Zato tožnik z ravnanjem toženke ni mogel biti oškodovan.

Sklepno

51.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Tožnici je treba še pojasniti, da sodišče v upravnem sporu ni pristojno za odločanje o razveljavitvi Javnega razpisa. V skladu z 2. členom ZUS-1 presoja zgolj zakonitost odločb, izdanih v tem postopku.

52.Na podlagi drugega odstavka 64. člena ZJZP sodišče odločbe oziroma drugega akta ne odpravi, temveč ugotovi njegovo nezakonitost, tožniku pa na njegovo zahtevo prisodi odškodnino oziroma tožnika glede uveljavljanja povračila napoti na pravdo, če bi odprava odločbe oziroma drugega akta pomenila nesorazmerno obremenitev zasebnega partnerja, ki je do tedaj izvrševal pogodbo o javno-zasebnem partnerstvu. Podobno pooblastilo ima sodišče tudi po drugem odstavku 64. člena ZUS-1.

53.Po 8. členu Uredbe koncesijsko razmerje nastane z dnem, določenim s koncesijsko pogodbo, ki se sklene na podlagi pravnomočne odločbe o izbiri koncesionarja. Gre torej za izjemo od splošnega pravila, da odločba učinkuje z njeno dokončnostjo. Glede na to, da bi izpodbijana odločba učinkovala šele s trenutkom njene pravnomočnosti, do posega v razmerje s tretjo osebo, nastalo na podlagi Javnega razpisa, ne bo prišlo. Sodišču tako presoje po 64. členu ZJZP in drugem odstavku 64. člena ZUS-1 ni bilo treba opraviti.

54.Sodišče je odločalo v senatu na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS-1C.

Stroški

55.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glej U-I-377/22-14 in v točki 16 navedeno sodno prakso.

2Glej U-I-377/22-14, točka 20.

3Primerjaj X Ips 26/2023, tč.15 in X Ips 45/2021, tč.14.

4Primerjaj X Ips 45/2021, tč.17.

5Izjema je prednostno merilo bližina in dostopnost veterinarske organizacije, po katerem prijavitelj dobi 2 točki v primeru, če ima verificirano ambulanto znotraj upravne enote oziroma občine, ki se ocenjuje.

6Ki določa, da lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o veterinarstvu (2001) - ZVet-1 - člen 66 Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (2006) - ZJZP - člen 12, 14, 48

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) - člen 3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.