Jedro

Pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po določbi prvega odstavka 272. člena ZIZ, je dokazni standard znižan. Za odločitev je bistveno, da so okoliščine, ki kažejo na obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega.

Za verjeten izkaz nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni potrebno zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja druge toženke, ki bi kazalo na to, da bi z nepremičninami, ki po navedbah tožnice sodijo v skupno premoženje, razpolagala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 6. 2023 ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po tožbi zaradi ugotovitve skupnega premoženja in določitve deležev na njem ter drugi toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 290/1, 290/2, 290/3 in 290/4, vse k. o. X, do 1/2. Zoper navedeni sklep je druga toženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom z dne 16. 10. 2023 zavrnilo.

2. Zoper slednji sklep se pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče obstoj ekonomske skupnosti utemeljilo na dveh okoliščinah. Prva okoliščina je v času pridobitve nepremičnine prijava stalnega prebivališča na istem naslovu, druga okoliščina pa je trditev tožnice, da je druga toženka v postopku odmere dohodnine uveljavljala prvega toženca kot vzdrževanega družinskega člana. Nobena od teh okoliščin pa obstoja ekonomske skupnosti ne utemeljuje. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da formalna prijava stalnega prebivališča za presojo skupnega življenja ni pravno odločilna. Trditev o uveljavljanju olajšave se je prvič pojavila šele v odgovoru na ugovor, zato sodišče na takšno trditev svoje odločitve ne more opreti. Uveljavljanje olajšave v davčnem postopku še ne pomeni dovolj zanesljivega dokaza, da ekonomska skupnost zares obstaja.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se pri izkazovanju objektivne nevarnosti zahteva, da je ta nevarnost konkretna in dejanska. Tožnica ni izkazala nevarnosti, da bi bila uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica sploh ni izkazala konkretnih okoliščin na strani druge toženke, iz katerih bi lahko izhajala tovrstna nevarnost, kot npr. namen odtujitve. Vsi razlogi sodišča se nanašajo le na ravnanje prvega toženca, ki pa jih ni mogoče kar pripisati drugi toženki. Iz obrazložitve sodišča ne izhajajo obrazloženi razlogi, zakaj bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Zgolj dejstvo, da lahko druga toženka v vsakem trenutku razpolagala s premoženjem, ne zadošča za izkaz objektivne nevarnosti uveljavitve poplačila terjatve.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, prav tako pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnica kot upnica enega od zakoncev na podlagi prvega odstavka 83. člena Družinskega zakonika2 zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje druge toženke in prvega toženca spadajo nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni solastnik je druga toženka, glede deležev zakonca na skupnem premoženju pa skladno z domnevo iz 74. člena DZ uveljavlja, da sta njuna deleža enaka. Hkrati je predlagala tudi izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin drugi toženki.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo relevantne ugovorne trditve druge toženke in njene dokaze ter se je do njih tudi opredelilo. Je pa zavzelo drugačno stališče kot druga toženka, kar pa ne predstavlja smiselno zatrjevane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po določbi prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju3, 4 je dokazni standard znižan. Za odločitev je bistveno, da so okoliščine, ki kažejo na obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega.

9. Za verjetnost obstoja življenjske in ekonomske skupnosti (67. člen DZ) tožencev v času pridobitve nepremičnin zadošča že izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi (priloga A14), iz katerega izhaja, da je bila njuna zveza sklenjena 17. 12. 1977.5 Dodaten indic, da je med njima obstajala tako ekonomska kot tudi življenjska skupnost, je prijava njunega skupnega bivališča ter dejstvo, da je druga toženka v letih 2007 in 2008 in v letih od 2013 do 2016 prvega toženca uveljavljala kot vzdrževanega družinskega člana, kar izhaja iz prilog A25 do A30. 10. Tožnica je trditve o uveljavljanju olajšave pravočasno zatrjevala v odgovoru na ugovor druge toženke, saj se je lahko šele takrat seznanila z njenimi ugovornimi navedbami, da med zakoncema življenjska in ekonomska skupnost ne obstaja.

11. Za verjeten izkaz nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ni potrebno zatrjevati in izkazati konkretnega ravnanja druge toženke, ki bi kazalo na to, da bi z nepremičninami, ki po navedbah tožnice sodijo v skupno premoženje, razpolagala. Že dejstvo, da ima prvi toženec davčni dolg v skupni višini 29.889,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da za njegovo poplačilo nima nobenega premoženja ter da je tožnica izkazala, da edino premoženje, iz katerega bi se lahko tožnica kot upnica poplačala, predstavlja skupno premoženje prvega toženca in druge toženke, čeprav je formalno v lasti druge toženke, zaradi česar lahko druga toženka s tem premoženje prosto razpolaga, zadostuje za obstoj nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

12. Tožnica pa je izkazala tudi izpolnjevanje pogojev iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj prepoved odtujitve in obremenitve premoženja do pravnomočne odločitve sodišča o zahtevku oziroma še 30 dni po pravnomočnosti za drugo toženko ne predstavlja nobene škode, saj kljub prepovedi odtujitve in obremenitve lahko oba zakonska partnerja nepremičnine uporabljata, pa tudi sicer sama druga toženka navaja, da želi še naprej živeti v teh nepremičninah, saj se nahajajo v bližini njenih potomcev.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. O priglašenih pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi, saj so stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, del pravdnih stroškov (151. člen ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju DZ. 3 V nadaljevanju ZIZ. 4 Za ugoditev predloga, za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve morata biti verjetno izkazan obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in ena od naslednjih predpostavk: 1. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ); 2. da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ); ali 3. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). 5 Ker gre za spor med upnikom in zakoncema, je treba vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze razlagati bolj restriktivno (VSL sodba I Cp 95/2020.).