Jedro

Višina odškodnine - strah ni bil intenziven in ni dolgo trajal, zato odškodnina za to vrsto škode ne gre.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi: 1) "Tožena stranka Zavarovalnica je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 418.000,00 SIT (z besedo: štiristoosemnajsttisoč 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

2) Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške." III. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki Zavarovalnici pritožbene stroške v znesku 28.976,00 SIT (z besedo: osemindvajsettisočdevetstošestinsedemdeset 00/100) v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo določilo odškodnino za škodo, ki jo je pretrpela tožnica v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnica zahtevala 1.200.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 400.000,00 SIT. Za strah je tožnica zahtevala 800.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa ji je prisodilo 400.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnica zahtevala 2.500.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je ta zahtevek zavrnilo. Za zdravniško spričevalo je zahtevala 18.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa je ta znesek priznalo. Skupaj je torej prisodilo tožnici 818.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine.

Predlaga spremembo sodbe in navaja, da je ta odškodnina prenizko odmerjena glede na vse bolečine in neprijetnosti, ki jih je tožnica trpela. Sodišče bi ji moralo prisoditi vsaj 800.000,00 SIT.

Odškodnina za strah je po mnenju tožnice določena pravilno.

Tožena stranka se pritožuje glede zneska 500.000,00 SIT. Meni, da bi glede na vse okoliščine odškodnina za telesne bolečine morala znašati 300.000,00 SIT, torej 100.000,00 SIT manj kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Po mnenju tožene stranke pa tožnici ne gre odškodnina za strah, saj je strah močne intenzitete trajal le kakšno minuto.

Glede na vse okoliščine nesreče in vedenje oškodovanke po nesreči navedena ugotovitev ni sprejemljiva. Tudi če bi tožnica navedeni strah pretrpela, je glede na njegovo kratkotrajnost in dejstvo, da je zdravniško pomoč iskala teden dni po nesreči, prisojanje denarne odškodnine iz tega naslova neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Predmet odločanja glede na vsebino obeh pritožb je torej vprašanje, ali je pravilno določena višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah. Presojati je torej treba materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tema dvema postavkama.

Telesne bolečine: Odškodnina za to vrsto škode je pravilno določena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse elemente, ki jih v zvezi s to vrsto škode določa člen 200 ZOR. Tožnica je trpela srednje močne in zmerne bolečine, hudih pa ne. Končno tudi takojšnja zdravniška pomoč ni bila potrebna, saj je k zdravniku odšla šele čez nekaj dni. Nošnja oprta, rentgenski pregled in fizikalna terapija nedvomno predstavljajo nevšečnost med zdravljenjem. Vendar pa tako stopnja bolečin kot tudi trajanje teh bolečin ter nevšečnosti niso take, da bi upravičevale višjo odškodnino, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Z zneskom 400.000,00 SIT je torej tožnici prisojeno ustrezno zadoščenje. Prav tako pa ni razlogov za znižanje odškodnine, kot to predlaga tožena stranka. Odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, je tako primerna, upoštevaje pri tem tudi druge podobne primere.

Strah: Da bi imela oškodovanka pravico do odškodnine za to vrsto škode, bi moral biti strah intenziven in moral bi trajati dalj časa. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je strah ob nesreči trajal kakšno minuto (primarni strah), nato pa ne preveč intenziven strah zaradi ponovnih bolečin v rami, ki je bila že od prej poškodovana (sekundarni strah). Te ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da tožničin strah ob sami nesreči ni bil niti intenziven niti ni dolgo trajal, kolikor pa gre za strah zaradi izida zdravljenja, pa glede na vrsto poškodbe tudi objektivno ni mogel biti tako hud, da bi tožnici šla odškodnina za to vrsto škode. Pritožbeno sodišče zato šteje, da tožnici odškodnina za strah ne gre.

Tako je bilo torej treba spremeniti odločitev sodišča prve stopnje tako, da gre skupaj z materialno škodo, ki ni bila predmet preizkusa, tožnici odškodnina v skupnem znesku 418.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato po določilu člena 373. točka 4, sodbo spremenilo.

Odločitev o potrditvi sodbe je utemeljena na določilu člena 368 ZPP.

Preizkus sodbe po uradni dolžnosti (čl. 365 ZPP) je namreč pokazal, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je v gornjem obsegu materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti odločitev o stroških.

Pritožbeno sodišče je v zvezi s stroški najprej ugotavljalo, s kakšnim deležem je katera od strank uspela v pravdi po višini, kajti temelj ni bil sporen. Preračun stroškov po takem načelu, upoštevajoč odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, Zakon o sodnih taksah in odvetniško tarifo, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške v postopku na prvi stopnji, kajti preračun je pokazal, da so stroški obeh strank približno enaki. V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela s 4/5 in v takem razmerju ji je pritožbeno sodišče tudi odmerilo stroške. Za sestavo pritožbe je priznalo 300 točk po 87,4 SIT in 10.000,00 SIT za sodno takso. Skupaj gre za znesek 36.220,00 SIT. 4/5 od tega zneska je 28.976,00 SIT. Odločitev o stroških postopka je utemeljena na določilu člena 166/2 ZPP.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo določbe prejšnjega ZPP glede na člen 498 ZPP, Ur. list RS št. 26/99.