Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (razrešenemu direktorju) ni nezakonita zgolj zato, ker jo je podala drugotožena stranka, ki je bila edini lastnik prvotožene stranke in ne prokurist prvotožene stranke. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bodisi zakon, bodisi akt o ustanovitvi prvotožene stranke, bodisi njen statut določil organ, ki bi bil pristojen za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s tožnikom kot poslovodno osebo (ali za drugo oblikovanje izjave volje, ki bi vplivala na vsebino oziroma obstoj pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke, za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da mu še traja, da ga je dolžna prvotožena stranka pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom bruto plače v višini ... EUR, s plačilom davkov in prispevkov in izplačilom neto plače tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je zavrnilo tožnikov podrejeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugotožene stranke tožniku, ugotovitev, da delovno razmerje med njim in prvotoženo stranko ni prenehalo in še traja, za poziv tožnika nazaj na delo k prvotoženi stranki in priznanje vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki, vključno z obračunom bruto plače v višini ... EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plače tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je zavrnilo drugi podrejeni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja in s tem vseh pravic iz delovnega razmerja do izdaje sodbe ter za plačilo odškodnine v višini 63.000,00 EUR. V IV. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker je ni podala pristojna oseba. Tožnikov delodajalec je bila namreč prvotožena stranka, sodišče prve stopnje pa je, sledeč stališču pritožbenega sodišča, zmotno uporabilo člen 18/3 ZDR. Citirana določba se uporablja izključno za sklepanje pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi za njeno odpoved. To izhaja tudi iz sodnih odločb Pdp 757/2006 in VIII Ips 197/2008. Tožniku bi lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi prokuristka, s tem, da bi morala pred tem izvesti postopek njegove razrešitve. Tožnik pa je bil razrešen šele 22. 2. 2011, to je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 17. 2. 2011. Drugotožena stranka kot lastnik prvotožene stranke ni imela pooblastila tožnikovega delodajalca za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je tudi postopkovno in vsebinsko neutemeljena. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točka člena 339/2 ZPP glede ugotavljanja kršitve neupoštevanja standardov prodaje in nabave rabljenih avtomobilov. Ugotovilo je, da je bila v zvezi s to kršitvijo izredna odpoved pravočasna, obenem pa je ugotovilo tudi, da je bilo dejstvo, da delavci prvotožene stranke pri prodaji rabljenih vozil ne upoštevajo standardov in da je dokumentacija pomanjkljiva, ugotovljeno že v poročilu notranje revizije z dne 27. 12. 2010. To pa pomeni, da je bila tudi v zvezi s to kršitvijo izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je bilo tožniku z dnem 27. 12. 2010 prepovedano opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejanski stan kršitev je bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v pisni obdolžitvi le pavšalno opredeljen in premalo obrazložen, ker ni bil konkretiziran (VIII Ips 21/2008). Tožnik očitanih kršitev ni storil. Tožena stranka ni dokazala, na katerih vozilih je prišlo do neupoštevanja standardov. Sodba nima razlogov o tem, ali je tožnik to kršitev storil naklepoma ali iz hude malomarnosti in ali so obstajale okoliščine, ki pogojujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je prepozna tudi v zvezi z očitanim prekomernih inventurnim manjkom zalog trgovskega blaga – nadomestnih delov, saj je bil ta manjko ugotovljen že v poročilu notranje revizijske službe z dne 22. 12. 2010. Ta kršitev je tudi vsebinsko neutemeljena, iz sodbe pa ne izhaja, katere obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik kršil. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpovedbi priče A.A. in tožnika, iz katerih izhaja, da je manjko nastal zaradi tega, ker je holding prevzel od B.B. po knjigovodski vrednosti in ne glede na dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno sledilo izpovedbam drugih prič, ki jih je tožena stranka tudi prepozno predlagala (C.C., D.D., A.A.). Te priče tudi niso verodostojne, saj so izpovedovale enako kot v sodnem postopku, ki je tekel zoper C.C. in ki se je v zvezi z očitanimi kršitvami izgovarjal na tožnikova navodila, čeprav le-teh ni bilo. Drugi dve priči sta C.C. prijatelja in sta v navedenem slednjemu le sledili. Tudi v zvezi s kršitvijo neupoštevanja standardov prodaje rabljenih vozil v PE ... je potrebno ugotoviti, da so bile te kršitve že predmet revizijskega poročila z dne 22. 12. 2010, za kršitve po 27. 12. 2010 pa tožnik ne more odgovarjati, ker mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo. Tudi očitki v zvezi s to kršitvijo v odpovedi niso konkretizirali, sodba pa nima razlogov o tem, katera kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je s strani tožnika podana in kakšna je stopnja njegove krivde. V zvezi s kršitvijo glede zalog trgovskega blaga – nadomestnih delov v PE ... je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP. Sodišče prve stopnje namreč po eni strani ugotavlja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s to kršitvijo prepozna, po drugi strani pa zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga utemeljena. Tudi ta kršitev je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi premalo konkretizirana, vse kršitve pa so bile premalo konkretizirane tudi v vabilu na zagovor. Očitki so bili premalo časovno opredeljeni, tako v pisni obdolžitvi kot tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita (VIII Ips 21/2008), saj niti njene pravočasnosti glede na objektivni rok ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo tudi, da so podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik namreč v času odpovedi še ni bil razrešen s položaja poslovodje družbe. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi o tem tudi nima ustrezne obrazložitve.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navede v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s sedmo očitano kršitvijo podana prepozno, po drugi strani pa je tudi to kršitev presojalo vsebinsko in ugotovilo, da jo je tožnik dejansko storil oziroma, da je očitek iz sedme očitane kršitve utemeljen. Kljub navedenemu pa po oceni pritožbenega sodišča le zaradi te kršitve izpodbijana sodba ni obremenjena s takšno nepravilnostjo, da bi jo bilo potrebno zaradi tega razveljaviti. Iz preostalega dela obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in sicer, da je ravnal hudo malomarno, ko ni poskrbel za nadzor nad pridobivanjem in sestavljanjem dokumentov v zvezi s prodajo in nabavo rabljenih avtomobilov pri toženi stranki (tretja očitana kršitev) in tudi v PE ... (šesta očitana kršitev) oziroma, da na področju zalog trgovskega blaga ni vršil dolžnega nadzorstva in kontrole (četrta očitana kršitev). Tako je v PE ... prišlo do manjka blaga, ki je bil bistveno višji od dogovorjenega dopustnega manjka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z sedmo očitano kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil z opustitvijo nadzora nad računovodskim stanjem nadomestnih delov v servisu PE ..., ni ugotavljalo, s kakšno stopnjo krivde naj bi tožnik očitano kršitev storil. Na podlagi tega pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni oprlo na sedmo očitano kršitev, temveč na tretjo, četrto in šesto očitano kršitev, za katere pa je jasno ugotovilo, da jih je tožnik dejansko storil in to iz hude malomarnosti. Podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji člena 111/1 ZDR je namreč hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki pa jo mora delavec storiti bodisi naklepoma, bodisi iz hude malomarnosti. Če se v postopku ugotovi, da je delavec huje kršil pogodbene obveznosti z blažjo stopnjo krivde (lahka malomarnost) ali celo, če mu krivde v zvezi s kršitvijo sploh ni mogoče očitati, takemu delavcu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zakonito podati. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo v zvezi s tretjo očitano kršitvijo (neupoštevanje standardov prodaje in nabave rabljenih vozil). Sodišče prve stopnje je namreč izrecno navedlo, da je ta kršitev (v zvezi s prodajo rabljenega avtomobila dne 29. 12. 2010) predmet internega sporočila št. ... z dne 20. 1. 2011, medtem ko so bile ostale tovrstne kršitve predmet poročila z dne 27. 12. 2010. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo le kršitev v zvezi s prodajo rabljenega avtomobila z dne 29. 12. 2010, tako da v razlogih sodbe glede navedenega ni nasprotja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je jo je podala nepristojna oseba. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik pri prvotoženi stranki opravljal funkcijo direktorja, vse do 21. 2. 2011, ko je bil razrešen (razrešen je bil s sklepom direktorja drugotožene stranke z dne 22. 2. 2011). Drugotožena stranka je bila edini lastnik prvotožene stranke in zato na podlagi člena 18/3 ZDR pristojna za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pogodbeni stranki soglašata, da pride med njima do sklenitve delovnega razmerja. Odraz pogodbene volje strank pa so tudi soglasne spremembe pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki ima za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Člen 18/3 ZDR sicer izrecno govori le o tem, kdo nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar po stališču pritožbenega sodišča ni ovir, da ne bi bil ta isti subjekt pristojen tudi za morebitne kasnejše spremembe pogodbe o zaposlitvi, pa tudi za podajo njene odpovedi, dokler poslovodna oseba opravlja svojo funkcijo (podobno tudi sodba in sklep opr. št. Pdp 998/2010 z dne 16. 12. 2010, potrjena s sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 83/2011 z dne 4. 9. 2012), še posebej ob upoštevanju pristojnosti, ki jih ima poslovodna oseba kot zakoniti zastopnik delodajalca. Glede na zgoraj navedeno izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku kot direktorju prvotožene stranke podala drugotožena stranka, ki je bila edini lastnik prvotožene stranke, iz tega razloga ni nezakonita. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bodisi zakon, bodisi akt o ustanovitvi prvotožene stranke, bodisi njen statut določil organ, ki bi bil pristojen za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s tožnikom kot poslovodno osebo (ali za drugo oblikovanje izjave volje, ki bi vplivala na vsebino oziroma obstoj pogodbe o zaposlitvi).

Tožnik se v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 757/2006 z dne 20. 4. 2007 (ki je bila sicer razveljavljena s sklepom VSRS opr. št. VIII Ips 331/2007). V citirani zadevi je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dana direktorju (ki mu mandat ni bil podaljšan) po novem direktorju zato, ker je bilo imenovanje novega direktorja (ki ga je imenovalo sodišče) v sodnem postopku kasneje razveljavljeno. S takšnim stališčem, ki ga je zavzelo VDSS, se ni strinjalo VSRS, saj je v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 331/2007 z dne 6. 10. 2008 pojasnilo, da kasnejša razveljavitev imenovanja novega direktorja ne more imeti učinkov za nazaj. V času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po stališču VSRS novi direktor (ki je bil tudi vpisan v sodni register) veljavno in zakonito nastopal kot zastopnik delodajalca v delovnopravnih razmerjih, kar pomeni, da je bil pristojen tudi za izdajo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejansko stanje v omenjeni zadevi je bilo torej drugačno od dejanskega stanja, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo v tem individualnem delovnem sporu. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sklep VSRS opr. št. VIII Ips 197/2008 z dne 7. 4. 2010, saj se v njem VSRS ni opredeljevalo do tega, kdo je pristojen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovodnemu organu.

Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da bi mu morala pogodbo o zaposlitvi odpovedati prokurista. Z ozirom na 505. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) odločajo o postavitvi in odpoklicu poslovodij v družbah z omejeno odgovornostjo družbeniki oziroma nadzorni svet (člen 514 ZGD-1), če d.o.o. ta organ ima. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka imela nadzorni svet (pri d.o.o. nadzorni svet ni obvezen organ – člen 514 ZGD-1). Ker je bila prvotožena stranka enoosebna družba (torej družba z enim družbenikom – B35), je bil za upravljanje družbe in za odločanje o vprašanjih iz 505. člena ZGD-1 pristojen ustanovitelj oziroma edini družbenik (člen 526 ZGD-1). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da člen 505 ZGD-1 v deveti alineji daje družbenikom izrecno pooblastilo, da zastopajo družbo tudi v sodnih postopkih proti poslovodjem, kar še dodatno utemeljuje zaključek, da je bila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pristojna drugotožena stranka kot edini družbenik prvotožene stranke. Te pristojnosti pa ni imela prokuristka prvotožene stranke, saj je prokurist pooblaščenec družbe (obseg njegovih upravičenj je določen z zakonom) in ne organ delodajalca v smislu člena 18/3 ZDR. Glede na člen 18/3 ZDR drugotožena stranka tudi ni potrebovala pooblastila prvotožene stranke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik storil hujše kršitve delovne obveznosti, ki so mu bile očitane v okviru tretje, četrte in šeste kršitve in da je bila v zvezi s temi kršitvami izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. V zvezi s tretjo oziroma šesto očitano kršitvijo (neupoštevanje standardov prodaje in nabave rabljenih avtomobilov pri toženi stranki in v PE ...) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opustil dolžni nadzor nad upoštevanjem predpisanih standardov tudi v zvezi s prodajo dveh rabljenih avtomobilov, ki sta bila prodana 28. 12. 2010 oziroma 29. 12. 2010, torej po izdelavi poročila notranje revizijske službe, ki je bilo izdelano 27. 12. 2010. Ker je bila med drugim tudi prodaja teh dveh rabljenih vozil predmet internega sporočila G. št. ... (B21) z dne 20. 1. 2011, v tem sporočilu pa so bile izrecno ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi z predpisano dokumentacijo (za nadzor in kontrolo poslovanja pa je bil odgovoren tožnik), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi z navedenima kršitvama šele s prejetjem tega internega sporočila z dne 20. 1. 2011 ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da je v tem delu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Enako velja tudi za pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z četrto očitano kršitvijo, ki se je nanašala na neobvladovanje poslovanja oziroma na opustitev kontrole v zvezi z inventurnim manjkom v PE ..., ki je bistveno presegal najvišjo dogovorjeno in dopustno mejo, kot jo je opredelila tožena stranka. Na podlagi izvedenih dokazov (poročilo z dne 20. 1. 2011 – B21, izpovedba revizorke E.E., izpovedbe preostalih prič), je zaključilo, da se je ugotavljanje inventurnih razlik nadaljevalo še v januarju 2001, kar izhaja tudi iz omenjenega poročila z dne 20. 1. 2011. Ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana 17. 2. 2011 (A7), tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku 30 dni iz člena 110/2 ZDR tudi v zvezi s tretjo, četrto in šesto očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da očitanih kršitev tožnik po 27. 12. 2010 sploh ni mogel storiti, ker mu je bilo s sklepom z dne 27. 12. 2010 prepovedano opravljati delo, pa je potrebno ugotoviti, da je ta prepoved začela učinkovati šele, ko je bil ta sklep tožniku vročen. To se je zgodilo šele v prvih dneh januarja 2011. Iz zapisnika zagovora z dne 12. 1. 2011 (A12) izhaja, da je tožnik v vabilo na zagovor (A1), ki je vsebovalo tudi prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka (člen 111/3 ZDR), prejel 3. 1. 2011. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bilo zaradi novo ugotovljenih hujših kršitev delovnih obveznosti tožnika oziroma nadaljevanje teh kršitev, ki so bile ugotovljene z internim poročilom z dne 20. 1. 2011 (in ki so se vršile tudi v obdobju po 27. 10. 2010), tožniku dne 28. 1. 2011 posredovano tudi novo vabilo na zagovor za dan 11. 2. 2011 s pisno obdolžitvijo (A3).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je v njej in v vabilu na zagovor s pisno obdolžitvijo le pavšalno opredeljen dejanski stan očitanih kršitev. Po oceni pritožbenega sodišča je obrazložitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s tretjo, četrto in šesto kršitvijo dovolj konkretizirana (enako velja za pisno obdolžitev), da omogoča krajevno in časovno opredelitev posameznih kršitev (tudi upoštevaje dejstvo, da so bila tožniku z vabilom na zagovor s pisno obdolžitvijo vročena tudi poročila notranje revizijske službe z dodatki, v katerih so bile podrobno opredeljene ugotovitve revizije, ki so služile kot podlaga za ugotovitev tožniku očitanih kršitev (A3)). Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da se sodišče prve stopnje ni dovolj določno opredelilo do njegove krivde za vsako od ugotovljenih kršitev. Na podlagi izpovedb prič C.C. in D.D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se pri uporabi standardov v zvezi z nabavo in prodajo rabljenih vozil po navodilu tožnika upoštevali ti standardi le, kolikor je dopuščal čas (in torej ne v celoti), zato je bil tožnik vsaj hudo malomaren, ko ni zagotavljal upoštevanja standardov in ni izvajal nadzora nad njihovo uporabo (kar mu je bilo očitano glede tretje in šeste kršitve delovnih obveznosti). V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so ti standardi zahtevali dosledno vodenje vseh predpisanih evidenc in listin, v postopku interne revizije pa je bilo ugotovljeno, da ti standardi niso bili upoštevani niti pri prodaji rabljenega vozila dne 29. 12. 2010, niti pri prodaji rabljenega vozila dne 28. 12. 2010. Iz izpovedbe notranje revizorke izhaja, da je zaradi pomanjkljive dokumentacije pri prodaji (oziroma nabavi) rabljenih avtomobilov obstajalo veliko tveganje, da se realno stanje vozila ne ujema z dejanskim, kar vpliva na odgovornost tožene stranke za morebitne napake vozila in s tem povezanimi stroški in zadovoljstvom strank.

Podobno je sodišče prve stopnje tožnikovo hudo malomarnost ugotovilo tudi v zvezi s četrto očitano kršitvijo. Tako je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik za primanjkljaj (ki je presegal dovoljenega) vedel, saj se je o višini prikazanega inventurnega manjka z podrejenim delavcem tudi dogovarjal. Tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam prič C.C. in D.D., namesto da bi upoštevalo njegovo izpovedbo, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni očitek ne drži. Obe priči sta bili pred izpovedbo opozorjeni na govorjenje resnice in posledice krive izpovedbe, niti tožnik niti njegov pooblaščenec, ki sta bila prisotna na zaslišanju navedenih prič, pa k njunima izpovedbama posebnih pripomb nista imela. Sodišče prve stopnje je tehtalo tako verodostojnost tožnikove izpovedbe kot tudi izpovedbi omenjenih prič in verjelo slednjima, pri čemer tožnik po njunem zaslišanju (kot je bilo že ugotovljeno) niti ni izrecno izrazil dvoma v verodostojnost njunih izpovedb. Z ozirom na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo nepravilno, ko je svojo odločitev oprlo tudi na ti izpovedbi.

Glede na to, da je tožena stranka že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, zakaj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka in ker je to storilo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, sodba sodišča prve stopnje pa nepravilna zato, ker v tem delu niti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi niti izpodbijana sodba nista dovolj obrazloženi, tako da ju ni mogoče preizkusiti. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s četrto očitano kršitvijo ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje ocenilo tudi A.A. izpoved o tem, da je bil primanjkljaj rezultat prenosa zalog s strani B.B. na poslovno enoto prvotožene stranke po knjigovodski vrednosti in ne po dejanskem stanju, vendar je zaključilo, da ta del izpovedbe A.A. ni relevanten za oceno tožnikove kršitve. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da so bili v PE ... ugotovljeni manjki že v letu 2005 ter da naj bi manjko nastal zaradi tega, ker je holding prevzel od B.B. po knjigovodski vrednosti in ne glede na dejansko stanje, medtem ko je bilo tožniku očitano kršenje pogodbenih obveznosti v letu 2010, vse do prepovedi opravljanja dela. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je priča A.A. izpovedala tudi, da se je inventurni rezultat prirejalo na neko normalno vrednost. Ugotovljeni manjko so poskušali odpraviti, vendar je bil prevelik. Glede na to so se po izpovedbi A.A. rezultati inventur v naslednjih letih prirejali. Na izrecno vprašanje je A.A. pojasnil, da pooblastil za to ni imel, temveč je to storil v dogovoru s tožnikom.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, v kateri smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje zaslišalo priče, ki jih je tožena stranka predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral tožnik to kršitev skladno z določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik to svojo pravico izkoristil in ker ni navedel, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče te tožnikove pritožbene navedbe ni moglo upoštevati.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek tožnika, da že iz dejstva, da je tožnik po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še opravljal funkcijo direktorja, izhaja, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz člena 110/1 ZDR. Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 17. 2. 2011, iz tožbenih navedb pa je razvidno, da je tožena stranka tožnika z 21. 2. 2011 odjavila iz zavarovanja, na podlagi česar je zaključiti, da je s tem dnem izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati. Tožena stranka je s sklepom z dne 22. 2. 2011 tožnika z 21. 2. 2011 razrešila s funkcije direktorja. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tudi štiridnevna razlika med datumom podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razrešitvijo tožnika kot direktorja tožene stranke ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno ugotoviti, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izkazan drugi pogoj, ki ga opredeljuje člen 110/1 ZDR, saj je bil tožnik razrešen takoj, ko je pričela učinkovati izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.