Jedro

Iz določb ZOPDA ne sledi, da bi osebe, ki so vložile tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ne mogle vložiti zahteve za izplačilo pavšalne odškodnine po določbah tega zakona. Iz podatkov v spisih pa tudi ne sledi, da bi tožnik s sklenitvijo poravnave dosegel popolno odškodnino in da bi bil zato podan vsebinski razlog, ki bi, z ozirom na načelo OZ, po katerem naj oškodovanec prejme kot odškodnino (le) toliko, kot je izgubil, lahko pripeljal do zavrnitve obravnavanega zahtevka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Komisije za odpravljanje posledic dela z azbestom št. 01210-1/2009-9 z dne 30. 4. 2009 se odpravi in zadeva vrne Komisiji v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom (v nadaljevanju: Komisija) je v postopku obnove z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravila svojo odločbo (št. 01210-1/2009-2 z dne 9. 3. 2009), s katero je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do odškodnine za poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu – azbestoza, v višini 20 559,55 EUR, v 2. točki izreka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do izplačila odškodnine v pavšalnem znesku zaradi izpostavljenosti azbestu in v 3. točki izrekla, da se zavrne zahtevek gospodarske družbe A. d.d., po katerem je vlagatelj upravičen do razlike med priznanim zneskom odškodnine in že plačanim zneskom odškodnine s strani gospodarske družbe, to je do zneska 2 476,87 EUR in po katerem se z ozirom na delitev stroškov gospodarski družbi povrne odškodnina v višini 9 858,86 EUR.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku dne 9. 3. 2009 s strani Komisije izdana odločba, po kateri tožnik izpolnjuje pogoje za izplačilo odškodnine v pavšalnem znesku zaradi izpostavljenosti azbestu na podlagi Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 15/07-UPB, v nadaljevanju: ZOPDA) in da je upravičen do odškodnine za poklicno bolezen azbestozo v višini 20 559,55 EUR. Odločba je bila izdana na podlagi tožnikove vloge in priloženega mnenja o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ki ga je izdala interdisciplinarna skupina strokovnjakov, ki je pri tožniku ugotovila več poklicnih bolezni (azbestozo, plake parietalne plevre, difuzne zadebelitve plevre in zmanjšanje življenjskih funkcij srednje stopnje). V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik izpostavljen azbestu v družbi A. d.d. ter da na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZOPDA krije Republika Slovenija odškodnino v višini 60% sporazumno določenega zneska, kolikor bo dosežen sporazum in kolikor omenjena družba pristane na to, da krije preostalih 40% odškodnine, tožnik pa se s tako določeno odškodnino strinja. Predlog sporazuma je bil poslan omenjeni družbi, ta pa je sporočila, da sta tožnik in družba dne 14. 1. 2008 v zvezi z odškodnino zaradi izpostavljenosti azbestu pred sodiščem sklenila poravnavo in v poravnavi dogovorila, da pripada tožniku za poklicno bolezen azbestozo odškodnina v višini 18 082,68 EUR. Družba je v sporočilu zahtevala še, da Komisija tožniku prizna razliko med priznanim zneskom odškodnine in že plačanim zneskom (2 476,87 EUR) in da glede na delitev stroškov gospodarski družbi vrne odškodnino v višini 9 858,86 EUR.

Z ozirom na navedena nova dejstva in dokaze – sklenjeno poravnavo glede odškodnine zaradi azbestoze - je bil na podlagi 268. člena ZUP izdan sklep o dovolitvi obnove postopka o priznanju pravice do odškodnine po uradni dolžnosti. V obnovljenem postopku je Komisija na podlagi vloge in prilog ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do odškodnine, saj sklenjena in tudi že izvršena poravnava pomeni, da sta se A d.d. in tožnik že 14. 1. 2008 (in torej pred vložitvijo zahteve pri Komisiji) v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) sporazumela o pravični oziroma ustrezni denarni odškodnini. Po presoji Komisije je očitno, da sta se s sklenitvijo poravnave stranki sporazumeli, da je odškodnina ustrezna, saj drugače poravnave ne bi sklenili. Z izvršitvijo poravnave je bila tako poplačana vsa škoda, ki je nastala tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu, zato bi bilo kakršnokoli novo priznanje pravice do odškodnine zaradi istega razloga (izpostavljenosti azbestu) v nasprotju z določbami OZ. Ker je bila že povrnjena z izvršitvijo poravnave, škoda več ne obstaja. Vsako vračilo zneska gospodarski družbi bi bila nedovoljena državna pomoč. Zato Komisija tožniku ne more priznati pravice do odškodnine, posledično pa država tudi ne more biti udeležena pri delitvi stroškov iz naslova izplačane odškodnine.

Tožnik se s takšno določitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter priznanje odškodnine v znesku 20 558,55 EUR s strani sodišča. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bil pred upokojitvijo ves čas zaposlen kot gradbeni delavec pri A. d.d. in da je bil več let pri delu izpostavljen azbestu. Zato se ne more strinjati z odločitvijo, po kateri ne izpolnjuje pogojev zaradi priznanja pravice do odškodnine zaradi azbestoze, za katero je zbolel in bil kasneje tudi invalidsko upokojen. Ker je zbolel med zaposlitvijo pri podjetju A., je zoper podjetje vložil ustrezno tožbo, saj je ocenil, da je odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi azbestoze. S tem se je očitno strinjala tudi omenjena družba, ki je zato še pred koncem sodnega postopka sklenila poravnavo za znesek 18 082,68 EUR. V poravnavi je izrecno določeno, da so s tem poravnane vse obveznosti podjetja A., ne govori pa poravnava o tem, da bi bile s tem poravnane tudi obveznosti drugih pravnih subjektov glede škodnega dogodka, ki je predmet poravnave. Takšne možnosti tudi zakon ne predvideva. Zato tožnik meni, da zaradi sklenjene poravnave ni mogel izgubiti pravice do odškodnine, ki mu je bila priznana s prvo odločbo Komisije. Gre namreč za pavšalni znesek odškodnine, ki ne zagotavlja pravične odškodnine glede na škodo, ki so jo delavci utrpeli. Tudi v tožnikovem primeru je dejanska škoda znatno višja od zneskov iz poravnave in pavšalnega zneska odškodnine, določenega z zakonom. Zato ne držijo navedbe tožene stranke, da se je tožnik sporazumel za pravično odškodnino. Predvsem pa dogovora ni sklenil s toženo stranko, ki se zato neutemeljeno sklicuje na poravnavo. Sploh pa tožena stranka nima ustreznih znanj in ni pristojna za oceno, ali je odškodnina, dogovorjena s poravnavo, ustrezna in pravična. Zato je neutemeljen tudi zaključek, da je z izvršitvijo poravnave poplačana vsa škoda tožnika. Poplačan mu je le del škode, ni pa s sklenitvijo poravnave izpolnjena zakonska obveznost tožene stranke, ki jo je že enkrat ugotovila z odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodaja še, da je namen zakona (ZOPDA), kot izhaja iz predloga zakona, zagotavljanje socialne varnosti delavcev, ki so jim bile ugotovljene poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in pomoč gospodarskim družbam, ki so odškodninsko odgovorne. Da gre v postopkih sporazumevanja za državno pomoč gospodarskim družbam, izhaja tudi iz Uredbe o merilih za znižanje deleža odškodnine, ki jo gospodarske družbe izplačujejo zaradi posledic dela z azbestom, ki omogoča znižanje deleža odškodnine tistim družbam, ki so resno ogrožene zaradi izplačila odškodnine. Zato tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana v odškodninskem sporu, ampak je odškodninsko odgovorna le gospodarska družba A. d.d., kjer je bil tožnik zaposlen in izpostavljen azbestu. Poleg tega bi morali stranki poravnave zahtevati pomoč tožene stranke pri izplačilu odškodnine, preden sta se poravnali. Tožena stranka namreč pomaga pri izplačilu le, kadar nekdo od zaposlenih terja od gospodarske družbe odškodnino, s tem da jo zahteva pri toženi stranki na podlagi ZOPDA po predvidenem postopku. Zato tožena stranka, ob sklicevanju na 10. člen ZOPDA, po katerem država krije 60% sporazumno določenega zneska odškodnine, vztraja pri stališču, da je bila škoda že poravnana s poravnavo. V zvezi s tožbenim zahtevkom pa še poudari, da tožena stranka na podlagi nobenega predpisa v konkretnem primeru ne more plačati odškodnine v celoti. Pri tem opozarja še na določbo petega odstavka 10. člena ZOPDA, ki določa, da je del sporazuma o izplačilu odškodnine izjava oškodovanca, da na podlagi iste poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ne bo vložil tožbe pri pristojnem sodišču. Če bi tožena stranka odškodnino priznala, bi torej kršila načelo enakosti, saj bi drugače obravnavala tiste, ki najprej zahtevajo odškodnino pri toženi stranki in tiste, ki jo najprej zahtevajo pred sodiščem. Vlagatelji, ki bi uspeli z zahtevkom pred sodiščem, bi tako imeli možnost pridobiti odškodnino zaradi iste poklicne bolezni dvakrat, kar je v nasprotju z namenom in s petim odstavkom 10. člena ZOPDA.

Tožba je utemeljena.

Iz določb ZOPDA ne sledi, da bi osebe, ki so vložile tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ne mogle vložiti zahteve za izplačilo pavšalne odškodnine po določbah tega zakona. Iz podatkov, ki so v spisih, pa tudi ne sledi, da bi tožnik s sklenitvijo poravnave z A. d.d. dosegel popolno odškodnino in da bi bil zato podan vsebinski razlog, ki bi, z ozirom na načelo OZ, po katerem naj oškodovanec prejme kot odškodnino toliko, kot je izgubil, lahko pripeljal do zavrnitve zahtevka. Iz poravnave sicer res izhaja, da stranki nimata več vzajemnih zahtevkov, obenem pa je razvidno tudi, da gre za povračilo škode v višini, do katere sta stranki prišli z medsebojnim popuščanjem. Poleg tega je poravnava sklenjena le z A. d.d. kot tožnikovim delodajalcem in s tem enim od zavezancem za odškodnino po ZOPDA. Ni pa bila pri poravnavi udeležena Republika Slovenija, ki v primeru, da pride do sporazuma, po določbah tretjega odstavka 10. člena ZOPDA krije odškodnino v višini 60% sporazumno določenega zneska. Pri tem po presoji sodišča iz zakonskega besedila ne sledi, da gre pri obveznosti države le za pomoč gospodarskim družbam, ki so odškodninsko odgovorne, kot trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo. To tudi ne sledi dovolj jasno iz predloga zakona, na katerega se sklicuje tožena stranka, saj se v istem gradivu, še bolj poudarjeno pa v gradivu, ki je spremljalo kasnejšo spremembo zakona (ZOPDA-B, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, EPA 2276-IV, Prva obravnava, na 5. strani) ugotavlja, da je tudi država s svojim (ne)ukrepanjem in nepravočasnim ukrepanjem pripomogla k nastali škodi ter da je odgovornost za škodo, ki je posledično nastala na zdravju zaposlenih oziroma ostalih prizadetih oseb, tudi na njeni strani. Iz zakona je torej mogoče razbrati, da je odgovornost deljena, med gospodarsko družbo in med državo. Zato po presoji sodišča ne po tem zakonu (ZOPDA) in ne po načelih odškodninskega prava ni podlage za izpodbijano odločbo, temveč je potrebno dopustiti tožnikovo zahtevo, v postopku pa ugotoviti, ali je (bila) v tožnikovem primeru s sklenitvijo poravnave že dosežena popolna odškodnina za škodo iz naslova izpostavljenosti azbestu, ki se odpravlja na podlagi ZOPDA in nato, kolikor temu ni tako, odločiti o izplačilu razlike do pavšalnega zneska odškodnine, ki ga je ugotovila pristojna medresorska komisija.

Sodišče je zato, na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje, ki ga je zavzelo sodišče. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.