Jedro

Izdana začasna odredba na podlagi 32. člena ZUS-1 bi lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari tožnik nima več pravnega interesa za odločitev o pritožbi zoper sklep, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik vložil v upravnem sporu, v katerem s tožbo zahteva odpravo odločbe Upravne enote Škofja Loka z dne 15. 11. 2010, s katero je ta v korist Republike Slovenije dovolila razlastitev njegovih nepremičnin parc. št. ..., vse k. o. ...

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal, da bi bila ureditev, kot jo predlaga, potrebna. Izkazal tudi ni obstoja težko popravljive škode.

3. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in izda predlagano začasno odredbo, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Meni, da so zaključki sodišča prve stopnje, da bi bil v primeru uspeha v obravnavanem postopku zadosti zavarovan že zgolj na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena ZGO-1, in da glede na pravnomočno odločbo o uvedbi postopka razlastitve v tem sporu lahko doseže le zamaknitev razlastitve in njeno drugačno ureditev, same razlastitve pa naj ne bi mogel več preprečiti, napačni. Zatrjuje tudi obstoj težko popravljive škode. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Državno pravobranilstvo RS, ki v tem upravnem sporu zastopa Republiko Slovenijo, v odgovoru na tožbo poudarja, da je Upravno sodišče RS s sodbo I U 368/2011 z dne 30. 8. 2011 zavrnilo tožbo tožeče stranke na odpravo odločbe Upravne enote Škofja Loka z dne 15. 11. 2010, ki se nanaša na sporno razlastitev tožnikovih nepremičnin. Razlastitveni postopek je tako pravnomočno končan in tožeča stranka nima pravnega interesa za predlagano začasno odredbo.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Kot je razvidno iz predloženega sodnega spisa, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi s sodbo I U 368/2011-19 z dne 30. 8. 2011 odločilo o tožnikovi tožbi zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 15. 11. 2010, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 17. 1. 2011, in sicer je tožbo zavrnilo. S citirano sodbo sodišča prve stopnje je tako odločba Upravne enote Škofja Loka z dne 15. 11. 2010 postala pravnomočna.

7. Z odločitvijo sodišča prve stopnje o glavni stvari v tem upravnem sporu pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba na podlagi določb 32. člena ZUS-1 bi lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato tožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.

8. Ker mora biti pravni interes podan ves čas postopka, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), tožnik pa ga v tem postopku nima več, je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1, tožnikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).